Legenda pravi, da je ob Cosimovem prvem rojstnem dnevu njegov oče sanjal, da bo sin nosil krono. Zato je junija 1520, torej pred točno pol tisočletja, od žene zahteval, da preverita verodostojnost sanj. Ludovico je tako tistega dne, za katerega lahko predvidevamo, da je bil jasen, v Toskani tudi že precej vroč in da je rastje na onem vzpenjajočem se območju, kjer so kasneje, v zgodovinski perspektivi človeštva skorajda nemudoma, uredili sijajne vrtove Bobole, hrskalo od izsušenosti. Kakor koli ... Tudi če se je napovedovala suša, to ni bilo pomembno. Pomembna je bila vizija! Nje verodostojnost! Verodostojnost Ludovicovih sanj!

Ludovico je ženo nagnal v drugo nadstropje. Mimogrede, tudi Maria Salviati, njegova žena, mati drobnega Cosima, je bila po materi del družine Medici. Vendar, ne bodimo malenkostni. Tudi tedaj niso bili ... Ludovico torej želi preveriti moč božje previdnosti: žena naj vrže enoletnika z okna navzdol, on ga bo ujel. Ali pač ne. Ampak če ga ne ujame, dete tako ali tako ni vredno preživetja. Nič ne bo iz njega! Vendar dete, Cosimo, preživi in postane prvi veliki vojvoda Toskane. Še pred tem je med 15. in 18. letom starosti preživljal strašna leta razvrata, izkazoval nadarjenost za vojaške zadeve, nič manj tudi za kemijo.

Krut, a s humanističnim nagnjenjem
V tradiciji Medičejcev je Cosimo izkazoval krutost in divji značaj, nič manj pa tudi humanistično nagnjenje. Morda je bil celo nekoliko nor. Babica Katarina mu je dala vzdevek Uno Fantastico. V luči vedenja, da je v sebi nosil vse najslabše značilnosti renesančnih tiranov in bil hkrati prava pošast pregreh in vrlin, si vzdevek interpretirajmo sami … Ampak ko je konec tridesetih let 16. stoletja postal firenški vojvoda (veliki toskanski vojvoda postane šele leta 1574), je moral med drugim sprejeti pogoj, da bodo bogati in revni deležni enake obravnave pred zakonom.

Pisarne!
Predvsem v štiridesetih letih se je posvetil miroljubnim zadevam, podpiral je umetnost, posodabljal pogoje in aktivnosti velikih trgovskih združenj, postal je pokrovitelj znanosti, podpiral je tiskarstvo. In prišel na idejo, da bo centraliziral javno upravo in vse pisarne pregledno – predvsem tako, da bi ministrstva lahko nadziral, ker nadzor seveda je pomemben! ‒ namestil v en objekt, katerega obličje bo ponos Firenc. Nastal je Uffizi, kar dobesedno pomeni pisarne.

Projekt je Cosimo naročil pri enem tistih renesančnih vseznalcev, Giorgiu Vasariu, ki ga najbolj poznamo kot začetnika umetnostne zgodovine, ker je pač pisal o življenjih velikih ustvarjalcev, bil pa je tudi sam slikar in arhitekt. In marsikje lahko najdemo zapis (ki pa ni nujno verodostojen), da je prav stavba Uffizi, tisto njeno znamenito notranje dvorišče, ki je obenem hodnik in cesta in kjer se na običajen dan drenjajo množice, prva skrbno načrtovana cestna veduta na svetu; nekakšno jedro estetskega urbanizma torej.

