Govorila je tudi o pogledu na filmsko umetnost in umetnost širše ter tem, kako sama vidi svoje med več držav in kultur razpeto ustvarjanje.

Sadaf Foroughi je svojo filmsko kariero začela leta 2003 z ustvarjanjem in produkcijo kratkih filmov, dokumentarcev in videoumetnosti. Leta 2005 je bila izbrana za sodelovanje pri projektu kratkih filmov "Zakaj demokracija?", dokumentarni film, ki ga je posnela v ta namen, je prejel kar nekaj nagrad. Bila je tudi soscenaristka, producentka in igralka v celovečernem prvencu Kiarasha Anvarija Lonec in hrast iz leta 2017. Istega leta je bil na festivalu v Torontu prikazan njen režiserki prvenec Ava in tam prejel častno omembo za najboljši kanadski prvi igrani film kot tudi nagrado FIPRESCI sekcije Discovery. Leta 2018 pa je film prejel nagrado za prvenec na podelitvi kanadskih filmskih nagrad. Foroughi je pri svojih dvajsetih iz Irana odšla na študij v tujino, kjer je magistrirala iz filmskih študij na Univerzi v Provansi, ima pa tudi diplomo iz filmske produkcije na newyorški filmski akademiji. Je soustanoviteljica montrealske produkcijske hiše Sweet Delight Pictures.

Poletje z upanjem je njen drugi celovečerec, pa tudi drugi film v načrtovani trilogiji. Film raziskuje pričakovanja nove generacije, ki je pod velikim pritiskom tako sebe kot tudi družine. Medtem ko mladi raziskujejo obzorja in na novo odkrite svoboščine, pa jih še vedno omejujejo okviri tradicionalne patriarhalne družbe, kjer težnje, ki so v nasprotju z družbenimi normami, naletijo na oster odziv okolice. Film je žirija nagradila z utemeljitvijo, da režiserka z elegantno mizansceno ustvari portret družbe, ki je do mlade generacije v Iranu zatiralska, film pa, kot so zapisali, je močna moralna drama, pripovedovana s subtilnim in izvirnim scenarijem ter edinstvenim vizualnim slogom. Celovečerec pripoveduje o mladem plavalcu Omidu, čigar ime v perzijščini pomeni upanje, in njegovi mami, ki se v veliki meri zanaša na sinove uspehe. Različna trenja v družini začnejo postopoma razjedati njene temelje. Filmska pripoved, za katero je Foroughi napisala scenarij in jo režirala, je drugi del trilogije, v kateri se kot avtorica posveča temi materinstva.

Večkrat omenjate, da vas pri filmskem ustvarjanju navdihujejo druga umetniška dela. Film Poletje upanja je tako do neke mere navdihnil odnos med materjo in sinom v drami Antona Čehova Galeb. Lahko poveste kaj več o tem?
Moram reči, da sta zame film in kinematografija nasploh umetnost in rada delam svoje filme interdisciplinarne. Zakaj? Ker izhajam iz literature, izhajam tudi iz glasbe, iz likovne umetnosti in tako dalje. Mislim, da je, če izhajamo iz literature, scenarij lahko zelo močan, in tako sem dobila to idejo. V filmu imam mamo in sina in določeno tekmovalnost med njima. Občutek tekmovalnosti je prisoten tako pri mami, ki se v življenju mora boriti, kot tudi pri fantu, ki se prav tako bori. Vprašala sem se, kako ju lahko postavim v situacijo, ko se mora sin ves čas dokazovati mami, in to je natanko tisto, kar vidimo v filmu. V drami Antona Čehova sinu to ni uspelo, čutim pa, da je v mojem filmu sin tega truda ni nikoli opustil, vse do konca.

