Ste skeptični, da bo takšna poteza uspešna? Nekaj izkušenj s tem pristopom Sam Durant že ima. Razstava, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, je pravzaprav nadaljevanje tiste, ki je že bila na ogled v Muzeju sodobne umetnosti v Podgorici. Tam je svoj predlog spomenika prispevalo približno 200 ljudi in tako sodelovalo pri razmišljanju o možnosti alternativnega sveta. Tako namreč o prispevkih obiskovalcev razmišlja Sam Durant.

Jedro ljubljanske razstave so štiri makete parka Petrovića v Podgorici. Izbira tega parka ni naključna. V parku je namreč do leta 1995 obstajala galerija umetnosti neuvrščenih držav, katere zbirka je zdaj del zbirke črnogorskega muzeja sodobne umetnosti. Iz nje je Durant izbral 25 umetniških del, ki skozi različno motiviko poudarjajo kolektivno delo, občutek pripadanja skupnosti, pa tudi proteste in tematiko protikolonialnih bojev. Ljudje so se lahko ob teh slikah učili o 'alternativnem' svetu gibanja neuvrščenih in njegovih vrednotah in jih vzeli za izhodišče svojih predlogov za spomenike

Razstava z delovno mizo za obiskovalce
Makete tudi v Ljubljani predstavljajo isti park, navdih in informacije pa lahko obiskovalci iščejo v drugih delih. Kustosinja Bojana Piškur je iz fotografskega arhiva in zbirk Moderne galerije izbrala gradivo, ki predstavlja predvsem pripravljalno delo za monumentalne spomenike, tematsko povezane z narodnoosvobodilnim bojem in tudi socialistično revolucijo. Vidimo torej niz fotografij osnutkov spomenikov, pa tudi risbe in načrte zanje. Seveda je tam tudi delovna miza s pripomočki in materiali.

Obiskovalec verjetno najprej zagleda makete, a že trenutek pozneje morda postane pozoren na rumene kartončke, ki so razpostavljeni na poličkah po celotnem razstavnem prostoru. To so formularji, na katere vpišete specifikacije vašega predloga za spomenik in podatke o sebi. To zadnje je neobhodno, saj bodo prispevki obiskovalcev opremljeni s podatki o avtorjih. Durantu je soavtorstvo zelo pomembno, saj tako njegovo umetniško delo postane tudi demokratično.

Kolektivni moment predlaganja in rušenja spomenikov
Durant je na vodstvu po razstavi naredil zanimiv paralelizem med dvema fenomenoma. Soavtorstvo makete kot predloga za spomenik je povezal s kolektivno vizijo prihodnosti, ki naj bi jo predstavljal tudi ikonoklazem, torej prepovedovanje in uničevanje spomenikov, povezanih z ideali, ki naj bi bili odpravljeni; ki pripadajo preteklosti. Kot torej v primeru njegovih Predlogov za spomenike mnogo ljudi prek svojih miniskulptur podaja svoje ideje o prihodnosti, prek uničevanja spomenikov množice prav tako govorijo o tem, česa več nočejo. V obeh primerih govori množica.

Ta vidik 'življenja' spomenikov, torej njihovo uničevanje, predstavlja drugi del Durantove razstave, ki v MSUM-ju obsega fotografijo 'padlega' spomenika Lenina v Adis Abebi v Etiopiji, po dva primera pa najdemo še pred vhodom v muzej in pri Moderni galeriji.

Edinstven primer rušenja in ponovne postavitve spomenika
Na srečanju z novinarji je Durant povedal zanimivo zgodbo o spomeniku prvega predsednika Gane Kwameja Nkrumaha. Po vojaškem udaru leta 1966 so se nad spomenikom zaradi Nkrumahove privrženosti socializmu grdo znesli, a so pozneje poleg poškodovanega spomenika postavili njegovo odsekano glavo. Ta stari spomenik je danes postavljen na hrbtni strani Nkrumahovega mavzoleja, na sprednji strani pa so leta 1992 postavili nov spomenik. Za to usodo Nkrumahovega spomenika Durant pravi, da gre za edini njemu znani primer reinstitucije zrušenega spomenika. In šlo naj bi za izraz zavedanja pomena ohranjanja zgodovine.

