75-letni Robert Englund je bil, skupaj z Jackom Sholderjem, režiserjem Nočne more na Ulici Brestov 2, častni gost letošnjega Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina. Obisk legendarnega igralca so v Ljutomeru ovekovečili s podelitvijo častne nagrade hudi maček ter z uvrstitvijo Englunda na novoustanovljeni "pločnik slavnih" na Glavnem trgu.

Robert Englund je, kot rad pove, klasično šolan igralec: poklicno pot je začel v gledališču, ki pa ga je v začetku sedemdesetih obesil na klin ter se posvetil filmu in televiziji. Po uspehu z vlogo prijaznega Nezemljana Willieja v TV-seriji V ga je v začetku osemdesetih doletela vloga, ki je ključno zaznamovala njegovo pot.

Wes Craven je za zlikovca v svojem novem filmu, Nočna mora na Ulici Brestov, iskal silaka – konec koncev je s tem sledil precedensu Tobeja Hooperja (Teksaški pokol z motorko, 1974) in Johna Carpenterja (Noč čarovnic, 1978). A na tej točki se v zgodbi se pojavi suhljat, ne ravno visok blondinec, ki je bil prepričan, da so mučitelji otrok lahko tudi zahrbtne, srhljive podlasice, in ne nujno hrusti. Robert Englund je ponudil drugačno, malce opolzko interpretacijo lika "Freda Kruegerja", ki je ne samo zakoličila uspeh nove franšize, ampak vplivala na razvoj celega žanra slasherjev. Nočna mora na Ulici Brestov je davnega leta 1984 ustoličila zlikovca kot osrednjega junaka – kot tistega, ki so ga prišli ljudje gledat (in morda zanj celo navijat). Anonimne ubijalske stroje, skrite za hokejskimi maskami, so zamenjali samoreferenčni, nastopaški in gobezdavi zlikovci.

Kot Krueger se je Englund vrnil še v šestih filmskih nadaljevanjih, v filmu Freddy vs. Jason (2003, r. Ronny Yu) in seriji Freddyjeve nočne more (Freddy’s Nightmares, 1988–1990). Z veseljem je lik posojal tudi za pogovorne oddaje, animirane serije, stripe in celo videospot.

Grozljivkam je ostal zvet celo kariero: videli smo ga denimo v Night Terrors (1993), The Mangler (1995, oba je režiral Tobe Hooper), Gospodar želja (Wishmaster, 1997, r. Robert Kurtzman), 2001 Maniacs (2005, r. Tim Sullivan) in Fear Clinic (2014, Robert Hall). Nova generacija ga pozna predvsem iz najnovejše, četrte sezone nadaljevanke Stranger Things, v kateri igra priletnega bolnika psihiatrične ustanove, Victorja Creela, ki ima presenetljivo povezavo z osrednjim antagonistom, Vecno.

Kot intervjuvanec je Englund neverjetno radodaren sogovornik, ki človeka zasuje z zabavnimi anekdotami, neštetimi zastranitvami in celo igranimi vložki. Zelo lahko je verjeti marsikje dokumentiranim pričanjem filmskih maskerjev, ki se spominjajo, da je bilo že tako ali tako dolgotrajni in naporni postopek nanašanja filmske maske Freddyja Kruegerja zaradi igralčeve zgovornosti včasih še dodatno razvlečen. Del Englundovih eklektičnih spominov je dokumentiran v spodnjem pogovoru.

Vas kdaj moti, da je bila vaša raznolika kariera v očeh širše javnosti bolj ali manj reducirana na en sam lik, na Freddyja Kruegerja? Ste že siti pogovarjanja o njem? Seveda pa le redki posamezniki pustijo tako močan pečat na popkulturi, kot ste ga vi; univerzalno prepoznavni ste.

Moja situacija je na nek način unikatna. Med letoma 1973 in 1984 sem bil filmski igralec "A kategorije" – v tistih časih si delal na filmu ali pa na televiziji, ne pa obojega. V Ameriki sem imel ime kot mlad karakterni igralec: še preden sem bil Freddy, sem delal s Henryjem Fondo, Jeffom Bridgesom, Sally Field, Barbro Streisand, Susan Sarandon, Jamesom Earlom Jonesom – s številnimi krasnimi igralci. Pred kamero sem ubil Charlesa Bronsona in Burta Reynoldsa. Če bi se Freddy zgodil na začetku moje kariere, bi imel morda za vas drugačen odgovor: tako pa sem do tiste točke že izkusil razočaranja in uspehe, vzpone in padce. Videl sem velike zvezde delati napake in preprosto izginiti.

