Najbolj ga je zaznamovalo reševanje konflikta na Vzhodnem Timorju, ki si je po vojni z Indonezijo izboril neodvisnost. Na misiji v Iraku je postal žrtev prvega terorističnega napada na Združene narode.

Kot razlaga Moura, nedeljski gost na Valu 202, je bil Sérgio Vieira de Mello eden najpomembnejših ljudi v zgodovini Združenih narodov. Številni so ga videli v vlogi naslednika Kofija Annana. Imel je izjemno lastnost empatije, ki je svetovnim voditeljem manjka, sploh med krizo.

“Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Roberta Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom.”

Na Netflixu sta istočasno izšla dva filma o Sérgiu, oba z istim naslovom. Prvi je dokumentarni film, v drugem pa nastopa Wagner Moura. Režiser obeh je Greg Baker.

Režiser filma, ki ga Brazilci še niso videli
Moura je tudi režiser, po knjigi brazilskega novinarja Mária Magalhãesa je režiral film o Carlosu Marighelli, vodji oboroženega boja proti brazilski vojaški diktaturi. Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu, Brazilci pa ga še vedno niso videli. Moura to pripisuje novi obliki cenzure.

V pogovoru za Val 202 se je dotaknil tudi svoje igralske vloge v seriji Narcos in odgovoril na vprašanje, koga Brazilci poznajo bolje, Pabla Escobarja ali Sérgia Vieiro.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Ta hip ste v Los Angelesu. Ko se je začela kriza koronavirusa, niste razmišljali, da bi se vrnili v Brazilijo?
V resnici sem razmišljal o tem. Bil sem v Mehiki. Tam snemamo serijo, ki jo režiram, in razmere so hitro postale zelo nenavadne. Jaz sem prekinil snemanje. Ocenil sem, da se v takšnih razmerah ne da delati, da bodo šle stvari zelo hitro na slabše. Nato sem se vrnil se v Kalifornijo, v Los Angeles, kjer je moja družina.

Hkrati me je bilo zelo strah, da bi Trump izkoristil pandemijo in zaprl mejo z Mehiko. Kolikor hitro se je dalo, sem se vrnil domov. Razmišljal sem tudi o tem, da bi se z družino vrnil v Brazilijo. Sem iz Salvadorja v Bahii. A to bi pomenilo, da bi z otroki na letalih potovali v času, ko so bile razmere že negotove.

Ta hip je tudi težko reči, kje je bolj varno, v Braziliji ali Združenih državah Amerike. Novice od nikoder niso ravno vzpodbudne?
Ne vem. A Brazilija ime z vsemi težavami, ki jih ima, vendarle sistem javnega zdravstva, ki je bistveno boljši od ameriškega. Sistem javnega zdravstva v Braziliji ima svoje težave, a deluje. Zdravstvena oskrba je na voljo ljudem, ne da bi morali zanjo posebej plačevati. Tukaj, v Združenih državah Amerike, to ne drži. Revni, ki zbolijo, nimajo veliko možnosti.

V tem trenutku so, kot veste, Združene države postale država z največ okuženimi. Vsi so doma. Ko govorim s prijatelji, ki živijo po vseh koncih sveta – zanima me tudi, kako je pri vas – s komerkoli govorim, povsod so razmere bolj ali manj enake. Vsi so doma in zaprti.

Čeprav smo zelo blizu Italije, tu razmere niso tako hude, seveda pa smo tudi pri nas razglasili epidemijo in javno življenje je zastalo. In s tem se zdaj ukvarjamo tudi novinarji. Zanimivo se mi zdi, Wagner Moura, da ste tudi vi za študij izbrali novinarstvo. Se spomnite, zakaj?
Že zelo mlad, pri 15 letih sem delal kot igralec. Ko sem se moral odločiti za študij, sem razmišljal o tem, da bi izbral gledališče. To sem že počel. Hkrati pa sem pomislil tudi, da bi bilo morda dobro izbrati neko popolnoma drugo življenjsko pot. Bil sem mlad in nisem vedel, kaj si sploh želim. Ideja novinarstva pa mi je bila od nekdaj všeč.

Imel sem nekoliko romantično predstavo o novinarstvu kot poklicu, ki skrbi za vključenost vseh družbenih skupin, ki brani človekove pravice. Pa preiskovalno novinarstvo, ki odkriva nepravilnosti. A v prvih letih svojega novinarskega dela sem bil hitro razočaran nad svojo romantično idejo novinarstva. Razumel sem, da me v resnici veseli igranje, delo v gledališču.