V projektu Sama Duranta gre torej več tematik: za sposobnost zamišljanja alternativnega sveta, kar je po njegovem mnenju poosebljalo gibanje neuvrščenih, samosvoja pot v hladnovojnem času blokovske razdelitve sveta; za pomen zavedanja zgodovine in tudi za razmišljanje o tem, česa se ali naj se spominjamo. O spomenikih sva govorila že dan pred uradnim odprtjem razstave.

S spomeniki se ukvarjate že več kot dve desetletji. Od kod vaše zanimanje za spomenike?
Vedno me je zanimala zgodovina in zanimale so me zgodbe, ki jih pripovedujemo o preteklosti. Prav tako me je zanimalo, česa se želimo spominjati in kaj bi raje pozabili. Torej v uradni zgodovini postavljamo spomenike stvarem, ki si jih želimo zapomniti, veliko pa je dogodkov, na katere ne želimo imeti spominov.

Če se samo ozremo v zgodovino ZDA: imamo zgodovino suženjstva, avtohtonih prebivalcev in seveda obstajajo komemoracije te zgodovine. Zanimale so me torej takšne zgodbe, ki jih o naši zgodovini nismo povedali. Nato je projekt prišel v Evropo in pritegnila me je zgodovina

gibanja neuvrščenih.

Ni nekoliko nenavadno, da se Američan začne zanimati za gibanje neuvrščenih?
Delno gre za mojo osebno zgodovino. Leta 2008 sem spoznal svojo ženo, ki je pol Srbkinja, pol Romunka, odraščala pa je v Beogradu. In zato sem želel izvedeti kaj več o tej regiji. Želel sem razumeti, kaj se je dogajalo med zadnjimi vojnami, pa tudi pogledati nekoliko dlje in odkrivati to politično in družbeno gibanje, ki naj bi Jugoslavijo povezalo z drugimi državami, predvsem na novo osamosvojenimi državami svetovnega juga. To se mi je zdela precej fascinantna ideja.

Tu na razstavi vidimo med drugim fotografije nekaterih precej fascinantnih spomenikov iz tega obdobja.
V resnici ne. Na začetku sta me bolj zanimali politična zgodovina in ideja evropske države, ki na osnovi enakopravnosti sodeluje z vsemi temi državami svetovnega juga. Torej zanimala me je ideja države, ki deluje tudi v smislu ustvarjanja mirovnih pobud na ozadju jedrske napetosti med Sovjetsko zvezo in ZDA. To so ideje, za katere se mi je zdelo, da moramo o njih razmišljati. Morda lahko tako tudi najdemo ideje za prihodnost.

Nekateri od teh spomenikov so postali pravi fenomen.
Jugoslavija je imela precej obsežen program izdelovanja spomenikov, posvečen predvsem partizanskemu boju med drugo svetovno vojno. V veliki meri so ga spodbujali posamezni umetniki, ki so bili dobro izurjeni in so imeli veliko znanja. Moj projekt seveda ni te vrste. Je bolj demokratičen poskus, da povabim vse, da naredijo svoje skulpture in predloge spomenikov v tem parku.

Vendar zakaj bi si ljudje želeli sooblikovati park, ki je povezan z idejo neuvrščenosti, saj je tam stala galerija z deli iz neuvrščenih držav?
Ideja je, da ljudje razmišljajo o tem, o ideji gibanja neuvrščenih, spomenikov in česa in kako se spominjamo.

Ste vedeli vnaprej, katera dela bodo na ljubljanski razstavi stala poleg vaših maket?
Z Bojano Piškur sva govorila o tem, kaj bo izbrala. Ponovno, ideja je bila, da se pokaže nekaj zgodovinskih primerov iz obdobja Jugoslavije, ki tvorijo nekakšen kontekst za obiskovalce, in sicer kontekst v smislu tega, kaj naj oni počnejo.