Približno leto dni po vlogi Kruegerja, najbrž enkrat takrat, ko sem z Jackom Sholderjem snemal drugi del franšize, sem sprejel zavestno odločitev, da bom spoštoval žanr grozljivke in da bom vztrajal pri tem fenomenu, ki je bil takrat še v vzponu. V resnici bi z leti tudi težje dobival vloge prijateljev in pribočnikov, po katerih sem bil znan – od sedemdesetih in osemdesetih naprej so v teh vlogah praviloma vedno mladi igralci. Zdaj, ko sem star 75 let, pa sem v žanrskih filmih še vedno lahko "stari duhovnik", "stari znanstvenik" ali pa "stari tip, ki v divjini vodi svoj bar in ki protagonistom svetuje, naj ne hodijo v gozd". To so sočne vloge s precej dialoga, liki, ki pojasnijo ozadje cele zgodbe. Tega najbrž pri svojih letih ne bi mogel početi, če bi vztrajal pri prvotnih tirnicah svoje kariere. Zelo hvaležen sem za to. Za povrh pa je bilo tudi neverjetno zabavno, da sem bil popkulturni junak … no, ne ravno junak – ikona. Po zaslugi tega sem se lahko družil z Johnnyjem Deppom, z Johnnyjem Hallydayem, lahko sem snemal filme v Rusiji, Afriki, Izraelu, Bolgariji, Romuniji, nedaleč stran v Zagrebu ...

A v igralskih šolah in na akademiji te ne naučijo, kaj se zgodi, ko si ljudje zapomnijo tvoje ime in ga začnejo povezovati z obrazom. In drugič, kako pomembno je biti mednarodna zvezda. Serija V in Nočna mora na Ulici brestov sta mi pridobili mednarodno občinstvo – moje ime na plakatu na primer še vedno pomaga pri promociji filma v Italiji ali Španiji.

Pred dnevi sem se pogovarjala z Jackom Sholderjem, režiserjem Nočne more na Ulici Brestov 2, in precej iskren je bil glede tega, da nikoli ni pretirano maral žanra grozljivke. Hotel je posneti svojega Državljana Kana, pravi. Kaj pa vi? Kakšen odnos ste imeli do žanra, preden ste postali sinonim zanj?

Razlika med menoj in Jackom je v tem, da je bil on intelektualec in ljubitelj klasike, jaz pa mulec iz Kalifornije, ki je oboževal surfanje, baseball ... Moja filmska izobrazba je bila to, da sem žepnino porabil za sobotno kinomatinejo. Kot otrok sem oboževal grozljivke, a sem to pozneje v sebi zatrl. Izobraževal sem se na eni najuglednejših svetovnih šol, Kraljevi akademiji, ter igral Shakespeara, Moliera, Shawa, Becketta, Ionesca ... Postal sem čisto pravi snob. S pulijem, z zaplatami na komolcih žametnega blazerja – ta tip sem bil nekaj časa. (Smeh.)

Šele delo z Wesom Cravnom mi je pomagalo, da sem ne samo pridobil spoštovanje do žanra, pač pa tudi, da sem se spomnil stvari iz svojega otroštva, povezanih z grozljivkami. Moj boter je imel na primer ogromno, krasno monografijo o zgodovini filma. V poglavju o nemem filmu sta bili dve strani posvečeni različnim maskam igralca Lona Chaneyja, "možaka tisočerih obrazov". Iluzijo slepote je na primer ustvaril s pomočjo placente iz trdo kuhanega jajca. Spomnim se tudi grozljivk produkcijske hiše Hammer, in tega, da sva se s punco v srednji šoli zakadila in gledala filme Vincenta Pricea … Ta punca je pozneje napisala nek majhen film, morda ga poznate: Izgubljeni fantje (S prstom pokaže nase: "Moj naslov!," op. n.). Skratka, kot otrok in najstnik sem imel rad grozljivke.

Po razočaranju nad gledališkim svetom sem se lotil hollywoodske kariere, ampak ker sem bil z glavo še čisto pri teatru, sem se kako leto načrtno spoznaval s filmsko zgodovino, hodil na projekcije filmov Johna Forda, Howarda, Godarda, Lubitscha … Takrat smo v Los Angelesu še imeli dvorane za art filme, vstopnina je bila en dolar za dva naslova. Leta 1973 sem šel na svojo prvo avdicijo, za film Buster and Billie (1974), in od takrat se nisem več oziral nazaj.

Kaj je bilo tisto, kar vas je odvrnilo od gledališča – razočaranje, ki ga omenjate?

Obljubljena mi je bila vloga v postavitvi Steklene menažerije Tennesseeja Williamsa. S tem v mislih sem celo sezono, dolgih devet mesecev, za istega režiserja igral ušive vloge v številnih drugih predstavah; izčrpan sem bil. Na koncu pa je režiser za vlogo, ki sem jo hotel, angažiral svojega fanta, ki niti ni bil kak znan igralec. Vse sem imel že naštudirano, imel sem ogromno idej in krasen južnjaški naglas. (Naslednjih pet minut uprizarja odlomke iz Steklene menažerije ter opisuje kostumografske zamislice, op. n.) V tistem trenutku sem bil rojen za to vlogo, pa mi niso pustili. No, zato sem poslal vse skupaj v tri krasne in najel hišo v Santa Monici. Ne, ne bodite impresionirani, mičkena je bila. Po tistem sem dobil agentko in ostalo je, kot pravijo, zgodovina.

