Jagna Pogačnik, literarna kritičarka, prevajalka in urednica, je zagotovo ena prepoznavnejših osebnosti hrvaškega literarnega prostora. Znana po strokovni ostrini literarne kritike, ta besedila je izdala že v več knjigah, kontinuirano piše od leta 1989, prav tako pa je uredila tudi več literarnih antologij. V hrvaščino je prevedla že več kot 30 slovenskih literarnih del, med drugim dela Aleša Debeljaka, Andreja Blatnika, Zorana Predina in Dese Muck.

Letos poleti je gostovala na sarajevskem literarnem festivalu Bookstan, kjer je predstavljala hrvaški prevod romana Trg osvoboditve Andreja Blatnika ter lastno delo Področje signala: mapiranje sodobne proze na Hrvaškem 2000–2020, svojevrstno antologijo, ki ne le priča o nujnosti nadnacionalnega razumevanja književnosti, temveč jo tudi dokazuje.

Z Jagno Pogačnik smo se pogovarjali v Sarajevu.

Jagna Pogačnik, v hrvaškem literarnem prostoru ste prisotni že vrsto let. Mnogi vas morda bolje poznajo kot literarno kritičarko, a ves čas tudi prevajate iz slovenščine v hrvaščino. Kako ti dve vlogi sobivata, se nadgrajujeta – si morda kdaj nasprotujeta?
Vsi, ki se ukvarjamo s tem področjem, se zavedamo, da smo včasih v navzkrižju interesov sami s sabo, a v tem konkretnem primeru med literarno kritičarko in prevajalko nekega resnega navzkrižja interesov ni. Literarna kritika je moje primarno delo, tako kot tudi urejanje knjig. V intervjujih vedno povem, da je to moja prva ljubezen. S književnostjo sem se začela ukvarjati, ker sem želela postati prav literarna kritičarka, kar je malce nenavadno, saj se ljudje s kritiko običajno ukvarjajo v prostem času oziroma ob nekem drugem delu, meni pa se kot samozaposleni uspeva ukvarjati s tem zdaj že 25 let. Prevajanje je zame, pa naj to zveni še tako neresno – kdo bo mogoče še mislil, da se šalim – premor od literarne kritike. Prevajam že vrsto let, prav na festivalu Bookstan smo se spomnili, da sem prvo zgodbo Andreja Blatnika prevedla že daljnega leta 1980, ko sem bila še študentka južnoslovanskih književnosti. In to je vrsta dela, h kateremu se zatekam, ko potrebujem premor od literarne kritike, kajti ta zahteva veliko več družbenega življenja, vključuje veliko več družbenih turbulenc in je vedno povezana z zelo kratkimi roki. Imam ta privilegij, da prevajam tiste knjige, ki si jih želim prevesti. Ne ukvarjam se torej le s prevajanjem, temveč pozorno spremljam, kaj v Sloveniji izhaja, katere so tiste knjige, za katere mislim, da bi jih bilo vredno prevesti v hrvaščino, in potem delujem kot nekakšna literarna agentka. Dogovarjam se z založniki, s katerimi tudi sicer sodelujem, predlagam naslove in resnično sem presrečna, ko jih sprejmejo. Prevajanje je nato pravi užitek, kajti h knjigi sem najprej pristopila kot bralka in dobila občutek, da je to nekako »moja« knjiga. Sicer pa je prevajanje zelo samotno in težko delo, a meni ta samota, ki mi jo omogoča prevajanje, zelo prav pride, uravnoteži vse druge vloge, ki jih imam v literarnem in javnem življenju. Prevajanja torej nikoli ne bi opustila. Bili sta morda dve leti ali tri, ko res nisem imela časa prevesti več kot recimo ene knjige na leto, a v zadnjem letu ali dveh sem si življenje organizirala tako – tudi zahvaljujoč podpori, ki jo prevajalcem namenja slovenska Javna agencija za knjigo –, in se odločila, da bom v prihodnjih letih prevedla vsaj dve do tri knjige na leto. Mislim, da mi tempo vseh mojih del trenutno to omogoča.