Stavba je nedvomno krasna; sploh hodniki z grotesknimi bitji, ki si jih malokdo ogleda, ki jih malokdo sploh opazi …

Že Lorenzo, Cosimov sin, je ugotovil, da so prostori preveliki za upravo in se je namenil ustvariti galerijo. Če si osebno pisal velikemu vojvodi, si že v 16. stoletju lahko dobil dovoljenje za obisk zasebne galerije družine di Medici, kateri so sicer umetniki tudi sami od sebe podarjali svoje stvaritve. Tudi slikali sami sebe, saj ima Uffizi danes izjemno zbirko avtoportretov, ki visijo predvsem v tistem 3 kilometre dolgem hodniku, ki povezuje Uffizi in palačo Pitti, kjer si je Cosimo v projektu razširitve Firenc onkraj reke Arno uredil domovanje. Znova z asistenco Vasarija! In domnevno naj bi bil hodnik ne zgolj praktičen, pač pa predvsem skriven! Da političnega vodje med pohodom med domom in uradnimi prostori – pa tudi v ’rückwärts’ smeri – ne bi zabodli … Recimo in pustimo prostor domišljiji …

Zadnja v liniji Medičejcev umetniške zaklade zapusti ljudem
Kakor koli, omeniti je treba še Ano Marijo Luizo, zadnjo v liniji dednih firenških Medičejcev, hčer toskanskega nadvojvode Cosima III., ki sicer sploh ne bi smela obstajati, saj si je njena mati s strastno ježo prizadevala sprožiti spontani splav – pa ni šlo! ‒ in ki je na portretnih upodobitvah videti kot sila zdolgočaseno bitje, s pričesko, sledečo modi Ludvika XIV.

Poročena je bila v družino Wittelsbachov, tistih, ki so – nekoliko pozneje – proizvedli one pravljične gradove, prototipe za Disneyjeve risanke … In dejansko je že Anin mož, volilni knez Johann Wilhelm, zasnoval düsseldorfsko galerijo z jedrom v delih Rubensa, tako da neki smisel za umetnost je v družini nedvomno bil. Ampak za našo temo je bila ključna Ana, ki je spisala (verjetno ne sama in ne na roke) družinsko pogodbo, leta 1737 kot sestra zadnjega velikega vojvode mestu Firence z družinsko pogodbo zapustila celotno umetniško zbirko in zbirko drugih dragocenosti, in sicer "v okras države, v korist javnosti in zato, da privabljajo tujce", ki je tako postala "javna in neodtujljiva lastnina".

Galerijo Uffizi so sicer uradno za javnost odprli leta 1785, stoletje pozneje je uradno, torej verjetno z žigom, postala javni muzej. Še lani so se okoli nje gnetle množice, ki po novem niso več smele sedeti ne vodnjakih, ždeti pred vhodi, ležerno jesti sladoleda, bog ne daj česa bolj konkretnega, ker je bilo sklenjeno, da je to zoper dober okus … No, danes gneče ni in razmere bolj kot ne ustrezajo tistim, ki jih je na svojem popotovanju konec 60. let 19. stoletja popisal ameriški pisatelj Henry James (je pač bil eden od onih sinov zadosti premožnih družin, da so šli na ’grand tour’, večina ne, ampak glede tega se tu ne bomo opredeljevali): "Včasih tam ni bilo več kot dveh ali treh oseb, z Baedekerjem v roki, ki so prekinjale šarmantno perspektivo." Jah, ta vtis bi se še pred nekaj meseci zdel nezamisljiv, danes je realnost, čeprav so smeli italijanski muzeji in galerije prejšnji teden znova odpreti vrata: smeli odpreti, a omejitev in predpisov je mnogo … Tudi o tem sva govorila z direktorjem galerije Uffizi, prvim Neitalijanom na tem položaju, Eikom D. Schmidtom.

Gospod Schmidt, kdaj bo galerija Uffizi sprejela prve obiskovalce?
Tega še ne vemo natančno, ker moramo izpolniti cel niz birokratskih zadev. Tako v četrtek (pogovor sva snemala v ponedeljek, 18. maja) zagotovo odpiramo vrtove Bobole, kdaj sledi galerija, pa še ne vemo. Verjetno bomo natančen datum lahko podali naslednji teden.

Vsaj glede na vašo aktivnost na svetovnem spletu se zdi, da vaši sodelavci niso bili brez dela …
Vsi sodelavci, od kustosov do vrtnarjev, pa tudi jaz sam, smo ustvarjali videe, ki smo jih vsako jutro objavljali na družbenih omrežjih.

