Inštitut je leta 2015 ustanovil poljski umetnik Karol Radziszewski. Gre za dolgoročni projekt, ki je odprt za transnacionalno sodelovanje z umetniki, aktivisti in akademskimi raziskovalci. V Muzeju za sodobno umetnost v Ljubljani so le dan pred zaprtjem kulturnih ustanov zaradi novega koronavirusa odprli razstavo, ki je edinstven vpogled v delovanje tega inštituta in njegove arhive. Ti so pomemben dokument o gejevski sceni v socialističnih državah.

Kustosa sta Goran Injac in Igor Španjol. Razstava, ki bo na ogled do 20. septembra, je nastala v sodelovanju z Mladinskim gledališčem, mi pa smo se ob njej pogovarjali z umetnikom Karolom Radziszewskim.

Ena izmed sob, ki so del razstave, je tapecirana s tapeto z motivom Jake Racmana. Kakšen pomen ima ta motiv v navezavi na vaše delo?
V tem delu se med drugim nanašam na estetiko in subverzivne dejavnosti kanadskega kolektiva General Idea, ki je deloval v "dobi aidsa" (1984–1994). Preoblikoval sem kolaž, narejen iz nalepk z abecedo z motivom Jake Racmana, ki ga je leta 1989 znani poljski gejevski aktivist Ryszard Kisiel multipliciral na stensko tapeto. Kolaž sem našel v zgodnjem kvirovskem zinu Filo, katerega urednik je bil Kisiel v osemdesetih. Za ilustracije v zinu je uporabljal črkovne nalepke Jake Racmana, miška Mikija in Pepeta – poceni različico popa, ki je bila na voljo v socialistični Poljski. Spominjam se, da sem jih tudi sam lepil na svojo šolsko peresnico.

Zakaj se kot umetnik ukvarjate s temo aidsa in njegovim družbenopolitičnim kontekstom?
V okviru projekta Queer Archives Institute se ukvarjam s kvirovsko preteklostjo in izkušnja s HIV-om je bila ključna za kvirovske skupnosti predvsem v osemdesetih in devetdesetih letih. Čeprav je bila situacija v srednji in vzhodni Evropi drugačna od situacije v ZDA. Tako imenovana "doba aidsa" je bila obširno dokumentirana in portretirana v ameriški umetnosti in kulturi, medtem ko pri nas ni bilo skoraj ničesar razen vladnih posterjev. S tem, da ustvarjam dela, ki izvirajo iz tega, kar najdem na to temo v lokalnih arhivih in najdeno transformiram na način, ki se nanaša na "zahodni" kanon, si poskušam predstavljati, kako bi bila videti umetnost, povezana s kvirovsko temo, če bi imeli v komunistični Poljski umetnike, kot sta bila Keith Harring in General Idea.

Kako so se s problematiko aidsa v osemdesetih spopadali v socialističnih državah?
Rojen sem bil v osemdesetih, odraščal sem v devetdesetih in spomnim se, da je bila ta tema povezana z odvisnostjo od drog. Poraja se vprašanje, ali je bilo tako, ker je bil zares visok odstotek okuženih s HIV-om odvisnikov ali zato, ker je bila homoseksualnost še vedno tabu. Odgovor se skriva v sliki, ki sem jo naredil in je v bistvu kopija socialističnega posterja, ki ilustrira gejevski par v slogu podobe, kakršne so bile na antičnih vazah. Še pisava slogana je bil stilizirana, kar pomeni, da je bil edini način, kako nasloviti širše občinstvo (poster je bil distribuiran v javnih prostorih), v kontekstu največje epidemije druge polovice 20. stoletja, tako da se nanašaš na stare Grke.