Omenili ste, da ste študirali južnoslovanske književnosti, a s Slovenijo vas ne povezujejo le študij, slovenščina in prevajanje.
Seveda, s Slovenijo me povezuje družinska zgodba. Moj oče je bil Jože Pogačnik, znan slavist, ki je po študiju slavistike v Ljubljani odšel v te naše južne kraje, kjer je najprej predaval na zagrebški univerzi. Tu je pravzaprav spoznal mojo mamo, ki je bila njegova študentka. V današnjih časih bi bilo to zelo politično nekorektno, a prav zato, ker je bilo to tudi takrat morda politično nekorektno, sta se poročila, ko je diplomirala. Nato se je odpravil po poti, o kateri govorimo danes, ko govorimo o času po Jugoslaviji. Imel je idejo, da je treba iti na manjše univerze, v manjša mesta in tam odpirati študijske programe. Tako je po Zagrebu predaval v Novem Sadu, potem pa v Osijeku, kjer sem končala šolo in prvi letnik študija. Potem sem odšla v Zagreb in tam diplomirala. Morda bo to zvenelo čudno, a doma nikoli nismo govorili slovensko, to je ta moč žensk in materinska značilnost. On pa je bil tako zelo zaljubljen v Hrvaško, da je v vseh svojih intervjujih govoril, da je razen Slovenije in Zagreba njegov drugi dom pravzaprav v Jelsi na Hvaru in da je mediteranska kultura to, kar ga izpolnjuje.

Seveda pa sem odraščala ob številnih slovenskih knjigah, pisateljih in znanstvenikih, ki so bili naši družinski prijatelji, in seveda sem potovala v Slovenijo, kjer imam v bližini Tržiča še vedno sestrično in bratranca, s katerima smo v stikih itd. Slovenija je torej moja družinska tradicija in na začetku, ko sem bila otrok v Osijeku, je bilo to malo čudno, a potem se je pojavila skupina Lačni Franc, ki je v teh naših krajih nihče ni razumel, jaz pa sem nenadoma postala velika faca, ker sem lahko prevajala besedila. In spomnim se, da mi je bil zelo všeč neki fant, to je bilo enkrat ob koncu osnovne, na začetku srednje šole, ki je oboževal Lačnega Franca, jaz pa sem mu vse to lahko prevajala. In tu bom ta del zgodbe končala … Potem sem se vpisala na študij nekdanje jugoslavistike, diplomirala pa sem iz kroatistike in južnoslovanskih filologij. Vmes je namreč prišla vojna in spremenila so se imena trgov, ulic, študijskih programov … Že v prvem letniku sem dobila nekaj prevodnih ponudb. Že takrat sem bila namreč v stikih z nekaterimi pisatelji. V prvem in drugem letniku sem odšla v Ljubljano na poletni Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, kjer se je začelo mreženje. Še danes imam prijatelje v Rimu in Pragi, ki sem jih spoznala tam in ki se še danes ukvarjajo s tem, kar so se naučili takrat.

V Osijeku je izhajala revija z naslovom Revija in uredniki so si želeli vključiti mlade slovenske pisatelje in me povabili k sodelovanju. In ne zaradi zvez, oče ni imel nič s tem. Tako se je torej začelo. Moj prvi prevod je bila kratka zgodba Andreja Blatnika in vse od 80. let traja najino prijateljstvo in prevodno sodelovanje. Nato sem malo prevajala za revije in ujela del famoznih 80. let mladinskega tiska in mladinskega novinarstva. Takrat sem bila še v Osijeku. Mladinski list Ten si je strašno želel biti kot takratni Polet, študentski list Iskra. In moram priznati, da nam ga je v dveh letih pred vojno uspelo dvigniti na visoko raven. In tu je bilo prav tako včasih bilo treba kaj prevesti iz slovenščine. Slovenije je bila konec 80. za nas obljubljena dežela, vsi so hoteli brati Mladino, prevzemati besedila iz Mladine, objavljati besedila o Pankrtih, Lačnem Francu, Laibachu, o slovenski ameriški metafickiji, ki je bila za nas nekaj kot svetovna književnost, od katere smo bili malo oddaljeni. In tu se je pokazal interes, da bi jaz lahko sodelovala, a šele, ko sem končala študij in uredila svoje poklicne naloge, so na vrsto prišli tudi prvi prevodi knjig. Vedno bom hvaležna Branku Čegecu in založbi Meander, ki je bila v grozljivih 90. letih eden od svetilnikov založništva in objavljala odlične knjige. Branko je bil v dobrih stikih s Slovenijo, tudi sam je prevajal iz slovenščine. Mislim, da je bila prva knjiga, ki sem jo prevedla, če se dobro spomnim, delo Braneta Mozetiča, potem pa mi je Čegec naročil prevod kratkoprozne zbirke Zakon želje Andreja Blatnika. In to delo je dobilo celo nekakšno evropsko nagrado za prevod. Vem, da smo šli v Pazin, kjer sem dobila nekakšno priznanje za prevajalce. In tako nekako se mi je odprla pot prevajanja knjig.