Obenem pa smo nenehno razmišljali o tem, kakšna bi lahko bila oziroma kakšna bo nova oblika obiskov in kako se bomo prilagodili novim varnostnim zahtevam. Zdaj že lahko rečemo, da bo v muzeju manj ljudi hkrati, da pa bodo zelo verjetno v muzeju dlje in ga bodo tako tudi temeljiteje spoznavali.

Do zdaj smo imeli tudi 900 obiskovalcev hkrati, zdaj pa smo preračunali, da bomo lahko imeli do 450 obiskovalcev, kar še vedno posamezniku zagotavlja 44 kvadratnih metrov površine. Obenem razmišljamo o daljšem času odprtja, s čimer pa bi še vedno komajda prišli do 5.000 namesto prejšnjih 10.000 obiskovalcev na dan.

Omeniti moram tudi to, da vsaj do 3. junija v Italiji ni mogoče potovati med posameznimi regijami, zaradi česar vsaj na začetku zagotovo ne moremo pričakovali več kot nekaj sto obiskovalcev dnevno.

Prav letos ste tudi vi posodili nekaj del za veliko razstavo Rafaela v Rimu. Menite, da bodo tovrstne ’blockbusterske’ razstave potekale tudi v prihodnje?
Sam menim, da bodo še velike razstave, vendar da bo njihovo načrtovanje nekoliko drugačno. Verjetno se bodo razstave, za katere bomo želeli pridobiti tudi dela drugih ustanov, načrtovale bolj dolgoročno. Razstave se ne bodo več menjavale na mesec ali dva. Mislim, da bomo gledali razstave, ki bodo trajale dlje 4‒6, tudi 7 mesecev. Torej da se bo vse nekako upočasnilo. Začetni stroški takšnih bodo zagotovo višji, vendar pa si bo več ljudi lahko ogledalo dela.

Ste sami morali odpovedati katere od načrtovanih projektov?
Na srečo nam ni bilo treba prestavljati nobenih velikih projektov in smo tudi pazili na to, da ne bi odpovedali kakšnih razstav. Smo jih pa prestavili na leto 2021 ali celo 2022, ker smo posvečali pozornost določenim obletnicam.

Aktualna razstava Raffaela bo podaljšana, prav dan po obveznem zaprtju muzejev v Italiji pa smo želeli odpreti razstavo naše velike baročne slikarke Giovanne Garzoni, ki jo seveda še vedno želimo izvesti.

Skupaj z muzejem se bo torej odprla tudi ta razstava v Palazzo Pitti, tako da razstavnega programa ne bomo zmanjševali. In obenem sedanje razmere pod vprašaj tudi ne postavljajo nobenega gradbenega projekta. Tudi prenova Vasarijevega hodnika je že vnaprej financirana.

Kakšno je vaše aktualno finančno stanje?
Zaradi izgube velikonočne sezone smo že izgubili 10 milijonov evrov. Vendar imamo še precej rezerv iz prejšnje sezone. Tako da tudi če ne bomo delali v polnem obsegu, ne bomo še tako hitro zašli v nevarne vode.

Imajo pa mnoge ustanove velike težave. In tega se zavedamo. Uffizi je vedno podpiral tudi manjše ustanove. Okoli četrtino prihodkov smo dajali drugim, predvsem manjšim, ustanovam, kar lahko zdaj počnemo le v omejenem obsegu. Zdaj smo zelo odvisni od države, ki je prejšnji teden muzejem dala na razpolago 100 milijonov evrov.

Za direktorja galerije Uffizi ste bili kot prvi Neitalijan imenovani leta 2015; ustanovo naj bi modernizirali. Kako?
Galerija Uffizi je znana predvsem po klasični umetnosti. Imamo največjo zbirko antičnih kipov severno od Rima. In do 19. stoletja, ko so se vse te ugledne zahodnoevropske družine podajale na ’Grand Tour’ (veliko turo), so popotniki z vsega sveta prihajali v Uffizi občudovat predvsem kipe in ne toliko slik.

