Ogromno je anekdot o tem, da so leta 1997 U2 napolnili stadion Koševo. Vemo tudi, da je čast "prvega povojnega koncerta v Sarajevu" novembra 1995 pripadla zasedbi Laibach. Spominjamo se Pavarottijevega bobnečega glasu na singlu Miss Sarajevo in žalostinke Bosnia, ki so jo na svoj antologijski album To the Faithful Departed vključili The Cranberries. Le redkokateri Sarajevčan, kaj šele kdo drug, pa se še spominja nekega drugega koncerta, ki ga je plaz težkih zgodovinskih dogodkov skoraj pokopal pod sabo – a ima prav zato danes kulten status.

Koncert Brucea Dickinsona v Sarajevu leta 1994 je iz pozabe izkopal režiser in scenarist Tarik Hodžić, ki je za dokumentarec Kriči, Sarajevo! (Scream for Me, Sarajevo!) nazaj v bosansko prestolnico pripeljal tudi legendarnega metalskega frontmana. Ki še danes pravi, da je bil nastop pred nekaj sto Sarajevčani najpomembnejši večer v njegovi karieri.

Bruce Dickinson ni obremenjen s poudarjanjem lastne legendarnosti, kot to počnejp številni starajoči se zvezdniki. Njegovih anekdot iz vojnega Sarajeva se drži rahel pridih absurdnega humorja in v nobenem trenutku ne skuša poveličevati svojega junaštva. Nasprotno, takratno odločitev za pot na vojno območje strne v lakoničen "Zakaj pa ne?". A Hodžić poskrbi, da razumemo smelost njegove zagnanosti: ko je dogovorjeni helikopterski prevoz iz Splita padel v vodo, češ da položaj ni dovolj varen, se je bend vkrcal na nezaščiten tovornjak nevladne organizacije, okrašen s histerično dobrovoljno ilustracijo Cestnega dirkača, in se podal na nočno vožnjo proti bojišču. Na cilju jih je čakal organizator koncerta, britanski vojak Unproforja, ki je danes videti kot brkat, prileten statist iz Umorov na podeželju, ne pa kot metalski entuziast. Do zadnje odigrane note je bil prepričan, da se lahko na dvorano vsak hip usujejo granate, se spominja major Morris.

Da ne bo pomote – Kriči, Sarajevo! zagotovo ni koncertni film. Bruce Dickinson se v njem pojavi šele po slabe pol ure. Pravi protagonisti so Sarajevčani, med vojno samo najstniki, ki se s cmokom v grlu spominjajo večera, ki je sčasoma pridobil simbolično razsežnost, že leta 1994 pa je imel čustveno. "Tega človeka sem spremljal od svojega desetega leta naprej. In zdaj, v najtežjem trenutku mojega življenja, pride v teh groznih okoliščinah prav on v moje mesto. Če je bila vojna mogoča in se je dejansko utelesila ... Zakaj ne bi bilo mogoče tudi to? Bog je vsemogočen," pripoveduje eden od njih. Ob iskrenosti njegove izpovedi človek težko ostane ravnodušen.

Film, s katerim je Kinodvor letos začel sezono projekcij na Kinodvorišču, lahko na velikem platnu ujamete še 21. 6., 25. 6. in 3.7. Več o samem nastanku filma pa v spodnjem intervjuju z režiserjem.

Protagonisti v filmu priznajo, da so bili leta 1992 "še premajhni, da bi jih vojna zares zanimala ali da bi razumeli njeno ozadje". Vi ste imeli takrat že 15 ali 16 let, torej od resničnosti niste bili povsem ograjeni. Kako ste dojemali kaos, ki je kar naenkrat zajel Bosno in Hercegovino?

Doma sem z Visokega, kar je približno 30 kilometrov od Sarajeva; vsi okoliški kraji so imeli takrat približno enako usodo. Sarajevo je imelo kot glavno mesto poseben status – če bi padlo Sarajevo, bi najbrž padel tudi preostanek Bosne. Tudi del moje izkušnje na Visokem je bil beg pred ostrostrelci in granatami – imeli pa smo to prednost, da je granata vedno lahko priletela samo z ene strani, nismo bili obkoljeni od spredaj in zadaj. Človek se počasi nauči, v katero stran mora odskakovati, da lahko vsaj živi v prepričanju, da se zna izogniti krogli.