"Bolje zaščita kot zdravljenje" – to je bil slogan v osemdesetih letih. Zveni primerno za današnji čas. Vaša razstava v Ljubljani se je za javnost zaprla takoj po odprtju (zdaj je znova ogled), je pa bila na ogled virtualna razstava z vašim vodstvom. Kakšna je prihodnost virtualnih razstavnih prostorov? Bodo po tej krizi postali vsakdanja realnost?
Upam, da ne, saj je fizični stik z umetniškimi deli, še posebej s slikarstvom in instalacijami, kjer gre lahko obiskovalec okoli dela in vidi njegovo strukturo in veličino, zelo pomemben del izkušnje. Najbrž bodo ostale omejitve glede občinstva. Vsekakor pa obstaja potreba po osmišljanju načinov za prikazovanje umetnosti virtualno. Pandemija me je prisilila, da sem objavil vse intervjuje QAI-ja v spletnem arhivu. To, kar sem že prej načrtoval, sem moral pospešiti. Zdaj lahko vse videe in druge stvari na razstavi občinstvo gleda na spletu.

Kje se stikajo dejavnosti QAI-ja in vaše umetniško ustvarjanje? S katerimi temami se ukvarjate kot umetnik in filmar?
Moja arhivska metodologija se križa z raznolikimi kulturnimi, zgodovinskimi, religioznimi, družbenimi temami in temo spola. Za izražanje in pripovedovanje doslej prikritih zgodb uporabljam vse medije (slikarstvo, film, fotografijo, instalacije). Zanimata me ponovno preučevanje zgodovine in njena reinterpretacija iz moje perspektive na način, da dopolnjujem prevladujoč narativ z zanemarjenimi nitmi s posebnim fokusom na glasove manjšin.

Zakaj ste ustanovili QAI?
Na eni strani, da se zbere moja dosedanja praksa (material, ki sem ga zbral v okviru svoje revije "DIK Fagazine", in raziskovanje, povezano z mojimi potovanji), na drugi strani pa poskušam ustanoviti stalno sodelovanje s partnerji, kot so umetniki, aktivisti, akademiki, in lokalnimi nevladnimi organizacijami. Cilj projekta je zbiranje kvirovskih arhivov iz različnih geografskih regij, posebej tistih, ki so na periferiji, so dejansko in simbolično kolonizirani, ter jih narediti dostopne tudi za umetniško interpretacijo. QAI sem ustanovil 15. novembra 2015 z vzpostavitvijo spletne strani projekta. Datuma nismo naključno izbrali, na ta dan na Poljskem zaznamujemo trinajsto obletnico "operacije hijacinta", ki se je zgodila 15. novembra leta 1985. Šlo je za množično operacijo poljske komunistične policije, s katero so zbirali gradivo o poljskih homoseksualcih. Številni posamezniki so bili pridržanih na svojih domovih in delovnih mestih. Pod prisilo so morali podpisati priznanja, deklaracije o homoseksualnosti. Preganjani so bili vse do leta 1988, v operaciji pa so obravnavali več tisoč ljudi. "Operacija hijacinta" je postala ključen dejavnik za oblikovanje arhiva Ryszarda Kisiela, ki je pozneje postal temelj in srce QAI-ja.

Kdo financira vaš inštitut QAI? S kom sodelujete pri projektu?
QAI je še vedno bolj projekt kot resnična organizacija, tako da ga financiram od prodaje svojih del. Včasih lahko uporabljam sredstva institucij s tem, da vključim QAI v svoje razstave in umetniške rezidence. Beseda arhivi v imenu QAI-ja je v množini, kar pomeni, da ne gre samo zame in mojo zbirko, temveč je bila moja ideja ustvariti mrežo raziskovalcev, umetnikov, organizacij po vsej Evropi. Večina njih je mojih prijateljev.