Mi je pa izkušnja strla srce, ker sem bil dovolj naiven, da nisem vedel, da je v gledališču prav toliko politikanstva kot v Hollywoodu. Zdaj sem moder starec in vem, da je čisto vse politika, stvari me ne vržejo več iz tira toliko, kot so me včasih. Pomaga kombinacija pogostih sprehodov s psom, gledanja Netflixa in belega vina. (Smeh.)

Mislite, da lahko človeku pusti kake sledi, če dolga leta upodablja filmsko pošast, dobesedno utelešenje zla? Bi lahko to koga z leti obtežilo, začelo obremenjevati? Ali pa ni treba tako dramatizirati in je bil Krueger samo zabavna, katarzična vloga, ki je ni bilo težko pustiti ob strani, kadar ni bila aktualna?

Zanimivo je. Več dni lahko preživim v popolni anonimnosti, potem pa me nekdo pri kosilu prosi za avtogram – in potem se mu pridružijo še vsi ostali v lokalu, ki so že prej vedeli, kdo sem, ampak so skušali biti nevsiljivi. To se potem sprevrže v polurno podpisovanje. Pa saj me ne moti – razen, kadar sem spil že par kozarcev, ljudje pa mi pripeljejo svoje otroke, da bi me predstavili. To je vedno malce nerodna situacija.

Zdaj imam že fane treh različnih generacij. Ponosen sem na dve stvari v zvezi s franšizo. Na začetku je bila zelo kontroverzna, veljala je za ultranasilno – ampak malo po tistem se je začela videorevolucija. Čeprav so bili filmi že v kinu uspešni, jih je večina ljudi videla na videokaseti ali DVD-ju, in to na sobotni večer, doma, v družbi svoje družine. V zadnjih desetih letih mi je na stotine, če ne tisoče ljudi povedalo, da je denimo njihovi starši zdaj že pokojni, da imajo pa krasne spomine na to, kako je mama drhtela od strahu na kavču ali pa, kako je oče po ogledu Nočne more praskal po oknu, da bi prestrašil otroke … Neverjetno se mi zdi, da je Nočna mora na Ulici Brestov tako univerzalna družinska anekdota, izkušnja.

Še na nekaj drugega sem zelo ponosen. Wes Craven je bil akademik in intelektualec; namerno se je poigral s tropom t. i. "zadnje punce" in jo spremenil v zmagovalko, junakinjo. Opazili boste, da Freddyja v skoraj vsakem filmu premaga močna mlada ženska – Wes deklet ni uporabljal samo zato, da jih je poslal gor po stopnicah in umreti na brutalen način. Ženske so katarzo ob filmu doživljale na drugačen način kot fantje, s katerimi so prišle v kino; lahko so se identificirale z junakinjo in se tesneje povezale s filmom. Vsako leto ob noči čarovnic se na tisoče punc obleče v Freddyja – zanimivo se mi zdi, da so si prilastile to ikonografijo. Rad bi se enkrat fotografiral s tremi ali štirimi naenkrat, da bomo videti kot kakšen čudaški bend. (Smeh.)

Ste obdržali kake originalne rekvizite s snemanja filmov?

Obdržal sem odlitek za masko, ki jo je Kevin Yagher naredil za Freddyjevo maščevanje. Spomnim se, da smo snemali neke dodatne prizore za ta film – in prijatelji iz revije Fangoria so me opozorili, da obstaja govorica, da bo nekdo skušal ukrasti originalno Freddyjevo rokavico, ki smo jo uporabljali tisti dan; posodil nam jo je Wes Craven osebno. Medtem ko sem jo pomerjal, sem opazil, da se okrog mize z rekviziti motajo neki scenski delavci, ki so imeli zelo očitno povsem nove, neuporabljene pasove za orodje; na čelu jim je pisalo, da ne spadajo tja. Pa sem jih prehitel in sam ukradel rokavico – odnesel sem jo s seboj domov in potem pozabil nanjo. Ne pozabite, takrat to še ni bila masovna franšiza, kakršna je postala pozneje.

Našel sem jo nekaj mesecev pozneje, jo dal montirati v vitrino in jo podaril svoji agentki. Na žalost je pred kratkim umrla, zato moram najbrž družini priskrbeti certifikat avtentičnosti – zelo dragocen spominek. Ne morem pa ravno prositi, da mi ga vrnejo.

Finančni uspeh Nočne more na Ulici Brestov ima zasluge za nastanek oz. obstoj studia New Line Cinema, ki je bil pred tem "samo" filmski distributer. (New Line Cinema velja za "hišo, ki jo je zgradil Freddy", kot pravijo.) Na kateri točki ste vi osebno ugotovili, da ste del nečesa, kar bo ogromna uspešnica? Še pred premiero ali pozneje?

Dogajalo se je po stopnjah, pravzaprav fenomen še vedno raste; vsakih nekaj mesecev se pojavi nov "merch", obstaja kakih 20 akcijskih figuric Freddyja, posterji se razvijajo in preoblikujejo. Na enem je denimo moje ogromno zrklo v ozadju, kot vzhajajoča luna, pred njim pa dve deklici skačeta čez kolebnico. Ali pa Freddy iz šestega filma na metli kot čarovnica … Fenomenalne zadeve, ki nenehno mutirajo. (Še nadaljnjih deset minut mi z neznanskim žarom pripoveduje o primerkih čehoslovaških in sovjetskih posterjev, ki jih je videl pri zbirateljih op. n.)