Cel film sem hotel podati z zornega kota najstnika, ker so taki tudi vsi moji spomini na vojno. Sprva je prevladovalo zanikanje, da se sploh kaj dogaja. Začelo se je s Slovenijo in se nato preselilo na Hrvaško. Tam je trajalo in trajalo, mi v Bosni pa smo še vedno mislili, da vojne pri nas ne bo, češ da je Bosna "Jugoslavija v malem" – preveč etnično premešana, da bi se lahko zanetili spori. Zgodba Alena Ajanovića, enega od fantov v filmu, to lepo ilustrira. Njegova mama je pravoslavka, oče pa musliman. Na neki točki so ljudje začeli klicariti k njim domov in nadlegovati mamo, naj odide, naj zapusti otroke in moža in izgine. Razkol se je zalezel v pore družbe in pričal o nenormalnosti cele situacije.

Obstaja milijon načinov, kako povedati zgodbo o vojni. Moj način je bil, popolnoma se izogniti politiki. Ne ljubi se mi razlagati vzrokov za začetek vojne, ker se mi zdi, da se lahko s pomočjo Googla v pol ure vsak poduči vsaj o osnovah. Hotel sem pokazati mlade ljudi, željne zabave, glasbe in življenja, kako se nekega jutra zbudijo v mestu, ki ni več njihovo mesto. Sarajevo je obkoljeno in kar naenkrat so vsi v smrtni nevarnosti. Obsedno stanje nekaj časa traja, potem pa se vklopijo obrambni mehanizmi, sicer bi se vsem zmešalo – ljudje začnejo posnemati "normalno življenje". Poslušajo glasbo, organizirajo gledališke predstave in podobno. Vojno začnejo obravnavati kot izredne vremenske razmere. V sosednji ulici padajo bombe, ampak v tej pa ne, zato se tukaj življenje normalno odvija naprej.

Eden od pogosto spregledanih vidikov vojne je odrezanost od (pop)kulture v svetu. Mladi ne morejo kupovati plošč oz. kaset, kinodvorane ne delujejo, stiki s tujino so pretrgani ... Je res, da so mladi v obleganem Sarajevu po zaslugi radia ZID poslušali enako glasbo kot njihovi vrstniki v Londonu in Berlinu?

Radio ZID je bil čisto pravo malo odporniško gibanje. Imejte v mislih, da so bili to časi pred medmrežjem – v poštev za predvajanje so prišle plošče, kasete in CD-ji, ki so bili takrat še novotarija. Kadar so mulci za hip doma dobili nazaj elektriko, so hiteli vklapljati MTV, da bi videli, kaj se dogaja na lestvicah. Prav ta težnja po normalnosti je razlog, da smo civilisti iz vojne prišli kot – reciva temu – zmagovalci. Zmagovalci, ker smo preživeli in ker nismo pustili, da bi nam vojna vsilila neke nove vzorce razmišljanja.

Avtorji filma smo se med snemanjem in montažo tudi sami spomnili nekih stvari, ki smo jih v dvajsetih letih pozabili ali potlačili. Spomnili smo se, da smo bili med vojno na neki način vsi boljši ljudje, kot smo danes. Šele v vojni se zares zaveš, kaj pomenita človečnost in pomoč sočloveku.

Trenutno so v Bosni ljudje razdeljeni bolj, kot so bili med vojno. Politika in gospodarski položaj sta naredila svoje. Film, ki smo ga snemali, je tako postal katalizator nekih pozitivnih spominov, kar je samo po sebi rahlo absurdna situacija. Ljudje začnejo v filmu na neki točki o vojni govoriti kot o "najlepšem obdobju njihovega življenja“. To je čisti nadrealizem. "To je bilo, dokler je Bog še hodil po svetu in so bili ljudje še normalni,“ reče Vanja, medtem ko se na zaslonu kažejo kaotični prizori rušenja in bojev. A gmotne stvari nikoli niso tisto bistveno, hiše in mesta se da zgraditi nazaj. Zgradbe nam niso v tistem trenutku pomenile nič. Lepe spomine imamo, ker so bili ljudje takrat še ljudje, ker sta obstajala skupnost in skupen cilj, v tem primeru konec vojne in boj proti okupatorju.

In kam se je ta človečnost porazgubila danes?

Bosna je še danes v skrajno zapletenem položaju – no, vsaj mediji položaj predstavljajo kot kompliciran. Če bi poslušal samo medije, ne bi upal niti pomoliti nosu iz svojega mesta. V okviru raznih snemalnih projektov sem potoval po celi državi – niti ene slabe izkušnje nisem imel na podlagi tega, od kod prihajam in kako mi je ime. Po medijih sodeč, pa me bo za vsakim vogalom čakal nekdo, ki me bo skušal premlatiti ali ubiti.