Pravite, da je v 80. letih potekala kulturna izmenjava med slovenskim in hrvaškim prostorom. Kakšni pa so ti odnosni danes? Se po vašem mnenju v hrvaščino prevaja dovolj slovenske književnosti? Kakšno je na primer življenje slovenskega literarnega dela na Hrvaškem?
Vem, da je odgovor na to vprašanje lahko dvojen. Prevaja se dovolj slovenskih del, in to predvsem zaradi podpore slovenske države, pri nas to ne deluje tako. Resnično mislim, da skoraj vsaka založba na Hrvaškem, ki da nekaj nase, s svojimi prevajalci na JAK prijavi najmanj dve knjigi na leto. Nato nekaj denarja dobi ali pa ne. Kar pa se mi morda zdi bolj problematično, je sprejetje teh knjig, ki ni takšno, kakršnega bi si želela, da bi bilo. Moraš se zelo boriti in pri tem nastane navzkrižje interesov. Če namreč prevedem neko knjigo, se zanjo ne morem boriti kot kritičarka, zato potem poskušamo najti druge kanale, zainteresirati medije. A na Hrvaškem trenutno vlada popolna hiperprodukcija knjig, in kar se bere, so sicer prevodi, a ne prevodi iz sosednjih jezikov. Skratka, stanje je bilo konec 90. res odlično, takrat so nenadoma začeli prevajati mnoge slovenske avtorje. Zelo dobro so sodelovali takratni avtorji Beletrine in nekatere hrvaške založbe. Sklepala so se številna prijateljstva, fantje so na primer skupaj igrali nogomet, in tako so te knjige takrat nekako sprejeli. Kot da bi na valu prvih hrvaških festivalov alternativne književnosti tudi slovenski avtorji prišli v javnost. Leta minevajo, in čeprav vse več, pogumneje in končno iskreno govorimo o terminu postjugoslovanska književnosti, mislim, da je na Hrvaškem vprašanje jezika ključno.

Veliko se berejo knjige, ki ne potrebujejo prevoda, in ker ga slovenske potrebujejo, ostajajo nekako ob strani. Žal mi je za to in res se borim proti temu. Tako kot tudi moja kolegica Anita Peti Stantić, ki je v zadnjih desetih letih, govorim na pamet, prevedla kakšnih 70 knjig. Pogosto tudi v društvu hrvaških književnih prevajalcev organiziramo okrogle mize. Nedavno smo imeli okroglo mizo o tem, kako se beremo med seboj v južnoslovanskih književnostih, prav s poudarkom na slovenski. Trudimo se tudi prek katedre za slovenistiko v Zagrebu in prek zasebnih stikov z mediji, da bi bila slovenska književnost vidnejša. Po drugi strani mislim, da je bilo prevedenih veliko knjig. Nočem dajati vrednostnih sodb, a nekaj časa je bilo zelo popularno prevajati knjige, ki so dobile nagrado Evropske unije za književnost, saj so založniki dobivali dodatne točke na razpisih, če je knjiga prejela nagrado. A ta nagrada je danes bistveno drugačna, kot je bila še pred kakšnimi desetimi leti. Takrat so se vsi založniki borili za knjige, ki so dobile nagrado Evropske unije za književnost. Govorim na primeru Hrvaške. To so bile knjige, za katere bi morda naši kritiki rekli, da ne bi smele dobiti nagrade, a vsi so se borili prav za te knjige. Zgodilo se je torej, da se na račun teh nekatere knjige, za katere mislim, da bi jih bilo treba prevesti, niso prevedle. In to je težava. Še ena težava, ki jo opažam, pa je glede slovenskih klasikov.