Mene je prvič zadelo nekoč, ko sem bil v Milanu, tik ob sloviti Scali – bil sem gost podelitve televizijskih nagrad telegatto. Enkrat pred tem sem že odklonil vabilo, ker je vse skupaj zvenelo neumno: TV-maček? Pa še trapast kipec so imeli, videti je bil kot azijska krama za turiste. Takrat sem bil nominiran za serijo V, za najboljšega igralca v stranski vlogi, mislim, da ob Richardu Chamberlainu. Pojavim se torej tam v svojem najetem smokingu; s punco so naju nastanili v fenomenalnem hotelu – skozi okno sva imela razgled na dvorišče Giorgia Armanija. Ker sem imel še jetlag, sem se ob šestih zjutraj sprehajal po parku, med babicami, ki so peljale vnučke na zrak. "Ciao, Freddy!", so se drle za menoj: prepoznale so me. V Italiji imajo pač močno tradicijo in spoštovanje do grozljivega žanra.

Naslednji večer sem šel torej na podelitev nagrad. Povlekli so me iz avta in me nesli na rokah, kot na rock koncertu; skandirali so "Fred-dy, Fred-dy, Fred-dy!" Pa niti nisem bil tam zaradi Nočne more! Takrat sem dojel, da je, vsaj v Italiji, film že ogromen fenomen. Gremo torej na podelitev, kjer zmagam v svoji kategoriji, in na večerji po slavju me posadijo ob čudovito blondinko, ki je hotela, da ji prižgem cigareto – bila je Catherine Deneuve. Tip, od katerega sem si izposodil vžigalnik, je bil Fernando Rey, Buñuelov ljubljenec, tip iz Francoske naveze. Nasproti mi sedi Dustin Hoffmann. Ne pozabite, to je šov, za katerega sem mislil, da sem predober! (Smeh.) In vsi ti ljudje so me poznali.

Bob Shaye, ki je bil na čelu New Line Cinema, mi je poslal fotografijo ogromne množice, ki je čakala na premiero v Parizu, kar je bil tudi močan indikator. Potem so ukinili mojo serijo, V, ker je bila predraga – pa sem mislil, da bo trajala večno, sprijaznil sem se že s tem, da bom za znanstveno fantastiko približno tako prepoznaven lik kot kak Dr. Spock. Tako sem bil v celoti prost za Nočno moro na Ulici Brestov. Nekje pri tretjem filmu smo videli, da gre za učinek snežnega plazu – fenomen kar raste in raste.

Med letoma 1982 in 1995 sem bil zelo zaposlen, delal sem brez predaha. Poleg serije z Wesom Cravnom sem snemal tudi z Disneyjem, pa serijo z Marishko Hagirtay in Blairom Underwoodom – hotel sem pokazati, da znam delati tudi druge reči. Nisem ravno pozorno spremljal Freddyjevega fenomena, sem ga pa čutil in prinesel mi je par nagrad na raznih festivalih. Potem smo posneli coup de grâce, grozljivko Freddy V. Jason (2003), ki je zaznamovala Freddyjevo dvajsetletnico. Takrat se je razmahnila digitalna doba, začeli so se razne stripovske konvencije v San Diegu, Tokiu, Londonu ... Kadar sem imel čas, sem se jih udeleževal. Na primer v San Diegu pride 2500 ljudi samo zato, da poslušajo Q&A z mano.

Tam nekje okrog leta 2004, 2005 sem bil nazadnje presunjen nad dolgoživostjo Freddyjevega slovesa – po zaslugi interneta dobiva vedno nove fane, na primer v Latinski Ameriki. V Mexico Cityju so morali prekiniti dogodek in nas preseliti na večje prizorišče, na nogometno igrišče. Podobno je bilo v Buenos Airesu. Edina analogija, ki mi pade na pamet, je z iTunesi – ko so jih zagnali, so vsi mislili, da bo najbolj poslušana Madonna ali kaj podobnega. No, najbolj predvajani so bili Led Zeppelin. Po mojem po zaslugi 12-, 13- in 14-letnikov, ki so odkrili zanje nekaj novega in si delili med seboj. Podobno je bilo z Nočno moro na Ulici Brestov: bili smo zvezde VHS-a in kabelske televizije, bili smo zvezde maratonov ob noči čarovnic – potem pa so nas po zaslugi interneta še enkrat odkrili. Ime Freddy Kruger je prešlo v ameriško besedišče.

Pa vendar bi bilo lahko vsega konec, še preden se je prav začelo. Menda so drugi film začeli snemati brez vas – studio vas je hotel nadomestiti z nekim anonimnim statistom, menda zaradi nestrinjanj okrog višine honorarja. Kaj je bilo s tem? Kako ste dobili vlogo nazaj?