Kulturo v vojnem času opisujete kot simptom hrepenenja po "normalnosti". Vseeno pa so šli ljudje onkraj zgolj iskanja normalnosti – gledališke predstave so prirejali ob svečah, ker ni bilo elektrike, čeprav niso imeli nobenega denarja in čeprav je bila nevarnost napadov na kraje, kjer se je zadrževalo več ljudi, velika.

To je že neka oblika odpora, se strinjam. Denar je bil takrat še najmanj pomembna stvar. Med vojno je bilo v Sarajevu vsaj kakih trideset bendov – danes sta morda dva ali trije, ker od tega pač ni nekega finančnega dobička. Takrat pa ni zaslužka nihče niti pričakoval! Imam tudi idejo za film o bendu, ki ne more imeti vaj zaradi izpadov elektrike. Priskrbijo si shemo, ki prikazuje, kdaj bo katera četrt imela elektriko, in se z opremo selijo po mestu.

Dotakniva se torej še Brucea Dickinsona, frontmana zasedbe Iron Maiden, ki je imel sicer v času, ki ga dokumentira vaš film, solistično kariero. Cela izkušnja nastopa v Sarajevu leta 1994 ga je globoko zaznamovala, a ne morem se znebiti vtisa, da je sprva vabilo na nastop sprejel iz naivnosti. Se je zavedal, v kaj se spuščajo?

Bruce se je od vseh članov benda še najbolj zavedal, kaj se v Sarajevu dogaja – a po mojem mnenju še vseeno ne dovolj. Bruce je sicer resnično poseben človek. Katerega multimilijonarja bi danes na primer lahko kdo prepričal, da odpotuje v Sirijo, igra na vojnem območju in tvega svoje življenje? Za Dickinsona je bila ideja nastopa pred mladim občinstvom v obkoljenem mestu pač izziv.

Prava vojna ni vojna, ki jo malo spremljaš v poročilih, preden preklopiš na kak film ali serijo. Tak odnos sta verjetno imela (basist, op. n.) Chris Dale in (bobnar) Alex Elena, ki sta bila takrat še mlajša. „Vojna v Sarajevu? Ma ne, saj ni tako resno.“ A ko so se enkrat podali na pot, so postopoma dobivali vse jasnejšo predstavo, postali so priče temu, kar nam v uvodnih kadrih filma pripovedujejo Sarajevčani. Na svojem potovanju so doživeli vojno v njeni najhujši obliki: cele dneve so potovali tik ob fronti, da so sploh prišli na koncert, po njem pa so se – in to pokažemo tudi v filmu – doma znašli, kot bi odrezal, praktično v naslednjem trenutku. Šele takrat jih je zadelo. Dojeli so, kako blizu "običajnemu" življenju je kaos, v katerem ljudje umirajo brez vsakega smisla.

Koncert je bil samo del širše izkušnje, ki je dejansko spremenila njihova življenja: Alex je po Sarajevu postal humanitarni delavec, ukvarja se z angažirano fotografijo in podobno. Če bi Chris Dale zdajle sedel z nama, bi ob spominih na tisti čas najbrž spet začel jokati; njegov svetovni nazor je za vse čase spremenjen. Bruce Dickinson se po več kot dvajsetih letih spominja tudi najmanjših podrobnosti tistih dni – cela ekipa je bila šokirana nad tem, kako zelo je cela izkušnja vgravirana v njegov spomin.

Posebno pozornost namenite tudi tujim vojakom Unproforja, ki med civilisti niso bili priljubljeni. Tudi eden od njih prizna, da je bil položaj zanje frustrirajoč. "V Sarajevu smo bili, da bi vzdrževali mir, v resnici pa bi morali biti tja poslani vzpostavljat mir."