Bi naredili tudi resničen spomenik?
Običajno podajam predloge za spomenike. Nihče mi še ni rekel, naj naredim spomenik. Delam raziskave o zgodovinskih dogodkih in nekaj predlagam kot umetnik. Nimam želje, da bi v resnici naredil spomenik, v spomenike pravzaprav ne verjamem. V resnici se sprašujem, ali naj bi sploh obstajali, ne vem, ali jih potrebujemo. Glede ideje spomenikov sem zelo skeptičen.
Umetnost o spomenikih delam, ker se sprašujem o želji, da bi delali takšne stvari. Torej da bi delali velike, estetske objekte, da bi se nečesa spominjali. Zanima me, zakaj to potrebujemo.
Gre pa tudi za opazovanje zgodovine, saj spomenike delajo zmagovalci. Vendar kaj pa žrtve in poraženci? Oni nimajo glasov, ki bi se jih slišalo, nimajo spomenikov, ki se jih vidi. Predlagam torej, da slišimo tudi mnenja druge strani, tudi poražencev.

Vaši projekti se razvijajo iz temeljitih raziskav. Koliko časa vam v povprečju vzame raziskava za takšen projekt?

Običajno vsaj eno leto. Ta projekt mi je vzel več kot leto. Raziskavo sem začel pred dvema letoma v Črni gori. Včasih za kakšen projekt raziskujem tudi tri ali štiri leta, vendar pa pogosto delam več stvari hkrati in tako tudi več raziskav hkrati.

Kakšno gradivo pa preučujete? So to uradni dokumenti, tisk …?
Vsa gradiva. To delo sem začel v 90. letih, ko splet še ni bil razširjen. Šel sem pač v knjižnico in preiskoval knjige, časopise, revije. S spletom je seveda postalo lažje, več lahko raziščeš. Vendar pa tudi veliko potujem. Da bi raziskoval, sem šel tudi osebno v Črno goro, za prvi projekt, povezan z gibanjem neuvrščenih, pa sem šel v Indonezijo. Tam sem šel tudi v Bandung (kjer je leta 1955 potekala konferenca, ki velja za nekakšno predhodnico ustanovitve gibanja neuvrščenih, op. P. B.).

Razstava v Ljubljani ima še drugi del, ki pa je zunaj muzeja, v javnem prostoru. Gre pa za tematiziranje uničevanja spomenikov.
Zelo me je zanimalo ne le, zakaj spomenike delamo, ampak tudi, zakaj jih uničujemo. Če se zgodi politična ali družbena sprememba, se vedno pojavi želja po odstranitvi simbolov tega, kar je bilo prej. Torej po koncu komunizma je bilo zrušenih veliko komunističnih spomenikov. Na Kitajskem pa so v času kulturne revolucije denimo odstranili veliko verskih spomenikov.
Rušenje spomenikov je torej nekaj, kar obstaja povsod po svetu.

Običajno vas označujejo kot politično zavednega umetnika. Kako je prišlo do tega, da se ukvarjate s (potencialno) političnimi temami?
Odraščal sem v Bostonu v poznih 60. in v 70. letih. Takrat je potekalo veliko protestov proti vojni v Vietnamu in to smo vsi občutili zelo osebno. Bil sem premlad, da bi me vpoklicali, so pa vpoklicali moje prijatelje, starejše brate, fanta moje varuške. Torej vojna in protesti zoper njo so bili pomemben dejavnik v mojem otroštvu. Prav tako pa tudi gibanje za človekove pravice ali za enakopravnost Afroameričanov. Tudi to je bila velika stvar v okolju, kjer sem odraščal. Torej mislim, da je bilo odraščanje v tistem okolju pomemben del moje socializacije.

Pa ste se že v – če tako rečemo – formativnih letih za vašo kariero ukvarjali s tovrstno umetnostjo in z multimedialnostjo?
Kiparstvu sem se v resnici približal prek izdelovanja medalj. Ko sem bil mlad, sem delal kot varilec v delavnici za izdelovanje medalj. Nekaj moških, ki so delali tam, mi je namignilo, da lahko iz medalj narediš skulpturo. Temu sem se začudil. Rekli so mi: preveri. V Bostonu je umetniški kolidž in te lahko naučijo, kako narediti skulpturo. Variti že znaš in znaš delati s kovinami, lahko poskusiš. In sem.