Saj, in morda je delo novinarja in režiserja v resnici zelo podobno. Da bi razumeli lik, ki ga igrate, lahko je to Pablo Escobar ali Sergio Vieira de Mello, o njem govori vaš zadnji film, za oba ste morali raziskati ozadje njune osebnosti. Morda ta del nekoliko spominja na novinarstvo?
Da, zanimivo, na to nisem pomisli. Tako novinar kot igralec imata veliko dela s preiskovanjem resničnih oseb. Moj proces ima več faz. V drugi se osredotočim predvsem na človeško naravo lika. Začetek raziskovanja pa je povezan s študiranjem političnih in zgodovinskih okoliščin, ki so omogočile obstoj nekega konkretnega lika, in kako se je ta spreminjal skozi čas.

Sergio Vieira je bil človek, ki je bil mimogrede precej povezan tudi s Hrvaško, in to kmalu po vaši osamosvojitvi, leta 92, 93. Vodil je misijo Združenih narodov. Vpleten je bil v številne podobne zgodbe in zame kot novinarja je bilo zanimivo raziskovati vse te kulturne vidike krajev, kjer je deloval. Enako velja tudi za Pabla Escobarja.

Ko ste študirali lik Sergia Vieire de Mella, vam ni bilo treba v Bosno?
Ne, to sem raziskoval kar od tu.

Kaj pa Vzhodni Timor? Del filma o Sergiu ste snemali tam?
Del filma se dogaja na Vzhodnem Timorju, posneli pa smo ga na Tajskem.

Ustaviva se še malo pri liku Sergia, ki ga igrate v zadnjem filmu. Kdo je bil Sergio Vieira de Mello?
Sergio Vieira de Mello je bil ena najpomembnejših oseb v zgodovini Združenih narodov. Mnogi pravijo, da se zgodovina OZN-ja deli na obdobje pred in po Sergiu. Najprej zaradi njegovih osebnih lastnosti, bil je edinstven, povezovalen, izjemno izobražen človek. Študiral je filozofijo, doktoriral je na Sorboni in tam prejel najvišji možni naziv. Že po diplomi pri 21 letih se je preselil v Ženevo in zaposlil pri Agenciji Združenih narodov za begunce.

Vseh svojih 34 let v Združenih narodih je bil praktično na terenu z begunci. Takšnega profila ljudi z izobrazbo in praktičnim delom v Združenih narodih ni bilo veliko. Zaupali so mu številni sekretarji Združenih narodov, najbolj pa Kofi Annan, s katerim je delal ob koncu svoje kariere. Pošiljali so ga na številne misije po vsem svetu in skoraj vedno je bil izjemno uspešen, na primer v Kambodži ali na Vzhodnem Timorju. Misija na Vzhodnem Timorju je Sergia de Mella in Združene narode še posebej zaznamovala.

Po ameriški invaziji so ga nato poslali v Irak, da bi pomagal ponovno vzpostaviti državo. A postal je žrtev prvega terorističnega napada, katerega cilj so bili Združeni narodi. V napadu je umrl. Če bi moral na kratko povzeti, kdo in kaj je bil Sergio? Imel je izjemno lastnost, ki je svetovnim voditeljem pogosto primanjkuje. To je empatija. Ljudje so bili zanj ljudje, ne številke. Ko je umrl, je bil visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice in prav človekove pravice so bile zanj izjemnega pomena.

Nočem, da bi bil najin pogovor kvarnik, spoiler za film, lahko pa namignem, da gre tudi za ljubezensko zgodbo. Sergio pred smrtjo odkrije ljubezen svojega življenja.
Zagotovo. Zanj pravijo, da je bil mešanica Jamesa Bonda in Bobbyja Kennedyja, zelo eleganten in šarmanten moški. Vsi po svetu so ga poznali kot spretnega pogajalca, ki je reševal vse težave Združenih narodov. Hkrati pa je bilo njegovo zasebno življenje precej zapleteno. Upam si reči, da je bil čustveno precej krhek, kar je v nasprotju z njegovim sicer briljantnim umom.

Že zelo mlad se je poročil in imel dva sinova, a nikoli mu ni uspelo, da bi bil dober oče ali mož. Imel je veliko ljubimk, pogosto so bile to njegove sodelavke pri Združenih narodih. Proti koncu svojega življenja je na Vzhodnem Timorju spoznal ekonomistko iz Argentine. To je bila Carolina Larierra. Z njo je končno našel čustveno stabilnost, ki je po svoji zgodnji poroki nikoli ni imel. In ena izmed tragedij te zgodbe je, da je končno našel to ljubezen, kmalu zatem pa je postal žrtev atentata.

Mislim, da film kar dobro pokaže ta njegov notranji konflikt. Na eni strani vse dobro, kar je storil za Združene narode, in na drugi strani odsotnost družine. Zdaj imamo dva močna lika. En je Sergio Vieira de Mello, drugi pa Pablo Escobar, ki ste igrali v seriji Narcos. Koga menite, Brazilci bolje poznajo, ali bi morali bolje poznati?
Zanimivo. Morali bi bolje poznati Sergia. To je Brazilec, ki je svoje življenje posvetil žlahtnim vrednotam. Je Brazilec, na katerega bi morali biti ponosni, še posebej v času, ko imamo v Braziliji popolno pomanjkanje dobrih zgledov pri voditeljih. Vendar je tudi zgodba Pabla Escobarja in zgodovina trgovine z mamili v Kolumbiji za Brazilce pomembna. Moramo vedeti, kako se je začela, kakšne so posledice preprodaje mamil za vse, ki živimo v Latinski Ameriki, v državah, ki pridelujejo in izvažajo drogo.

Predvsem moramo razumeti, zakaj je politika vojne proti drogam tako neuspešna. To je politika, ki jo imajo Združene države Amerike in pomeni ukrepe, kot so družbeni nadzor, atentati, genocid nad ljudmi na obrobju. Pomembno je, da razumemo tudi zgodovino trgovine z drogami. A če primerjam samo osebnosti, sploh v času pomanjkanja žlahtnih vrednot, je za nas Brazilce pomembnejše, da vemo, kdo je bil Sergio Vieira.

Omenili ste pomanjkanje vrednot pri voditeljih. Govorite o predsedniku Brazilije Bolsonaru?
Da, Bolsonaro. Je jasen prikaz pomanjkanja žlahtnih vrednot. Je prazen človek, brez človečnosti. Zanika znanost, zanika kulturo, dvomim, da je v življenju prebral dve knjigi. Je izjemno neveden, pa ne mislim v akademskem smislu. Nekateri najbolj briljantni ljudje, ki sem jih v življenju spoznal, niso hodili v šolo. A Bolsonaro je prazen človek.
Obžalovanja vredno je, da imamo v Braziliji predsednika, voditelja – oziroma, on ni nikakršen voditelj – da imamo predsednika, ki v času pandemije, na primer, prosi revne, naj se vrnejo na delo, da gospodarstvo ne bi obstalo. Nikoli si nisem mislil, da bomo po 21 letih vojaške diktature še kdaj imeli takšnega predsednika.

Govorite o vojaški diktaturi v Braziliji. Režirali ste film Marighela, ki govori o tem. Premiera je bila februarja lani, v Braziliji pa je še kar ni bilo. Kaj je šlo narobe?
Film je bil premierno predvajan februarja lani na festivalu v Berlinu. Nato smo ga predstavili na festivalih po svetu in povsod je bil zelo dobro sprejet. A to je film, ki je narejen za Brazilce. Govori o Marighelli, vodji oboroženega boja proti vojaški diktaturi. To je ta ista diktatura, za katero predsednik Bolsonaro pravi, da je bila dobra za državo. Da je rešila Brazilijo pred komunizmom. Da so ljudje, ki so mučili zapornike, opravljali dobro delo. Vlada ne želi, da bi zgodbo, ki jo pripovedujem, Brazilci videli. Vedno so našli pot, da so preprečili brazilsko premiero. Ne gre za cenzuro, kot so jo poznali nekoč, v času diktature. Danes imamo cenzuro v obliki birokracije, ki skrbi za razvoj filma. Brazilski film in nasplošno kultura sta še vedno zelo odvisna od vladnih iniciativ. Tako lahko onemogočijo tudi premiero filma, vendar bomo kljub temu uspeli.

Nazadnje ste premiero premaknili zaradi koronavirusa?
Da, zdaj smo premiero morali ponovno preložiti. Vrnili smo denar, do katerega smo bili upravičeni. Sprijaznili smo se z izgubo in ostali brez pomoči države. Ta zadnji zamik pa smo morali sprejeti zaradi pandemije.

V Sloveniji vas še ne poznamo kot režiserja, Marighele še nismo videli, pri nas je najbolj znan vaš lik Pabla Escobarja. Pa serija Narcos sploh ni edina, ki govori o njem. Kolumbijci so na primer posneli El patron del mal. Kako ste se pripravljali nanj?
Veliko sem študiral, to je vedno prva stvar, ki jo naredim. Prej sva govorila o novinarstvu. Skušal sem razumeti zgodovinski kontekst, v katerem je lik. Poučil sem se o moderni zgodovini Kolumbije, o izvoru trgovine z mamili, prebral sem veliko knjig o Pablu Escobarju in obstajajo – kot ste omenili, dokumentarci, serije. To je bilo precej enostavno najti.