Miniserijo V so malo pred tem razširili v serijo in moj agent mi je priskrbel višji honorar: prvič v življenju sem služil precej denarja, zelo zadovoljen sem bil. Od produkcije Nočne more na Ulici Brestov 2 sem hotel samo, da me počakajo, ker sem moral dokončati delo pri seriji. Šlo je za urnik, ne za denar. Sem pa dal svojemu agentu dovoljenje, da uporabi kakršen koli argument hoče – morda se je izgovarjal na denar, a nikoli ni šlo za to. Spomnim se, da sem bil že na snemanju in da je Kevin Yagher delal mojo masko, ko so snemali prizor v tušu z nekim mojim dvojnikom. Ničesar od posnetega niso mogli uporabiti – mislim, da je drugi tip samo v enem ali dveh kadrih filma. Režiser Jack Sholder je vztrajal, da lahko dela samo z mano, in tako je Bob Shaye, prvi mož New Line Cinema, vedel, da sem jaz edina prava izbira. Jacku je pač brezpogojno zaupal. Po Jackovi zaslugi niso za Freddyja nikoli poskušali dobiti koga drugega in po njegovi zaslugi sem imel zelo uspešno kariero.

Ampak za prvi film ste verjetno morali prepričati velikega Wesa Cravna. Nočna mora na Ulici Brestov je bila unikatna tudi zato, ker je Freddy manj abstrakten, anonimen lik od denimo Michaela Myersa ali Jasona Vorheesa – zanj so potrebovali dejanskega igralca. Česa se spominjate z avdicije? Ste imeli kak samosvoj pristop k liku?

Za kasting sta skrbela Wes in pa čudovita direktorica kastinga Annette Benson. Videla me je na avdicijah za filme National Lampoon – potegoval sem se za vlogo serijskega morilca, za butastega atleta, za razne vloge. Tolikokrat so me poklicali nazaj, da sem bil prepričan, da bom že dobil kako vlogo – no, ničesar mi niso dali. (Takrat sem se naučil, da se moraš stoodstotno potegovati za eno vlogo, ne pa polovičarsko za pet vlog, in te napake nisem več ponovil.) Mislim, da je imela Annette slabo vest, in se je zelo potegnila zame. Pa tudi Wes je vedel, da razumem njegovo vizijo: sijajen pripovedovalec je bil in znal mi je razložiti svoj koncept.

Ko sem prišel na avdicijo, sem bil zelo zagorel in mišičast, surfer pač. Imel sem tudi dolge, svetle lase in visoko čelo – vzel sem merilnik za olje izpod pokrova svojega majhnega, japonskega športnega avtomobila in si z oljem počesal lase nazaj tako, da so se mi prilepili ob lobanjo. Iz pepelnika v avtu sem privlekel ogorek ter pepel zmešal s slino in si narisal podočnjake. To je star gledališki trik, videti je zelo naravno, kot da imaš vdrte oči. Na avdiciji sem se šel tisto staro otroško igro: kdo lahko dalj časa strmi, ne da bi utripnil z vekami. Ko sva se z Wesom pogovarjala, sem preprosto bolščal vanj brez mežikanja. Bolj me je zanimalo, bolj sem buljil. Zelo banalen pristop, vem, ampak mislim, da je pomagalo.

Ampak najbrž je bil še nek drug razlog, če sem iskren. Visok sem samo 177 cm in imam ozek obraz, ampak široka ramena, ramena večjega možaka. Ravno zato, ker imam ozek obraz, se da nanj nanesti prostetiko, pa moja glava še vedno ne bo videti nenaravno velika v razmerju s telesom. Wesa in Boba Shaya je maska namreč zelo skrbela. Onadva mi tega sicer nikoli nista omenila, le neki masker je, medtem ko mi je packal tone lepila na obraz, pripomnil: "Hudiča, idealen obraz za to sranje imaš.“ Lahko, da je bilo tako preprosto, ne vem.

Spomnim se, kako sem tik pred začetkom snemanja prišel v studio Desilu (produkcijska hiša, ki sta jo ustanovila Desi Arnaz in Lucille Ball, op. n.), kjer so snemali vse mogoče kultne serije. Skratka, stopim v neko sobo, kjer sta Bob in Wes iz ogromne škatle vlekla pokrivala – natikala sta mi razne klobuke, celo čepico raznašalca časopisov. Ampak v Wesovem scenariju je pisalo, da Freddy nosi klobuk fedora, in všeč mi je bila ideja, da bom lahko svojo brazgotinasto masko razkril izpod krajca, potisnjenega na oko. Tak klobuk je nosil tudi The Shadow, ki sem se ga spominjal iz stripov svojega otroštva. Tako da sem vztrajal pri fedori, ki je naredila tudi najlepšo silhueto lika. Moral sem ju prepričevati, ker je Wesa nekdo medtem odvrnil od izvirne ideje. Tako da si jemljem zasluge za pokrivalo.

Ste imeli toliko besede tudi, ko se je začelo snemanje? Ste smeli pred kamero kdaj improvizirati ali spreminjati replike? Ali pa je bil Wes Craven v tem pogledu pedanten?