V ospredju filma je odnos med plavalcem in njegovo mamo, na katerega, čeprav v filmu to nikoli ni povedano neposredno, nedvomno močno vplivajo tradicionalni nazori iranske države in družbe do žensk, pa tudi do istospolno usmerjenih. Kako to, da so v vaših filmih vedno v ospredju matere?
Navdihujejo me moja mama in matere nasploh. Vprašanje, s katerim se ukvarjam, in zato tudi delam filme, je položaj žensk, ki ga želim preučevati. To je prišlo od moje mame, saj mislim, da je zelo občutljiva, hkrati pa tudi zelo močna ženska. Kot mama samohranilka je zame in za mojo sestro žrtvovala svoje življenje. Zdelo se mi je, da bi bila lahko ta tema čudovita študija, ženska se namreč rodi, da je lahko mati, kar je za nas velika odgovornost. V svojem prvem filmu Ava sem preučevala strogo mater in njeno hčer. V tem filmu ni stroge matere, vendar pa imamo mater, ki mora sprejeti drugačnost svojega sina. Sina, ki je drugačen od drugih, česar družba ne sprejema. Zanimalo me je torej, kako se s tem lahko spopade njegova mati in kako se lahko s tem pomiri.

V filmu situacij ne dramatizirate pretirano, temveč film oblikujete večplastno, tako na ravni vizualne podobe kot zgodbe, s čimer pustite gledalcem, da lahko sami dešifrirajo različne pomene in so ob gledanju filma aktivni. Kakšni so razlogi za tovrstno snovanje scenarija in koliko ob pisanju razmišljate o gledalcih?
Iskreno rečeno, mislim, da ko pišemo scenarij, ta prihaja iz nas samih. Mislim, da boste, če me poslušate, kako govorim čez dan, videli, da imam določeno teksturo v govoru, različne plasti itd. Kar pa zadeva gledalca, je pravzaprav Marcel Duchamp rekel, da so gledalci tisti, ki naredijo umetniško delo dovršeno, in ta ideja mi je všeč, v mislih jo imam že vse od svojega prvega filma. Mislim, da je gledalec torej četrta stena, tisti, ki dopolni umetniško delo, v nasprotnem primeru umetnine nimamo. Imamo jo zato, ker jo poimenujemo. Tako v filmu načrtujem tudi kamero. Na primer kamera v mojem filmu Ava je kot gledalec. Tudi tukaj imamo gledalca, in čeprav imamo v tem filmu določen problem, dogajanje samo dokumentiramo, ne dramatiziramo ga. Dokumentiramo ga, da bi ga morda bolje preučili pozneje, ko bo za to pravi trenutek. Svoj scenarij veliko preurejam in večkrat napišem na novo. Rada imam reference, zato imam v filmu na tisoče referenc, ki prihajajo bodisi iz glasbe ali pa denimo od Roberta Bressona, vendar vedno obstaja razlog, zakaj jih uporabim. Ko delam, delam kot umetnica, če hočete, ker mi je všeč, da nekaj dodam tukaj, malo tam, potem pa vidim, ali to deluje kot celota. Potrudim se po vseh svojih močeh in upam, da deluje.

Če smo že pri referencah, nekje sem prebrala, da ste film zasnovali kot pesniško obliko haikuja.
Pri filmu Ava me je navdihnil Milan Kundera in to, kako je govoril o variacijah. In ker tudi sama igram glasbilo, se mi je zdelo, da bi bilo dobro, če bi glasbo intertekstualizirala s filmom. Mislim, da imata film in glasba zelo močno povezavo – dotakneta se nečesa v nas. V glasbi je to morda bolj abstraktno, vendar se nas tudi pri filmu nekaj dotakne, a ne vemo, kaj točno je tisto, kar se nas dotakne. Tako sem dobila idejo o variacijah. In ker sem pri filmu Poletje upanja upoštevala določene omejitve, sem razmišljala, kako bi ga lahko napisala kot haiku. Je tam, je mirujoč, ne gre v podrobnosti, a še vedno je tam. To je tisto, kar se mi je zdelo, da se ujema z glavno idejo mojega filma, ki je bila, da ne smemo iti preveč v podrobnosti.