Glede kvirovskih tem me zanima, kaj je bila posebnost socialističnih držav? Kaj je bilo najzanimivejše odkritje vašega raziskovanja?
Poljska je kar posebna na zemljevidu postsocialističnih držav. Homoseksualnost je bila dekriminalizirana leta 1932 in nikoli več po tem ni bila kriminalizirana. Družba je bila dokaj homofobna, vendar pa je bilo nekaj svobode. V republikah nekdanje Sovjetske zveze je bilo precej drugače. O tem, da je bila homoseksualnost v Belorusiji do leta 1995 kriminalno dejanje, so materialne sledi v uradnih arhivih pičle. Obstaja velik primanjkljaj materialov, zato je pomembno ustno izročilo. Bil sem tudi izredno presenečen, ko sem odkril, da so prvo češko revijo, posvečeno homoseksualcem, izdali leta 1931.

Kaj pa, če primerjamo prizorišči v osemdesetih letih v Ljubljani in v Varšavi? Kaj so bile podobnosti in razlike takrat in danes?
Najvidnejša razlika je vpetost ženskih aktivistk od vsega začetka v kvirovsko kulturo v Sloveniji. Zgodnje lezbične revije Lesbozine, Lesbo in Pandora, festival lezbičnega in gejevskega filma ter prisotnost žensk v reviji Revolver (tudi na naslovnici) razlikuje to sceno od drugih. Obstaja velik primanjkljaj ženskih glasov in lezbične vizualne reprezentacije v vsej srednji in vzhodni Evropi. To je eden od mojih bojev, medtem ko zbiram zgodbe iz naše regije. Zato sem bil presrečen, da sem imel priložnost sodelovati s Škučevo lezbično knjižnico in arhivom ter posneti intervju z izjemno Suzano Tratnik.

Ena izmed vaših slik pripoveduje zgodbo o Ewi Holuszko. Kdo je ta zanimiva oseba in zakaj je pomembna?
Ewa Holuszko je bila rojena v Bialystoku, mojem rodnem kraju. Je poljska fizičarka in članica gibanja Solidarnost, pa tudi transspolna aktivistka. V več kot štiriurnem intervjuju (ali raje monologu, iz katerega sem zmontiral 30 minut) Ewa Holuszko govori o svojem življenju, v glavnem o svojem boju v opoziciji in o poljski politični transformaciji. Kronološko in natančno govori o najpomembnejših akterjih in dogodkih v osemdesetih in devetdesetih na Poljskem. O Walesi, očetu Popieluszku, Kuronu, Olszewskem, pa tudi o njeni aretaciji in času, ki ga je preživela v zaporu. Ewa Holuszko je poljska junakinja, ki stoji nasproti konservativnim političnim krogom. Poskusi, da bi jo odstranili iz zgodovine Solidarnosti, so povezani z njeno transformacijo iz moškega v žensko leta 2000. V mojem videu Ewa opisuje praktične preživetvene strategije v času režima – kako se organizirati, skrivati in izogibati aretaciji. Nasvet, ki se zdi del preteklosti, je znova grozljivo relevanten v sodobni Poljski.

Druga zelo pomembna osebnost, katere dela lahko vidimo na razstavi v MSUM-u in s katero se veliko ukvarjate, je Ryszard Kisiel, ki ste ga že omenili. Najzanimivejši se mi zdi njegov gejevski vodnik po evropskih socialističnih državah, mestih, kot so Berlin, Budimpešta, Varšava. To bi lahko bila retrouspešnica, če bi jo izdal danes. Razmišlja o tem?
Da, to je res enkraten objekt. O čem podobnem nikoli prej nisem slišal. Kisiel je ustanovitelj bogatega in najbolj ohranjenega arhiva. Dokumentiral je življenje gejev v času socializma na Poljskem. Največ materiala je produciral sam Kisiel: umetniške fotografske seanse, knjige, revije, letake. Njegova zbirka predstavlja srce QAI-ja in načrtujem ponatis delov zbirke, predvsem določene izvode revije Filo.