Wes je bil scenarist, tako da z njegovim besedilom ne bi improviziral – sploh pa Freddy ni prav veliko govoril. Wes me je pustil pri miru. Kadar se v filmu pojavi Freddy, je to v sanjah, in svet je malce iztirjen, nadrealističen. Dojel sem, da moram ta svet, kuliso zapolniti – če stojim v podboju vrat, se bom zleknil čez celo odprtino, in podobno. Vedeti morate tudi, da je bila tista rokavica z rezili težka. Po 16 ur na dan sem preživel v maski in kostumu. Proti koncu delovnika sem bil že zelo sključen, ramo tiste roke, v kateri sem nosil orožje, sem imel pobešeno. Nekega dne se takega uzrem v ogledalu in bilo mi je všeč. Spomnilo me je na revolveraše, na Elvisa. Od takrat naprej sem namerno ohranjal tako silhueto, asimetrično telesno govorico. Take stvari najdeš po naključju, in Wes je dojel, kaj počnem.

Filmska maska igralcu najbrž ponudi določeno mero svobode, saj deluje kot zaščitna pregrada med njim in kamero. Se je bilo po vlogi Freddyja težko vrniti k igri brez maske?

Igralci smo nečimrni: skrbi nas, kako smo videti v profilu, če se vidi tvoja zaplata pleše, in podobno. To ti v resnici jemlje energijo in koncentracijo pri delu, a je pač del službe. Če si nadeneš filmsko masko, vse to naenkrat odpade, kar je zelo osvobajajoče. Tisti tihi glasek v glavi, ki te svari: "Le glej, Robert, da te ne bodo zalotili pri igri, ne smeš igrati, na filmu moraš samo biti!“, kar naenkrat utihne. V moji pogodbi jasno piše, da sem igralec – za kaj drugega kot za igro me pa plačujete?! Vsiljivi glasek utihne, ko si skrit za masko. Imel sem priložnost uporabiti trike iz gledališča, ki pri filmski igri po navadi ne pridejo v poštev – v zvezi z govorico telesa, glasom, gibi ...

Tudi, ko sem se po Nočni mori na Ulici Brestov kot Robert lotil drugih vlog, sem bil igralsko veliko svobodnejši. Lik Freddyja mi je odprl neka vrata, me osvobodil. Upal sem si uporabiti določene geste, manierizme iz preteklih gledaliških predstav – v določeni predstavi me je videlo morda pet tisoč ljudi, zakaj ne bi recikliral posameznih elementov?

V tistih časih ste filmsko magijo seveda večinoma ustvarjali s praktičnimi učinki. Nekje sem prebrala, da ste slavni prizor v prvi Nočni mori, v katerem začne kri iz postelje bruhati v strop, posneli tako, da so kuliso sobe, v kateri so bili vsi predmeti z lepilom pritrjeni na svoja mesta, zasukali na glavo. Je bil "stari" način dela vsaj za igralce lažji kot delo pred zelenim zaslonom? Na področju posebnih učinkov se je v grozljivkah ogromno spremenilo.

Sam sem veliko snemal tudi pred zelenim platnom. Idealen bi se mi najbrž zdel preplet praktičnih in posebnih učinkov. Tak je na primer Nebeško kraljestvo Ridleyja Scotta – neverjetno vešče posnet film je. Imeli so morda 40 tipov na konjih, pa so jih pomnožili, da je bilo videti kot sto jezdecev. Gledalec tega ne bo nikoli opazil, ker je fokus v ozadju zmehčan.

Spomnim se, kako mi je nekdanji sostanovalec Mark Hamill pripovedoval, da je med snemanjem Vojne zvezd cele tedne v Londonu preživljal sam s tipom, ki je imel teniško žogico na trnku. On je moral samo z mečem udrihati po tej žogici, ostalo pa so dodali pozneje; to so bili prvi zametki posebnih učinkov.

Težava je v tem, da filmarji mislijo, da lahko kakršno koli težavo odpravijo z računalniško animacijo v poprodukciji; tak pristop postaja tudi vse cenejši. Ampak če je tega v filmu preveč, prestopiš neko mejo in film začne delovati kot animacija, neresničen. Bila bi pa računalniška animacija super, če bi tukaj snemala zgodovinski ep (zamahne z roko proti prleškim gričem, op. n.) – lahko bi dodala en gradič na tistile hrib in s sosednjega izbrisala moderno stavbo.

Mislim, da bodo sčasoma že našli pravo razmerje. Morate vedeti, da filmarji obožujejo svoje igračke, so kot fantki z lokomotivicami, kot se je nekoč izrazil Orson Welles. Dejstvo, da lahko zdaj na filmu ustvariš dobesedno kar koli, daje scenaristom večjo svobodo pri ustvarjanju zgodb – včasih smo morali ves čas razmišljati, kaj je izvedljivo in kaj ne. Pa tudi pri Marvelu so ugotovili, da se ne smejo jemati smrtno resno, če nočejo, da žanr usahne – zato smo dobili Deadpoola, Varuhe galaksije, novega Thora … Podobno, kot je žanr grozljivke s Samom Raimijem in Wesom Cravnom postal meta, samoreferenčen in zafrkljiv.