Meni se zdita portugalski in španski jezik precej podobna, a omenili ste že, da se je bilo težko naučiti novega jezika.
Sta podobna jezika. Vendar sta različna.

Morda je bilo to vendarle lažje, kot pa se zrediti za 40 kilogramov. Je bilo vredno ogroziti svoje lastno zdravje za to, da ste lahko odigrali lik Pabla Escobarja?
Ja, bilo je vredno. Pablo je imel telo, kot ga je pač imel. Težko bi naredil kako drugače. Bil je lik iz resničnega življenja, zato sem moral spremeniti svoj videz. Je bilo pa to precej slabo za moje zdravje in tega ne nameravam ponoviti.

Dosti težje pa je bilo najbrž nato 40 kilogramov izgubiti?
Hujšati je vedno težje.

Sergio Vieira de Mello v filmu razlaga o Arpoadorju, to je rt v Riu de Janeiru, kamor je zelo rad hodil. Ko ste v Braziliji, kje je vaš Arpoador?
Salvador v Bahii. Sem iz Bahije in to je mesto, ki mi je najljubše, kjer živi večina mojih prijateljev, družina. Obožujem Salvador.

Tako kot Gilberto Gil, Caetano Veloso, vsi prihajate iz Bahie.
Natanko tako.

No, zdaj ste v Kaliforniji. Rekli ste, da ste prekinili snemanje. Težko si predstavljam, da delate od doma. Saj ne morete. Kaj počnete?
Zdaj predvsem govorim o filmu Sergio. Želel bi, da si ga ogleda čim več ljudi, tudi pri vas. Seveda nismo načrtovali, da bi izšel v času pandemije. A pri filmu je zanimivo to: je nekakšen presek med režiserjem in občinstvom; presek tega, kar je želel povedati režiser, in tega, kako ga občinstvo vidi v nekem določenem trenutku in okoliščinah. Občinstvo, ki je ta hip doma, sredi pandemije, ima priložnost videti film o svetovnem voditelju. Za Sergia so bili mnogi prepričani, da bo naslednji generalni sekretar Združenih narodov, po Kofiju Ananu. Danes bi prinesel velikansko razliko. Poglejte Trumpa, ki za krizo krivi Kitajsko in zadržuje opremo. Za svetovnega voditelja so to res puhle vrednote. Da ne omenjam Bolsonara. V času te krize še nisem opazil svetovnega voditelja, za katerega bi lahko rekel, da je vzor velikodušnosti, altruizma. Oziroma zdelo se mi je lepo, ko so kubanski zdravniki prihiteli na pomoč v druge države. Gre za občutek bratstva, empatije. Če bi bil Sergio Viera še vedno živ, bi se takšne vrednote videle. Zdi se mi dobro, da lahko ljudem v teh časih pokažemo njegovo zgodbo. In kolikor se da, se trudim, da bi film dosegel čim večje število ljudi.

Morda ima predsednica novozelandske vlade nekaj tega, o čemer govorite. Sočutje, na primer.
Točno tako. Bral sem o novozelandski premierki, pa o občini Amsterdam in protokolu za čas po covidu-19. Gre za protokol javnih politik, ki zahtevajo družbeno vključenost, spoštovanje okolja in delavskih zakonov. Za vsak izdelek, ki pride v mesto, preverijo, ali proizvodnja upošteva delavsko zakonodajo. Veliko stvari namiguje na to, da svet po krizi zagotovo ne bo enak. Videli bomo nekaj, kar bo podobno postkapitalizmu. Po mojem gre v tem primeru za očitno krizo kapitalizma. Ni nujno, da bomo priča svetu, ki bi bil bolj bratski, človeški, a zagotovo bo drugačen. Ko vidim novozelandsko premierko, ki ste jo omenili, pa kubanske zdravnike, mestno politiko Amsterdama, so to sicer majhne stvari, a vzbujajo upanje. Na makropolitični ravni pa se veliki voditelji odzivajo revno. In zato se mi zdi, da je lepo, če si lahko v tem posebnem trenutku ogledate film o Sergiu.

Ne vem, ali imate čas spremljati številke, a te so za Netflix kar ugodne. V prvi četrtini leta so boljše od pričakovanih.
Da, ker so ljudje doma. Predvidevam, da to zelo vpliva na številke, saj ljudje predvsem gledajo filme in berejo. In to nam da misliti, kako pomembno je kulturno ustvarjanje. To je še kako aktualna debata v Braziliji. Predsednik je razglasil vojno proti kulturi, umetnikom, a tudi on mora biti zdaj doma in najbrž gleda kakšen film, morda dokumentarec.
Morda veste, koliko vaših filmov je na Netflixu?
Ne vem, zares ne vem. Morda Elitni vod. Zagotovo pa Sergio in Narcos.