Bosanci smo med vojno gojili precej jeze do ZN-a: to lahko vidite v prizoru, v katerem je v ospredju zastava ZN-a, poslušamo pa Bruceovo besedilo pesmi Omega: „Čakali smo na čudež / očitno so lagali.“ Zame je bila čudovita izkušnja, da sem lahko spoznal dva pripadnika teh sil – dojel sem, da ni nikoli kriv človeški dejavnik. Vedno je v ozadju organizacija, ki ima neko svojo politiko – vmešavanje v politiko pa vedno za seboj potegne umazanijo. Major Martin Morris in Trevor Gibson sta bila dejansko človeka, ki sta hotela pomagati, ki sta pomagala, kolikor sta v tistih okoliščinah lahko. General je majorju izrecno prepovedal organizacijo koncerta, a je možak vztrajal, ker je čutil, da ljudje potrebujejo nekaj takega. On v srcu sploh ni vojak – moral bi biti član ekipe Monty Python, bolj take vrste človek je.

V film ste vključili en sam izredno ekspliciten prizor smrti: okrvavljeno truplo majhnega dečka, ki ga je ostrostrelec z mamo vred pokosil nekaj sekund po tem, ko je "naša" unproforjevca prosil za bombon. Zakaj se vam je zdelo potrebno to pokazati?

Ta smrt je globoko zaznamovala Trevorja Gibsona; zanj je pomenila nekakšno katarzo. Bil je poklicni vojak, a se je po tem dogodku vrnil domov in se začel ukvarjati z drugimi stvarmi; zdaj ima svoj lasten glasbeni studio. Za film nam je komajda uspelo posneti pogovor z njim – še dvajset let pozneje je komaj izustil, kaj se je zgodilo. Njegova travma je v tem, da ga je otrok prosil za bombon, naredil en korak in umrl.

V filmu tega ne izveste, a lahko vam povem, da je otrokova mama, ki jo je prestrelila ista krogla, ki je potem končala v Nerminovi glavi, na koncu preživela. Ko smo to izvedeli, smo jo iz čiste moralne odgovornosti prosili za njen blagoslov uporabe nazornega posnetka. Če nam ga ne bi dala, bi prizor izrezali. Ne samo, da je dovolila, celo zahvalila se nam je, da bomo na neki način obeležili tragedijo. Kolikor vem, je bila na premieri in takrat tudi prvič videla ta prizor, ker prej ni bil javno dostopen. Ne vem, kako je lahko to prenesla. Vem, da je pozneje še imela otroke, a česa takega ne preboliš.

Zanimiv se mi zdi podatek, da ste za koncert Brucea Dickinsona v Sarajevu mnogo let pozneje zvedeli iz angleškega bloga Chrisa Dala, ne pa denimo iz pripovedovanj Sarajevčanov, ki bi se ga spominjali. Kako razširjene so – pred vašim filmom – sploh bile zgodbe o tem dogodku v Sarajevu?

Jaz za to zagotovo nisem vedel, zato pa sem se zgodbe tudi tako krčevito oprijel. Zdela se mi je čista znanstvena fantastika. Za ta koncert so bolj ali manj vedeli samo ljudje, ki so bili tam – pa še to ne vsi. Poznam človeka, ki je trdil, da ga na koncertu ni bilo – dokler mu nismo pokazali fotografije, na kateri se je prepoznal. Spomin je varljiva stvar. Zanimivo je, da se ta koncert nikoli ni izkoriščal za kake junaške zgodbe, o njem se sploh ni govorilo. Vsi vemo, da je imela Joan Baez leta 1993 v Sarajevu humanitarni koncert. Vsi vemo za Pavarottija in Bona Voxa. Za vse vemo, razen za Brucea Dickinsona. On ni prišel, da bi si okrepil imidž. Prišel je zgolj in samo iz globoko človeške potrebe, da bi ljudem vdahnil kanec upanja. Odigral je svoje in odšel. V filmu sam pove, da je bil to v njegovih očeh najpomembnejši koncet njegove kariere.

Morate vedeti, da takrat ni bilo Facebooka in drugih družbenih omrežij, v vojni pa je bil prehod informacij še dodatno otežen. Nobene možnosti ni bilo, da bi jaz na svojem Visokem izvedel, kaj se dogaja teh nekaj deset kilometrov stran. Super se mi zdi, da ni Bruce ničesar forsiral, pa bo zdaj ravno njegova zgodba ena od tistih, o katerih se bo največ govorilo. Ker dejansko je postavil svoje življenje na kocko, leto 1994 je bilo nekaj čisto drugega kot na primer leto 1997.

Mislite, da so U2, ki so v Sarajevu nastopili leta 1997, in drugi zvezdniki, ki so začeli po vojni obiskovati Sarajevski filmski festival, to počeli zaradi samopromocije?