No, ko sva že pri spremembah v tonu. Tudi filmi iz franšize Ulice Brestov so se z leti zelo spreminjali. Freddy Krueger se iz temačnega, psihotičnega morilca otrok prelevi v camp lik z duhovitimi enovrstičnicami, dovtipi. Katera različica lika vam je bila najbolj pri srcu? V filmu Nova nočna mora Wesa Cravna (1994) ste igrali celo fiktivno različico sebe, ki ga preganja lastni lik.

Ravnali smo se po odzivih publike – in ljudje so oboževali Freddyjev karakter, njegove enovrstičnice, ki se jih je dalo citirati. "Zdaj ste vsiiiiii moji otroci." "Dobrodošla v prime timeu, prasica!" in podobno. Verjetno smo to prignali do skrajnosti v šestem filmu. Pogosto je šlo tudi za to, da se je montažer odločil, da bo poudarek na smešnem Freddyjevem citatu, ne pa na samem umoru – skrbela jih je cenzura in podobno. Me je pa že Wes naučil, da v film ne smeš samo trpati neprekinjene groze; če ne znaš mestoma popustiti napetosti, boš prestopil mejo in začeli se ti bodo smejati.

Nikoli nisem imel besede pri tonu scenarija, niso pa me motile spremembe. Osebno sem imel raje Freddyja, kadar je bil malo temačnejši. Mislim, da imajo oboževalci najraje tretji del, sam pa sem najbolj ponosen na svojo igro v četrtem. Najbolj kvaliteten se mi zdi sedmi del, Nova nočna mora Wesa Cravna.

Pred kratkim smo se vsi člani igralske zasedbe tretjega dela, Dream Warriors, udeležili dobrodelnega javnega branja – didaskalije se berejo kot dober roman Stephena Kinga, temačne in poetične so. Škoda, da sem bral samo Freddyjeve replike in ne tudi spremnega besedila – bolje bi mi šlo kot Chucku Russllu, našemu režiserju (Smeh.) Naša tokratna predloga za branje je bil nek začetni osnutek Brucea Wagnerja, ki ga v času nastajanja filma nismo igralci niti dobili v roke. Če bi ga, bi morda svoje vloge naredili malce bolj temačne. Zdaj je ta osnutek na prodaj na raznih konvencijah po deset dolarjev in fanom vedno svetujem, naj ga kupijo.

Kruti klovn je arhetip vsake oblike uprizoritvene umetnosti; njegovo utelešenje je tudi Freddy. Ali pa Feste v Shakespearovi Dvanajsti noči, ki sem ga tudi igral – to ni taka vesela božična igra, kot si ljudje predstavljajo, Feste v njej trpinči Malvolia.

Ker je Freddy Krueger lahko smrtonosen samo, dokler protagonisti spijo, lik zajadra v polje freudovske interpretacije sanj kot okna v podzavest. Obenem je v njegovem vedenju nekaj seksualno sugestivnega. Kako ste se lotili te podlage lika?

Freddy ni pedofil, ampak morilec otrok. V tem je več temačne poetičnosti. To bi lahko bilo ime benda: "Nocoj, v Ljubljani, The Child Killers!“ – zveni lirično, mar ne? Ampak to ne pomeni, da ne pokuka v predal s perilom, ko se znajde v sobi najstnice ... Mlajši gledalci vsega tega morda ne znajo artikulirati, a je prisotno.

Vseeno pa film raje interpretiram kot motiv lepotice in zveri. Freddy hoče ubiti, ne po****ti lepoto. Seveda pa je lahko dejaven le v podzavestnem, in že zgolj zaradi tega ima simbolično razsežnost. Grehi staršev (ki so, tako narekuje kanon, ubili Freddyja Kruegerja, ko je bil še človek, op. n.) so se prenesli na otroke.

Vsemu temu lahko dodamo še motiv izgube nedolžnosti in pa specifično ameriški element Ulice Brestov. Američani smo se od tridesetih pa vse do sedemdesetih v šolah učili brati ob knjigi The Adventures of Dick and Jane, v kateri prototip ameriške družine živi na Ulici Brestov. Pa še nekaj je: Ulica Brestov v Dallasu, leta 1963. (Dramatično): Našemu lepemu, mlademu predsedniku so tam odpihnili možgane! Vsi Američani imamo to v podzavesti. Wes Craven je bil pač akademik; Ulica Brestov simbolizira našo izgubo nedolžnosti. Ta se je seveda zgodila že prej, Amerika ima zaradi suženjstva in obravnave staroselcev krvave roke – ampak nekje od prve svetovne vojne do leta 1963 se je res trudila, narejeno je bilo veliko dobrega. Nismo bili najboljši, bili pa smo vsaj spodobni, revščina je bila obvladljiva, imeli smo gibanje za državljanske pravice. Imeli smo mladega predsednika, ki je imel šik ženo in ki je v Belo hišo pripeljal umetnost, pa smo ga ustrelili na ulici, kot psa. To je bil začetek konca ameriške izjemnosti.