Smo pa seveda eden ključnih muzejev za renesanso in barok in skupaj z ermitažem (v Sankt Peterburgu, op. P. B.) tudi najpomembnejši muzej za holandsko slikarstvo 17. stoletja. Ta zbirka je izredno pomembna. Poleg tega imamo v palači Pitti eno najpomembnejših zbirk italijanskega in evropskega slikarstva 19. in zgodnjega 20. stoletja. In omeniti moram še izjemno zbirko avtoportretov od renesanse do današnjega časa, kar pomeni tudi priklop na sodobnost.

To moramo nadaljevati. Od svojega prihoda sem načrtoval razstave sodobnih slikarjev, ki smo jih povezovali s staro umetnostjo. Slikarji si lahko izberejo dela starih mojstrov, za katera menijo, da jih interpretirajo skozi svoja dela ali pa obstaja med njimi neka korespondenca.

Posvečamo tudi pozornost umetnosti žensk, ki so delovale do 19. stoletja, ker umetnice v 19. stoletju že pokrivajo mnogi drugi muzeji, v predhodnem obdobju pa noben muzej toliko kot Uffizi. Zato vsaj enkrat na leto priredimo razstavo, kjer je delo žensk v središču. To smo začeli leta 2016 in do danes so se tudi nekateri drugi muzeji pridružili temu programu.

Zelo pomembno je tudi, da ne sprejemamo le klasičnih muzejskih turistov, ki danes niso le člani tako imenovanega izobraženega meščanstva. Gre tudi za druge kategorije ljudi, ki jih moramo ustrezno oskrbeti z novimi informacijami. Običajno vsak teden zabeležimo obiskovalce iz kakšnih 100 držav in to želimo ohraniti tudi med to fazo zaprtja, torej da bi muzej ostal prostor srečevanja ljudi iz različnih držav in kultur.

Zbirka muzeja Uffizi se zdi skorajda popolna, pa jo vseeno skušate dopolnjevati?
Ja, dokupujemo dela in to nam je tudi finančno omogočeno. Vendar tu ne gre za neke načrtovane projekte. Občasno denimo kakšna italijanska plemiška družina denimo, ki je skozi stoletja zbirala umetniška dela in jih tudi naročala, želi denimo nenadoma popraviti streho ali urediti podeželsko hišo in torej potrebuje denar … Tako pridejo na trg določena dela, za katera tega ne bi pričakovali.

Na ta način smo denimo pridobili delo anierističnega slikarja Daniela da Volterre, pomembnega Michelangelovega učenca.

Izhodišče zbirke je zbirateljska dejavnost družine Medici, a so jo pozneje drugi še izgrajevali ...
Ja, Habsburško-Lotarinška družina je v 18. stoletju zbirko skorajda podvojila. Imamo zagotovo več kot 100.000 del, a seveda je večji del umetnin v skupini grafik in risb. Več kot 1.000 del je razstavljenih, v to pa prištevamo tudi kose pohištva.

V resnici smo privilegirani. Vedno smo dobivali donacije in darila, na trgu pa kupujemo zgolj posamezne kose. In zato je bilo pri nas vedno malo verjetno, da bi se v zbirki znašli ponaredki, ker smo zelo redko kupovali na trgu.

Pa vseeno, menite, da bodo sedanje razmere vplivale na trg trgovanja z umetniškimi deli?
Neki vpliv zagotovo bo. Že zdaj se vidi neka zadržanost na trgu v primerjavi z lanskim letom. Ni pa tu mogoče govoriti o avtomatičnem vplivu. Že pred aktualno krizo smo zaznavali nižje cene velikih mojstrov. Krize imajo tudi funkcijo, da razkrijejo nekatere že obstoječe probleme in to vidimo tudi na umetniškem trgu.

Ste orjaška ustanova s 36 milijoni letnega proračuna. Za kaj potrošite največ sredstev in ali predvidevate, da boste tudi vi morali odpustiti nekaj ljudi?
Renoviranje, ohranjanje umetniških del in plače za osebje – to so zagotovo največji stroški.
Za zdaj nismo nikogar odpustili, imamo več sto državnih uslužbencev, ki jih tudi ne moremo odpustiti in tega tudi ne želimo. V tem času smo jih več zaposlili za druge naloge: digitalizacija in raziskovalni projekti … In upamo, da bomo v naslednjih mesecih že imeli obiskovalce …