Prav gotovo so mnogi prišli zaradi svoje želje, iz srčnosti. Ampak okoliščine so bile pač že čisto druge. Nočem minimizirati nikogaršnjega prispevka ali dobre namere. Ko si v kaosu, potrebuješ dobro voljo, potrebuješ zavest, da je nekomu vsaj malo mar. Vsaka vrsta podpore šteje. Bruce pač ni tip za peticije, on je tip, ki gre na teren. A kar se mene tiče, so za nekoga v brezizhodni situaciji pomembne tudi peticije. Že nasmeh je lahko rešilna bilka.

Bruce Dickinson je tisto noč leta 1994 rešil na stotine življenj. Alen Ajanović se spominja, da "tistih nekaj ur v Sarajevu ni bilo vojne“ – človek je prišel in v srcih Sarajevčanov ustavil vojno. To si zasluži vse spoštovanje.

Koliko ljudi je sploh bilo na koncertu? Na neki točki so noter začeli spuščati vse, ki so se pojavili, tudi če niso imeli vstopnice.

Nekaj sto. V to dvorano gre lahko 600 do 700 ljudi, pa ni bila polna. Če gledamo fotografije, je videti vse natlačeno, a to zato, ker so se ljudje drenjali naprej. Koncerta seveda niso smeli oglaševati, ker bi to ogrozilo vse prisotne – zato je bil za majorja Morrisa toliko bolj evforičen trenutek, ko so ljudje dejansko prišli.

Film je vizualni medij. Skrajno pogumna se mi zdi odločitev za snemanje dokumentarca o dogodku, ki obstaja skoraj samo še na ravni urbane legende, mita; za njim ni ostalo skoraj nič oprijemljivega, niti plakat. In vendar ste očitno našli neke posnetke tega zgodovinskega dogodka, saj so vključeni v film. Kako ste prišli do njih?

Ko smo se lotili dela, nismo vedeli ničesar, nobenega dokaza nismo imeli, razen Chrisovega bloga. Potem sem našel fotografijo Brucea Dickinsona na dogodku, ki je očitno tiskovna konferenca. Ugotovil sem, da jo je posnel legendarni fotograf Milomir Kovačević - Strašni, ki zdaj živi v Parizu. Stopil sem v stik z njim in povedal mi je, da ima sedem filmov fotografij s koncerta – že takrat se mi je zdelo, da nam je padla sekira v med. Še pozneje pa je major Morris našel svojo staro VHS-kaseto in jo poslal v Sarajevo. Nismo mogli verjeti svojim očem. Večje darilo nam ne bi moglo pasti v naročje: od nečesa, za kar nismo bili prepričani, da se je sploh zgodilo, do videodokazov! Sarajevčanom, ki smo jih pred kamero spraševali o tem koncertu, nismo povedali, da dejansko obstaja posnetek – predvajali smo jim ga šele čisto na koncu. Zato so tudi videti tako šokirani in jočejo, ko ga gledajo. Pri tem filmu nismo ničesar snemali dvakrat – vsa čustva je bilo treba ujeti prvič. Noben tehnik ni smel zakorakati v kader, nihče nas ni smel prekinjati, vsi smo samo snemali, kakor smo vedeli in znali.

V filmu je več trenutkov katarze, v katerih so pripovedovalci zaradi spominov ganjeni do solz. Takih stvari se verjetno ne da predvideti v scenariju – zgodijo se ali pa ne. Ste jih skušali na kak način izzvati?

Če se s projektom ukvarjaš dalj časa – in naš je trajal štiri leta – imaš čas, da vse načrtuješ. Dogodkov ne moreš ravno inscenirati, lahko pa jih sprovociraš. Zbrali smo na primer štiri ljudi, za katere bi bilo srečanje z Dickinsonom najbolj čustvena izkušnja. Poslali smo jih v dvorano BKC, kraj koncerta, in rekli, da ga bomo tja pripeljali. S to četverico je bil snemalec, ki je cel dan dokumentiral naraščajočo napetost, mi pa smo jih držali v negotovosti. Nisem mogel vedeti, da bo Alen zgrabil Brucea, ga objel in začel jokati, lahko pa sem k temu pripomogel z rahlim manipuliranjem situacije. Tako smo dobili posnetek (odraslega) dečka, ki objema superjunaka, ki ga je pred dolgimi leti prišel rešit. Seveda pa vse to gledaš in snemaš s cmokom v grlu.