Kaj nam lahko poveste o vsebini tega vodnika? Ne morem si predstavljati, da je v tistem času v teh državah obstajalo veliko gejevskih prostorov druženja. V večini držav so jih preganjali.
Kisielov "Poljski gejevski vodnik skozi evropske socialistične države" je oblikovan kot notesnik z več kot 400 stranmi, ki jih je dopolnjeval med potovanji. Besedilo in zapiski z naslovi kopališč, barov, t. i. kruzing placev oziroma "prostorov za kruzing" v parkih in na plažah so večinoma opremljeni s fotografijami. Ne gre samo za zemljevid Kisielovih poti, ampak tudi za dokumentiranje življenja in kulture skupnosti, ki sta ju sociologija in zgodovina spregledali. Kisielove fotografije in zapiski so dragoceni, saj so edini ohranjeni dokumenti in sledi tistega časa poleg policijskih dosjejev. V Romuniji je bila homoseksualnost dekriminalizirana šele leta 2001, zato je Kiselovo dokumentiranje "prostorov za kruzing" s konca sedemdesetih enkratno.

Dokumentiral je tudi 24 'prostorov za kruzing' v 24 poljskih mestih. Je imel težave z oblastjo?
Na začetku osemdesetih se je odpravil na številna potovanja po Poljski in drugam. Ker je potoval z vlakom, je obiskal večja poljska mesta, kot so Varšava, Krakov, Lodz, Katovice in Vroclav, pa tudi manjša in provincialna mesta, kot so Plock, Radom in Slupsk. Osredotočen je bil na bare, kopališča in parke. Ker homoseksualnost na Poljskem ni bila kriminalizirana, ni omenjal težav, razen operacije Hijacinta, ki sem jo že omenil.

Zakaj se je socializem bal spolne svobode?
Spolna svoboda je kot vsaka posameznikova svoboda naravna grožnja avtoritarnim režimom. Enako je s pravicami žensk, manjšin. Vzorec je skoraj vedno enak. Na Poljskem je bilo to zelo vidno, čeprav ne smemo pozabiti na diabolično vlogo Katoliške cerkve. Takrat in zdaj.

Sami ste doživeli veliko napadov, tudi novinarjev. Predvsem ob zadnji "18+" razstavi v varšavskem gradu Ujazdowski. Kaj se je zgodilo?
Razlika je v tem, da je v preteklosti tovrstne razstave občinstvo spremljalo z ogorčenjem, ampak zdaj so ljudje bolj odprti. Zdaj je postal cilj aktualne vlade, da cenzurira sodobno umetnost in kulturo z vzpostavljanjem konservativne naracije in iskanjem umetno ustvarjenih sovražnikov. In to počnejo tako, da uporabljajo svoje orodje, kar je v večini primerov javna televizija. Ljudje, ki jih tam zaposlijo, ne bi jih imenoval novinarji, so me že večkrat napadli. Poskušali so zmanipulirati material, ki bi me diskreditiral, in me s tem prisiliti, da bi zaprl razstavo. Televizijska ekipa je med drugim čakala name s kamerami na stranišču v restavraciji. Objavljali so telefonske pogovore z mano, ki so bili posneti, ne da bi mi povedali, da snemajo. Objavljali so videe z mojega profila na Instagramu. Popolna manipulacija v sodelovanju z novim direktorjem muzeja, ki so ga imenovali brez razpisa.

Kaj je torej vaše sporočilo, sporočilo vaše razstave tukaj v Ljubljani?
Živimo v času, ko je zgodovina, tudi umetnostna zgodovina, v veliki meri (re)konstruirana in včasih zmanipulirana glede na aktualno politično situacijo. Še posebej v postsocialističnih državah, kjer je bilo veliko zgodovinskih vezi pretrganih ali nikoli vzpostavljenih, smo priča poskusom konstruiranja nacionalnih identitet in novim narativom. Pri mojem delu z arhivom ne gre za nostalgijo, gre za zavzemanje položaja in oblikovanja boljše, enakopravnejše prihodnosti.