Ali imate, ko govorite o omejitvah, v mislih predvsem formalno plat ustvarjanja filma, ali tudi zakonske omejitve Irana, kjer ste film posneli?
Pravzaprav sem si sama postavila veliko omejitev. Ko rečem, da je film zasnovan kot haiku, to pomeni, da moram najprej spoštovati vsako posamezno stran, nato pa vsak posamezen posnetek. Omejim se tako, da ne uporabim dvakrat dveh kadrov, saj se film v vsakem trenutku spreminja. Obstajajo tudi omejitve, ki jih imam glede uporabe barv. Rez naredimo takrat, ko je odstavek določene podobe končan, ne takrat, ko si to želimo. Postavim si tudi omejitev, da ne naredimo več kot dveh ali treh posnetkov. Nikogar nočem preveč obremenjevati, zato moramo biti vnaprej dobro pripravljeni. To zahteva malo več dela, vendar je hkrati zabavno in razburljivo. V Iranu imamo seveda nekatere zakone, tako kot v drugih državah, ki jih moramo spoštovati. Vendar mislim, da to pomeni tudi določene umetniške izbire. Ko imate omejitve, vam še vedno ostanejo umetniške odločitve. Na ta način delam filme.

V vašem spremnem besedilu k filmu zapišete, da svojih karakterjev ne želite degradirati samo na njihovo družbeno vlogo. Lahko razložite?
Običajno je, da za nekoga rečemo, da je zdravnik ali pa da je mati, vendar pa smo kljub temu vsi ljudje in sama se tudi v resničnem življenju ne želim ozirati na izobrazbo, status. Pomembno mi je, kaj je človek sam po sebi in kaj imamo med seboj skupnega. Ko rečemo na primer samo, da nekdo dela v banki in da se mu je nekaj zgodilo, ne moremo seči globlje v človeško stanje. Ko govorimo o odnosih med ljudmi, ko govorimo denimo o ljubosumju, kot je to v mojem filmu, sežemo v plasti, ki se dotaknejo človeške narave, in to je tisto, v čemer sama vidim pravo dramo.

Pa vendar veliko iranskih filmov, ki jih vidimo na festivalih po Evropi, stavi prav na socialne drame, ki so močno vpete v določeno družbeno realnost.
Upam, da se motim, toda menim, da imajo te socialne drame kratko življenjsko dobo, saj so omejene na določen časovni okvir. Potem pa imamo na primer češki novi val, filme, ki govorijo o človeškem stanju na čudovit umetniški način in ki se nas danes še vedno dotaknejo. Bergmanove filme, ki me osebno izjemno navdihujejo, pogledamo in ob njih zajokamo. V njih so odnosi, denimo med materjo in hčerjo, v katerih vidimo univerzalne človeške izzive. Tako se ti filmi ne bodo postarali.

Vedno bodo živi in vedno jih bomo lahko preučevali, tako kot se to zdaj počne z Bergmanovimi filmi. Kot morda veste, jih preučujejo za namene psiholoških raziskav. Zato se mi zdi pomembno, da se ne govori samo o tem, kaj se dogaja tu in zdaj, saj to lahko vidimo sami. Vidimo lahko, kaj se dogaja v tem trenutku v Iranu, vendar mene zanima predvsem, kaj je za tem, kaj je motivacija teh ljudi in zakaj. To je zame pomembneje.

Za vaše filme bi lahko rekli, da prevzemajo feministični pogled. Kako sami razmišljate o tem?
Mislim, da sem zelo iskrena sama s sabo in da je to tisto glavno. Lahko rečem, da sem feministka, ker sem takšna, kakršna sem. Pri ustvarjanju sem zelo zvesta sebi, pa tudi zgodbi, temu, kako mora biti povedana, kje jo je treba posneti. Podobno je, ko želite slikati, pomembno je ozadje, pomembno je, kaj potrebujemo. Tudi včeraj smo govorili o tem in všeč mi je ta ideja, da vzporedno z našim življenjem, v katerem se ves čas borimo, poteka življenje narave, ki ji ni mar za nas. Tam je, dežuje, ne dežuje, sonce je, kar koli že, tam je. Mislim, da je pomembno najti določen odnos med obema, naravo in človekom, in mislim, da to počnejo ženske. Razmišljajo o različnih vidikih hkrati, lahko se dotaknejo vsega, uporabijo vse svoje čute.