Sodelovanje Brucea Dickinsona je bilo za ta projekt ključnega pomena. Ste bili prvi človek, ki mu je predlagal projekt o tem dogodku? Ga je bilo težko navdušiti za nizkoproračunski dokumentarec neznanega režiserja brez tovrstnih izkušenj?

Jasenko Pašić, moj soscenarist, je prek zvez dosegel, da je Bruce izvedel za najin načrt za film. Takoj, ko je videl par minut že posnetega materiala, je rekel, da bo sodeloval, brez kakršnih koli pogojev. Si pa lahko mislim, da ni vedel, v kolikšni meri sva resna. Najbrž bi res vse padlo v vodo, če se ne bi producent Adnan Čuhara zavezal, da bo našel finančna sredstva – brez njegovega entuziazma bi film umrl. Nihče od vseh sodelujočih ni privolil zaradi denarja, nihče ni vprašal, koliko bo plačan, vsi so samo zagrabili za delo po svojih najboljših močeh. Bruce je producentu rekel, da imamo na razpolago vso njegovo glasbo, da "se malo poigramo z njo, če hočemo". Ko sem to izvedel, sem začel vriskati – dobil sem najboljši soundtrack na svetu, ki si ga sicer ne bi mogel privoščiti niti v sanjah. Glasbo sem uporabil tako, da deloma prevzame vlogo naracije, da besedila pripovedujejo zgodbo.

Neke vrste zaključen krog bi bil, če bi za konec dobili posnetke Brucea Dickinsona, kako 22 let pozneje spet koncertira v BKC-ju. Se tega koncerta ni dalo organizirati?

Joj, to me ljudje vedno sprašujejo. Če bi prosil Brucea, bi najbrž rekel: "Seveda, zakaj pa ne." Ampak Iron Maiden so danes ogromno podjetje, nekaj čisto drugega kot tisti mali bend Skunkworks, s katerim je obiskal Sarajevo. Preveč stvari bi bilo treba uskladiti, v Bosni pa je problematična tudi infrastruktura. To je še vedno komplicirana država za take podvige.

Bilo pa bi eksplozivno, če bi vsaj še enkrat v življenju nastopil v Sarajevu, že zaradi vseh čustev, ki jih imajo ljudje do njega in te zgodbe. Saj veste, da so imeli ljudje včasih predsodke do metalcev in jih imajo ponekod še danes. Vse so skrbeli metalci, namesto da bi jih turbofolk, ki uniči vse, česar se dotakne. Po ogledu Kriči, Sarajevo! pa mi še stare gospe govorijo, da se niso zavedale, kako lepa besedila imajo te pesmi. Nikoli prej niso videle onkraj hudičev in lobanj na majicah. Gledališčnik Nihad Krešeljaković je spisal krasen prispevek o metalcih, ki so branili Sarajevo – ravno generacija, ki je oboževala Dickinsona, se je zoperstavljala tankom.

Kriči, Sarajevo! je bil prvi film, ki ste ga posneli v profesionalnih pogojih. Najbrž vseeno govorimo o nizkem proračunu? Je uspeh odprl kaka vrata za igrani celovečerec, ki si ga tako želite?

Proračun je bil definitivno nizek. "Profesionalne" razmere zame pomenijo, a imam na voljo ekipo, ki sicer ni ogromna, je pa na snemanje pripravljena kot vojska na akcijo. Za sklepne prizore srečanja v BKC-ju sem potreboval šest kamer in tega seveda ne bi zmogel sam.

Uspeh tega filma mi je definitivno odprl vrata. V stik z mano je stopilo uredništvo Al Jazeere Balkans in mi ponudilo, da zanje snemam krajše filme na teme, ki jih sam predlagam. Trenutno končujem dokumentarec o nekem bosanskem raperju, ki je zmagal na resničnostnem šovu. Z njegovo pomočjo bomo ugotovili, kaj se dogaja za pročeljem resničnostne televizije. Nikoli nisem hotel biti režiser glasbenih dokumentarcev, ampak tukaj smo se znašli.

Sicer pa s producentom že dve leti razvijam scenarij za igrani film, ki bi bil podobnih dimenzij kot tisti veliki projekti v Titovih časih. Rad bi posnel epopejo o srednjeveški Bosni, o nastanku Bosanskega kraljestva in o kralju Tvrtku. Predstavljajte si kombinacijo Pogumnega srca in Igre prestolov, ampak brez zmajev. (Smeh.) Če ne sanjaš dovolj velikopotezno, se ne more nič uresničiti. Se pa zavedam, kako komplicirano zna to še biti v Bosni.