Pa verjamete v moč politične umetnosti?
Imam nekoliko drugačen pogled na to, kako umetnost deluje. Nisem prepričan, da umetnost spreminja družbo, da je ista kot političen aktivizem. Mislim, da če želiš spremeniti družbo, politični ali gospodarski sistem, se moraš tega lotiti z dejanskim političnim delom. Umetnost je simbolična in deluje drugače. V osnovi lahko umetnost posameznikom da priložnost, da svet vidijo nekoliko drugače ali pa da ga vidijo takšnega, kot zares je. Ampak vendar na način, ki je nerealen. Torej umetnost je osebna izkušnja, s katero lahko ljudje vidijo svet, sebe, kakršni so, sebe, kot bi lahko bili. In če umetnost pomaga ljudem, da vidijo svet drugače, lahko ti ljudje postanejo politično zavedni. Tako bi rekel.

ZDA nimajo ministrstva za kulturo. Lahko torej sploh govorimo, da v ZDA obstaja kulturna politika?
V ZDA obstaja neka kulturna politika. Ta je institucionalna in jo izvajajo muzeji, razstavni prostori, univerze, galerije in ljudje, ki vodijo te ustanove. To so tisti, ki ustvarjajo neke vrste kulturno politiko. Žal pa ni javnih sredstev ali pa je zelo malo javnih sredstev za umetniško produkcijo in razstave. Večina teh sredstev prihaja iz zasebnih virov, kar je povsem v redu, kolikor dolgo gre tu za financiranje, ki nima dostopa do kuratorjev in vpliva nanje. Vedno bolj pa v ZDA te meje ni več in vedno več zasebnikov ima vedno več nadzora. To je nevarnost, ki je vpisana v ta sistem.

Zakaj pa se pravzaprav zasebniki odločijo za vlaganje v kulturo? Imajo od tega kakšno korist, denimo davčno?
Imajo korist lahko na več načinov, denimo s socialnim kapitalom. Če financirajo kulturne programe, zbirajo umetnost, pridobijo višji družbeni status in prestiž, torej moč v družbi. Seveda pa gre tudi za davčne olajšave.

Glede na razvoj dogodkov v zadnjih mesecih lahko seveda predpostavljamo, da bo bližnjo prihodnost v ZDA (in širše) zaznamoval Donald Trump s svojo administracijo. Imate kakšno teorijo, kaj bo ali kaj lahko to pomeni za kulturo v ZDA?
Predvidevam, da bo v ZDA prišlo do poskusa uničenja kulture na splošno. To je ena prvih zadev, ki jih avtokrati storijo – znebijo se kulture. Saj kultura pomeni, da imaš opozicijo. Zato mislim, da bodo prihodnja leta za umetnike in ustanove težka. Ni videti dobro.

Ste mednarodno uveljavljeni umetnik in sodelovali ste tako rekoč že na vseh velikih razstavah na svetu. Imate izdelano mnenje, katere razstave so najpomembnejše ali najvplivnejše v smislu tega, da 'določajo', kaj v nekem trenutku velja za vrhunsko umetnost?
Mislim, da mednarodni umetnostni sistem postavi določen sistem. Zagotovo imajo Documenta, Beneški bienale, bienale muzeja Whitney bienale … najvišji status. Zagotovo je za umetnika pomembno, da njegova dela pridobijo ustanove v New Yorku, Londonu ali Tokiu, torej ustanove v kulturnih metropolah. To umetniku zagotovi določen status. Imel sem srečo, da sem imel razstave in da ustanove zbirajo moje delo. Res sem srečen, da sem imel te priložnosti. Mislim pa, da ta status nima nobene zveze s statusom ali pomenom tvojega dela. Zame je prirejanje razstav v nekdanji Jugoslaviji, denimo v Črni gori, torej delovanje na takšnih krajih, ki niso prestižna kulturna središča, večjega pomena. Seveda mi je všeč, če moje delo predstavijo v New Yorku, Londonu ali Tokiu. To je seveda čudovito, ampak da imam možnost priti na kraje, ki so zunaj 'normalnega' umetniškega sveta, je prav tako čudovito. Vesel sem za takšne priložnosti.

Torej glede na te vaše uspehe in vašo uveljavljenost domnevam, da lahko živite od svoje umetnosti.
Ne, vedno sem imel delovno mesto za polni delovni čas kot pedagog. Sem profesor na akademiji v Stuttgartu, prej pa sem učil na kalifornijskem inštitutu umetnosti. Ne, nikoli se nisem mogel preživljati z umetnostjo, vedno sem moral imeti službo.