Wesova nočna mora se manifestira v samozadovoljni, belski predmestni Ameriki. Prava nočna mora so seveda ločitev, nasilje v zakonu, alkoholizem, zloraba otrok, stiska samohranilk v brezbrižni buržujski družbi, in podobno.

Dotakniva se za hip še enega vaših novejših projektov – nastopili ste v četrti sezoni Netflixove uspešnice Stranger Things. Zelo pomenljivo je, da so vas vključili v serijo, ki toliko dolguje osemdesetim, v četrti sezoni pa se celo uporabi določene prijeme Nočne more v Ulici Brestov. A če prav vem, vam vloge niso kar tako ponudili na pladnju?

Hotel sem igrati župana že v tretji sezoni. Dobil sem se s pomožno ekipo za kasting in dali so mi slab napotek: rekli so, da je lik podoben tistemu županu iz Žrela, tipu, ki turistom na plaži noče povedati, da je morski pes v morju. Ali pa sprijenemu županu v Ibsenovem Sovražniku ljudstva. In tako sem ga na avdiciji tudi igral, z rahlim country pridihom – v resnici pa so hoteli mladega japija. Bil sem razočaran, ko nisem dobil vloge, ampak Cary Elwes je bil odličen.

Za četrto sezono so sicer oni klicali mene, a so prosili, naj jim pošljem krajši posnetek – bolj neuradno je bilo kot klasična avdicija. Zlezel sem torej v svojo banjo v kopalni halji, moja kopalnica pa je v celoti bela – videti sem bil kot Brian Cox, prvi filmski Hannibal Lector, v filmu Manhunter. Hotel sem ustvariti vtis nekoga, ki so ga zaznamovala leta v celici, ki ga preganja smrt družine. Že naslednji dan so me poklicali, da sem dobil vlogo.

Otroci iz Stranger Things pravzaprav niso več otroci – v poznih najstniških letih so, tako kot protagonisti Nočne more na Ulici Brestov. Zdaj se gre torej za njihovo izgubo nedolžnosti. Uf, le kaj nas čaka v peti sezoni? Oh ne, Vecna! (Smeh.)

Krasen se mi zdi tudi mladi Joseph Quinn, ki se je sijajno vključil v zasedbo – mislim, da bo njegov lik v nadaljevanju še bolj v ospredju, malce me spominja na Eddieja Van Halena. Mislim, da ni navajen takega uspeha, zadnjič sva bila skupaj na neki konvenciji, in šokiralo ga je, koliko ljudi je tja prišlo zaradi njega. Kar naenkrat je zvezda. Zame je bilo drugače, do te točke sem prišel postopno. V lokalih so mi neznanci plačevali pivo že od leta 1973 naprej – prepoznali so me na videz, ne pa po imenu. Po seriji V in Freddyju pa je to postalo: "Vam lahko plačam pivo, gospod Englund?"

Vas je vsaj malo zmotilo, da so leta 2010 rosneli reboot franšize Nočna mora na ulici Brestov, pa vas niso povabili k sodelovanju? Bi še igrali Kruegerja, če bi se ponudila ta priložnost? Igralsko ste namreč še vedno precej zaposleni.

Ah, jaz sem hollywoodski otrok, jasno, da pričakujem priredbe, reboote in nadaljevanja. Mislim pa, da so se projekta lotili malo prehitro po filmu Freddy Vs. Jason (2003) – leta 2009, dobrih pet let pozneje, so ljudje ponekod po svetu še odkrivali naš film, prezgodaj je bilo za ponoven zagon. Če bi ga posneli danes, bi imeli najbrž z njim veliko več uspeha. V igralski zasedbi je veliko sijajnih igralcev, od Rooney Mara do Connie Britton in Clancyja Browna.

Ne, Freddyja ne bom več igral, bi bil pa vesel, če bi mi ponudili epizodno vlogico, če in ko bodo na novo prirejali tretji del, Dream Warriors. V izvirniku Priscilla Pointer čudovito igra psihiatrinjo, ki ne verjame, da imajo vsi mladi enake sanje – no, če zamenjamo spol, bi v drugo lahko jaz bil ta psihiater, ki ne verjame v nočne more. V filmskih priredbah je tako ali tako tradicija tovrstnih epizodnih vlog.

Sicer pa sem zaposlen. Oktobra v ZDA na Epic Channel prihaja serija serija The Compendium of Horror, v kateri sem pripovedovalec. Dobili so nekaj resničnih biserov iz arhivov studia Universal, na primer odlomke iz filma o orjaških mravljah, Them! (1954). Drugi film, ki se ga veselim, je Natty Knocks, grozljivka o "kraljici krika" iz šestdesetih, ki se vrne v svoje rodno mesto. Režiral je Dwight Little, s katerim sva sodelovala že pri Fantomu iz opere (1989), v igralski zasedbi pa sta med drugim Danielle Harris iz Noči čarovnic in Bill Moseley iz Teksaškega pokola z motorko. V filmu je ščepec Nočne more na ulici brestov, ščepec Noči čarovnic, ščepec Hiše groze Amityville in celo Psiha … odlična, inteligentna nizkoproračunska grozljivka bo. "Kmalu v kinematografih v vaši bližini!" (Smeh.)