Študentje slovenistike, ki študirajo v Zagrebu, mi pravijo, da nikomur ni v interesu izdajati slovenskih klasikov, ki pa jih študentje zelo potrebujejo. Berejo torej stare, zastarele prevode, srbske ali bosanske prevode. Študentje nenehno govorijo, ali ni mogoča srednja pot, ali ni mogoče uskladiti naših kulturnih politik, da bi se lotili prav takšnih projektov, ki bi koristili tako eni kot drugi državi. Danes je veliko zainteresiranih in dobrih študentov, ki to preprosto potrebujejo. Prav tako pa v tem ni čutiti tradicije slovenske književnosti. Berete recimo nekega avtorja in rečete, super je, res urban pisatelj, res lepo piše o Ljubljani danes, manjka pa vam kontekst, zaradi katerega bi bila slovenska književnost tudi nam domača. To bi bile torej morebitne težave, oziroma pregled stanja.

Rekli ste, da sami izbirate knjige, ki jih prevajate, in pozorno spremljate dogajanje na slovenskem literarnem prizorišču. Zanima me, kako gledate na sodobno slovensko književnost, v kakšni kondiciji je, morda tudi v primerjavi s hrvaško?
Mislim, da je slovenska književnost v zelo dobri kondiciji. Zelo sem vesela, da bom prevajala, upam pa, da bo to podprla tudi Javna agencija za knjigo, na primer Pio Prezelj in njeno Težko vodo. Zanjo sem se res borila, da bi takoj postala del kakšnega založniškega projekta. Če bi me vprašali pred petimi leti, bi rekla, da slovenska književnost tematsko vodi. Hrvaška in bosanska književnost sta se še vedno največ ukvarjali z vojno, vojnimi travmami, s tranzicijo, postranzicijo, kjer je bila vojna vedno nekje v ozadju. Zdaj pa se hrvaška književnost vse bolj obrača k intimnim temam in travmam, ki niso več vojne, temveč travme posameznika. Imamo tudi izredno močno žensko literarno sceno, zares odlične ženske pripovedne glasove, za katere verjamem, da bodo v prihodnjih letih na neki način prevzeli literarno sceno. Vidim, da se tudi v Sloveniji, morda se motim, a v finalnih izborih za literarne nagrade – in mislim, da to ni samo zaradi spolne korektnosti – najde veliko mladih avtoric, ki se ukvarjajo prav s takšnimi temami. No, Slovenija je bila na neki način prva – medtem ko smo se mi ukvarjali z vojno, so bili pri vas pogosti družinski in ljubezenski, intimni romani. Pri vas recimo ni bilo kriminalk, vidim, da se ta ekspanzija dogaja zdaj, medtem ko so bile kriminalke pri nas vedno povezane z našimi travmami in se je kriminalna zgodba prilepila na dogajanje v hrvaški resničnosti. Resnično upam, da vam je predstavitev v Frankfurtu prinesla prepoznavnost. Ko se pogovarjam z nekaterimi hrvaškimi založniki, vidim, da je to res, da vam je to zelo pomagalo. Mislim, da je slovenska književnost, ne glede na število bralcev in razširjenost jezika, velika evropska književnost, ki v tem postjugoslovanskem prostoru sijajno deluje. Vso postjugoslovansko književnost vidim kot eno. Ko berete kakšnega mlajšega makedonskega avtorja, na primer Petra Andonovskega, ki je letos gostoval tako v Sloveniji kot na Hrvaškem, in se nato sprehodite skozi ves ta prostor do Slovenije, vidite, da se beremo med sabo in da govorimo o podobnem. Ne glede na jezike in vse, kar se je zgodilo, celo ne glede na skupno preteklost, ki ni nujno edina skupna točka, vidite, da se mi najbolje razumemo.

Vabljeni k poslušanju oddaje: