Pravzaprav ni nobeno presenečenje, da je življenjska zgodba Roberta Soka pristala na filmu: tik pred izbruhom vojne na Balkanu je s trebuhom za kruhom prišel v Berlin, kjer je devetdeseta preživel na ulicah – v svojem taksiju. Monotone ure za volanom si je krajšal z doma posnetimi kompilacijami na kasetah, kar se je razraslo v hobi vrtenja glasbe v kreuzberškem pankovskem klubu Arcanoa. Na enem od teh večerov je nevede naletel na naslednjo veliko stvar: v klubsko urbano glasbo je spustil elemente ciganskih orkestrov, ki so jih Berlinčani poznali iz filmov Emirja Kusturice – in obnorel občinstvo; kmalu to niso bile več samo zabave za diasporo. Svoj šov je odpeljal na turneje po Evropi, v Hollywood in New York ter ogromen uspeh doživel celo na Japonskem.

Dokumentarec Sergeja Kresa Hir vi muv hir vi gruv (Here We Move Here We Groove) – da, naslov je parafraza slavnega Magnificovega komada – raziskuje fenomen Sokove "znamke" Balkan Beats, pa tudi njegovo življenje onkraj ozko zamejenih okvirov tega fenomena.

V zadnjih letih prejšnjega desetletja je namreč začel navdih iskati pri glasbenikih, ki so v Evropo prišli z valom migrantov iz Sirije, Iraka in Afganistana. Novo glasbeno smer mu je, denimo, pomagal najti Rafi Gazani, DJ iz Gaze; skupaj s srbskim glasbenikom Urošem Petkovićem so razvili podžanr elektronske plesne glasbe z arabskim pridihom, ki nagovarja številne begunce v Berlinu.

Hir vi muv hir vi gruv je zanimiv žanrski hibrid in veliko več kot le glasbeni dokumentarec: portret sodobne Evrope, komentar novega vala priseljevanja in vizualni esej o nujnosti preobrazbe – pa naj gre za osebnostno rast, karierne izzive ali okostenele predstave o stari celini. Robert Soko je na nekaj vprašanj o glasbeni sceni in svojem dojemanju multikulturnosti odgovoril tudi za MMC.

Sergej Kreso, ki je tudi sam glasbenik, je prehodil pot, podobno vaši: usodo begunca iz nekdanje Jugoslavije je spremenil v kariero na Zahodu. Se je želja za sodelovanje rodila iz tega, da sta drug v drugem videla sorodno usodo?

Ne morem reči, da se je film rodil iz prijateljstva, ker se nisva poznala, preden sva delala skupaj. Iz tega, kar mi je povedal, sklepam, da me je poznal kot DJ-ja in glasbenega producenta; hotel je posneti dokumentarec o tem, kar počnem, ne nujno o meni kot človeku. Seveda, če hočeš snemati moje vragolije v zaodrju, izvoli, sem mu rekel. Potem pa se je zgodilo leto 2015, ko so se v Evropo začeli zgrinjati begunci – to nama je dalo iztočnico za malo drugačno zgodbo. Film, ki je nastal, tako poskuša govoriti o zelo specifičnem obdobju v Evropi. Nekje spotoma se je med nama seveda razvilo prijateljstvo, čeprav nisva vedno najlažje shajala. Ampak v stikih sva ostala do danes.

V filmu vas spremljamo pri tem, ko med begunci iz Sirije, Iraka, Afganistana, ... iščete nadarjene glasbenike, ki bi lahko sodelovali pri projektu Balkan Beats. Ob tem seveda trčite na težke, žalostne življenjske zgodbe. Kako se počutite ob tem, da morate sirskemu 18-letniku v Bosni reči: "Upam, da ti bo uspelo priti do Berlina, se vidiva", in ga pustiti tam?

Tak optimizem – ali pa, če hočete, aroganco – si dovolim, ker sem sam doživel nekaj podobnega. Popolnoma samoumevno se mi je zdelo, da bo fantu, ki je tako mlad, nekako uspelo – tako kot je uspelo meni. Nihče me ni držal za roko, me pospremil na letalo in mi ponudil ličnega novega življenja. Življenje preprosto ne deluje tako. To je tudi sporočilo našega filma: če si mlad in se lahko zaneseš na svoj um in svoje telo, se moraš znajti; družba te ne bo nikoli razvajala. Nazadnje, ko sem slišal za fanta, ki ga omenjate, je bil na jugu, torej na Bavarskem, ne vem pa, s čim se ukvarja. Z vsemi ljudmi pač ne moreš ostati v stiku. Dobil je dovoljenje za bivanje, in verjamem, da ima zdaj vse možnosti, da si ustvari življenje.

Mislim, da so bili begunci, ki sem jih srečeval na Balkanu, bolj odprti do mene, ker so vedeli, da sem bil v devetdesetih tudi sam migrant. Nikoli se nisem opisoval kot begunec, ker sem domovino zapustil še pred začetkom vojne. Temu modelu iz Bosne je nekako uspelo, v Berlinu ima kariero in stabilno življenje, si mislijo – ob moji zgodbi dobijo občutek, da je to izvedljivo in dosegljivo.

V Berlinu ste zasloveli kot DJ v klubu Lido, s svojimi večeri Balkan Beats, ki niso bili primarno za balkanske priseljence, ampak za Nemce oz. za vse. Kateri dejavniki so pripomogli k izbruhu priljubljenosti balkanske glasbe na Zahodu?

Berlin je izrazito multikulturno, mednarodno, raznoliko mesto: skupaj živijo Američani, Afričani, Nemci, Španci ... Ampak če ostaneva samo pri Nemcih. V devetdesetih smo zaradi vojne Balkanci obveljali za "nevarne tipe", ubijalce, pa zgodbe o Miloševiću – sami negativni stereotipi. Hkrati pa se je vzpostavil tudi trop divjega, neukročenega, seksi in žurerskega Balkana. Ljudje radi odkrivajo nove in "eksotične" stvari in zaradi vojne smo bili Nemcem še toliko bolj eksotični. Hkrati so bili priljubljeni filmi tipa Podzemlje (1995) in Črna mačka, beli mačkon (1998, oba v režiji Emirja Kusturice, op. n.), v katerih je bilo ogromno živahne trobentaške glasbe. Kar sama od sebe te vabi k skakanju in plesu. Skratka, trenutek je bil pravi, vse se je uskladilo – danes enake čarovnije ne bi mogli poustvariti. Trideset let pozneje ta glasba ni več kul, zastarela in iz mode je.

Najbolj "eksotični" (v očeh Zahoda) elementi balkanske glasbe so pobrani iz romske kulture, v čemer je precejšnja mera ironije, če upoštevamo, kako marginalizirana je še vedno romska skupnost v družbi.

Najbrž bi na vašo tezo lahko odgovoril z nemškim "jein" – ja in ne. Prav gotovo je res, da "imajo vsi radi cigansko glasbo, nihče pa ne mara ciganov". Je pa to precej kompleksno vprašanje, ker glasba tako ali tako nikoli ne pripada tistemu, ki jo igra. Romi imajo izjemen glasbeni dar in mnogi med njimi obvladajo inštrument, čeprav nimajo nobene formalne glasbene izobrazbe, in se z igranjem tudi preživljajo. Zato smo vse, kar igrajo, začeli prepoznavati kot "cigansko glasbo", čeprav imajo veliko večji repertoar kot samo romske pesmi. Bella Ciao je italijanska partizanska pesem, a če jo slišite v izvedbi romskega orkestra, je lahko verjeti, da je romska. Takih primerov je še ogromno.

Ste se kot uspešen DJ kdaj vrnili v domačo Zenico in vrteli balkansko glasbo, ob kateri so noreli Berlinčani? Ali pa je bila ta glasba samo izvozni artikel?

V Zenici se to prav gotovo ne bi obneslo, ker ima kraj drugačno miselnost – mislim, da bi tam "vžgala" samo Dubioza Koletiv, ležeren rokenrol z elementi sevdaha. Od vseh krajev po Balkanu, kjer sem nastopal – Ljubljana, Beograd, Banjaluka, Sarajevo – so me še najbolje sprejeli v Ljubljani. Ljudem je bil moj DJ set v Kinu Šiška zelo všeč, najbrž zato, ker se jim je zdel eksotičen na enak način kot Nemcem. V Srbiji, na primer, pa Balkan Beats kategorično zavračajo – morda je to paradoks, ne vem. Vsako sranje iz New Yorka se jim zdi vredno več kot nekaj z domačih ulic. Temu lahko dodamo še prepire okrog tega, kaj je sploh turbofolk, kaj je tradicionalna glasba ... V Bosni pogosto naletim na ljudi, ki katergorično in načelno zavračajo vsakršno narodno, tradicionalno glasbo, apriorno se jim zdi "kmetavzarska". To po mojem kaže na to, da imajo težave z lastno identiteto, otomanskimi koreninami – raje bi spadali na Zahod. Ampak v teh prizadevanjih, da bi postali Zahodnjaki, izgubljamo bistvene delčke lastne zgodovine in kulture.

Konec koncev je tudi turbofolk nekakšna reciklaža tradicionalnih elementov ...
Nekateri komadi imajo dejansko dobro produkcijo, ampak nekako ne morem zares uživati v tej obliki glasbenega izražanja. Zdi se mi ... narejena, lažna.

V Berlinu ste Bregovića in drugo balkansko glasbo začeli predvajati "kot eksperiment", ki se je izkazal za neverjetno uspešnega. Katero glasbo pa ste takrat poslušali (in vrteli) "za dušo"? Je bil to jugoslovanski novi val in post-punk?

Leta 1993, ko smo se začeli mladi iz nekdanje Jugoslavije dobivati v barih v tujini, sem začel prirejati večere, na katerih smo poleg piva in džojntov hoteli imeti tudi "našo" glasbo. To je bila izključno glasba z radia: Prljavo kazalište, Ekaterina Velika, vsi veliki bendi tistega časa. Po približno dveh letih smo naeteli na posnetke Bregovićevih Bella Ciao in Kalašnikov ter si ju drznili predvajati skupini 30, 40 ljudi. Reakcija je bila nič manj kot osupljiva, odkritje. Kmalu so nanju plesali v pankovskih lokalih v Kreuzbergu. Omeniti moram še Magnifica, tudi njegov komad Hir Aj Kam Hir Aj Go je bil del te renesanse. Ne nazadnje je po njegovi zaslugi filmu naslov Hir vi muv hir vi gruv.

Filmske kamere vas spremljajo v obdobju, ko poskušate koncept "Balkan Beats" redefinirati in razširiti, ko iščete nove svetovne glasbe, ki bi se jih dalo vkomponirati v vaš značilni zvok. Je bila to v prvi vrsti poslovna odločitev iz občutka, da so najboljši časi balkanskega trenda že za nami, ali pa posledica osebne zasičenosti, naveličanosti točno določenega zvoka?

Oboje. Bilo mi je dolgčas. Ampak ko svoj hobi povzdigneš v redno zaposlitev, se ga ne moreš kar tako znebiti. Prav, si rečeš, s tem se zdaj preživljam, ampak tam nekje okrog leta 2012 nisem več prenesel repetitivnosti vedno istega repertoarja. Vsekakor pa je bila odločitev za eksperimentiranje z novimi žanri tudi komercialno smotrna – moral sem se na novo definirati, če sem hotel obdržati svoje mesto na sceni. Kot ustvarjalca te zanima, ali lahko še kdaj odkriješ kaj novega.

Pravzaprav sem trenutno spet v krizi, dovolj imam vsega skupaj, utrujen sem. Balkanske glasbe ne morem niti slišati več. Sebe si predstavljam na barki v Puli, kjer imam stanovanje: najraje do smrti ne bi delal ničesar več. Po tridesetih letih sem sit odrov in zaodrja; star sem 52 let in nočem več zabavati pijanih ljudi.

Multikulturnost, ki je tako zelo definirala vašo kariero, se ni rodila šele v Berlinu. Na neki način je bila najbrž že vpisana v vaš DNK: Balkan je ne nazadnje eklektična zmes urbanega in ruralnega, različnih jezikov, veroizpovedi in izročil.

Absolutno. V ta algoritem "žongliranja s kulturami" sem bil rojen. Nikoli se nisem znal enoznačno opredeliti, pa čeprav sem se kdaj morda hotel: moj oče je bil Hrvat v BiH-u, moja mama je Srbkinja, moj najboljši prijatelj v otroštvu pa je bil Ekrem, bosanski musliman. Od malih nog naprej sem se identificiral z vsemi tremi identitetami, zaradi česar nikoli nisem mogel izbrati strani. Danes se poskušam identificirati kot Hrvat, pa mi tudi to ne leži popolnoma, čeprav imam hrvaški potni list in nepremičnino na Hrvaškem. Rad bi bil "naš", kar koli že to pomeni, ampak nikoli ni tako preprosto. (Smeh.) Ni pa več politično korektno, da bi govoril, da sem Jugoslovan.

V filmu imata z ženo, ki je Francozinja alžirskih korenin, resen spor, ko ugotovita, da dveletne hčerke ne moreta vzporedno učiti petih jezikov, ki jih uporabljata doma. Ste opazili ironijo v tem? Medtem, ko iščete "en skupni zvok nove Evrope", na domači fronti ugotavljate, da ni enega samega skupnega jezika, ki bi ga lahko vaša družina uporabljala.

V tej protislovnosti je bistvo celega filma, kar se mene tiče. Prizadelo me je, da na neki točki nisem razumel, kaj mi govori lastna hčerka. Mama se je z njo pogovarjala pretežno v arabščini – dveletnica jo je razumela, jaz pa ne. Občutek sem imel, da imam na "lastnem teritoriju" pravico, da razumem vse, kar je povedano. "To multikulturno sranje, ki mi ga vsiljujete, mi zdaj ni več všeč." (Smeh.) Všeč mi je, ko sem na zabavi, ne pa doma! Kako naj se torej spopadem s tem izzivom? Ne preostane nam drugega, kot da se celo življenje učimo, da se trudimo za večjo toleranco. S partnerko imava pogosto konflikte, ker njena arabska mentaliteta trči ob mojo balkansko – o življenju imava pogosto različne predstave. Naj greva vsakič v vojno? Ne, treba je najti kompromis.

Ste se torej naučili arabščine?

Ne, še vedno znam samo par besed. Tekoče govorim štiri jezike in ugotovil sem, da mi pri mojih letih še en ne bo šel več v glavo. Ko ugotoviš, da imajo štiri različne zvoke za "r", vidiš, da temu izzivu ne boš več kos. Rad pa odkrivam arabske korenine "običajnih" besed – šešir, džep, ipd., vse to so arabske besede.

So danes mladi arabski glasbeniki tisti, ki poživljajo in redefinirajo berlinsko glasbeno sceno – tako, kot so to nekoč počeli balkanski izvajalci?

Mislim, da je bila to bolj modna muha, trend, ki je izbruhnil okrog leta 2015 in trajal do razmaha korone. Vsekakor se je vzpostavila arabska scena, a je Nemci niso vzeli zares za svojo, ker so imeli občutek, da "manjka" pravi ritem, zdela se jim je dolgočasna. Arabska glasba izvira iz drugih občutij, iz hrepenenja – Zahod ne uživa pretirano v tem zvoku žalostink. Arabski glasbeniki ostajajo v svojem mikrokozmosu, kot eksotična začimba, niso pa se zares infiltrirali v klube.

Bi se strinjali z izjavo, da je Evropa v svoji biti dvolična? Obožujemo multikulturnost, dokler je omejena na glasbo, restavracije in modo, ustavi pa se pri vprašanju priseljevanja in sprejemanju dejstva, da "povprečen Evropejec" ni več enoznačen koncept?

Hinavščino Evrope smo nazadnje videli ob izbruhu vojne v Ukrajini: kar naenkrat so vsi begunci dobrodošli, lahko si jih privoščimo gostiti – to je seveda super, a popolnoma druga zgodba kot leta 2015, ko smo gradili ograje. Vsi se oklepamo svojih imperialističnih, kolonialističnih idej: radi kupimo lepo kitajsko vazo in jo postavimo na polico, Kitajci pa naj kar ostanejo tam, kjer so. Verjetno bodo potrebna stoletja, preden se to dokončno spremeni.