Sami pripadate iranski diaspori v Kanadi, vendar filme snemate v Iranu. Kako vidite svoje ustvarjanje glede na to, da je razpeto med več držav, pa tudi kulturnih in političnih okolij?
Pravzaprav sem bila rojena v Iranu in v Iranu sem živela do svojega dvajsetega leta. Potem sem odšla v Francijo, študirala sem deset let, vse od likovne umetnosti, filma do filozofije, različne smeri. Nato sem odšla v Kanado, ki se mi zdi čudovita država, saj nam daje priložnost, da smo to, kar smo, in da pripovedujemo svoje zgodbe, kadar koli želimo. Daje nam izjemno podporo. Tako sem imela priložnost, da sem ponotranjila značilnosti vseh teh treh držav in mislim, da so vse lepe in vse imam izjemno rada. Mislim, da se, ko živiš v različnih državah, spremeniš, predvsem ko spoznavaš čudovite ljudi. To spremeni naš pogled. V tem je tudi lepota mojega dela. Da lahko razmišljam, kje moram določen film posneti. Nekatere je treba posneti v Iranu, ker so tam nekatere zgodbe, ki jih je treba povedati. Filmom dodam pridih lepote spoznavanja drugih ljudi, razumevanja teh ljudi, poznavanja drugih jezikov in tako dalje. Morda poznate francoskega koreografa Angelina Preljocaja iz Albanije. Prav on je rekel, da je, ko delate z drugimi ljudmi, tako kot da bi na sebi nosili njihov parfum. Dotaknejo se vas. In mene so se dotaknile vse te tri države in to mi pomaga pri ustvarjanju filmov.

Boste v prihodnje filme snemali tudi zunaj Irana?
Obožujem film. Zbudim se s filmom in umetnostjo in z njima tudi zaspim, zato bi rada posnela kar največ filmov. Kje? Mislim, da je treba zgodbo posneti tam, kjer pač mora biti povedana. In upam, da bom imela priložnost delati tako v Iranu kot v Franciji, Kanadi ali pa Srbiji, kjer koli. In kjer koli bom imela to priložnost, bom to naredila z velikim veseljem.

Kaj pa je tisto, kar vas najbolj navdihuje v iranski umetnosti, bodisi filmu ali širše?
To je morda malce smešno, saj sem odraščala z baletom in klasično glasbo, pretežno evropskimi stvarmi. Potem pa tudi z Nirvano, nato z Madonno. Torej gre za mešanico vsega. Tu je tudi zelo tradicionalno življenje v Iranu v nasprotju z MTV-jem, skupino Oasis itd. Zelo me navdihujeta tako Spielberg kot tudi Kiarostami. Pozneje pa, ko sem zapustila Iran, sem ugotovila, da imamo tudi zelo bogato literaturo. Tako me zelo navdihuje literatura, predvsem pesniki. Veliko jih berem in veliko razmišljam o njih. Sicer pa za film lahko rečem, da so moji vzorniki režiserji, kot so Kiarostami, Beyzai, Naderi, vsi so čudoviti. Od njih sem se veliko naučila, saj na človeka gledajo na takšnega, kakršen je, ne glede na njegovo vlogo v družbi, gre preprosto za to, kako živijo. Če vidite Naderijeve filme izpred revolucije, se vas še vedno dotaknejo. In to je moj glavni vir navdiha.

Upamo lahko, da bomo film Poletje upanja Sadaf Foroughi v prihodnje na kakšnem od festivalov videli tudi na slovenskih filmskih platnih. Nedvomno pa bo k temu, da bo film zaneslo na festivale po vsem svetu, pripomogla glavna nagrada iz Karlovih Varov.