Kontekst
Torstraße je ena grših velikih berlinskih cest; predvsem pa ena najgrših "trendovskih" cest, za kar so jo vsaj razglašali pred nekaj leti. Na seznamu berlinskih cest je zaznamovana s številko 16988 in kot cesta II. kategorije, kar ustreza oznaki 'Landesstraße' (Regionalna cesta). Na njeni južni strani je precej grdih stavb, ki so jih zgradili tam nekje v osemdesetih letih, ko je Nemška demokratična republika v pričakovanju 750-letnice Berlina renovirala, rekonstruirala in modernizirala gradbeno substanco. Na obeh straneh cestišča, tudi na severni, kjer je več "altbauten", pa prav tako (vsaj lani je še bilo tako) dominira rahlo neuravnovešen program, preplet trgovin z zelenjavo in orientalskimi jestvinami, poceni restavracij, "šik" lokalov, nekaj dragih trgovin z "unikatno" (recimo) modo in tudi trgovin delavnic, namenjenih kolesarjem.

No, vse skupaj se na jugovzhodnem robu vseeno začne z markantno stavbo, ki je bila ob dokončanju leta 1929 domovanje nakupovalnega centra Jonaß, pozneje pa je gostila najprej Hitlerjugend, po drugi svetovni vojni pa tudi centralni komite stranke SED (Enotna socialistična stranka), od koder tudi njeno tedanje poimenovanje Haus der Einheit (Hiša enotnosti). Danes gosti nekaj, kar se predstavlja kot zasebni klub Soho (s postojankami v več državah), v resnici pa ni tako zelo nedostopen hotel in restavracija, čeprav ob vstopu zahtevajo tvoje ime na seznamu (nekdo naj pač garantira zate), kjer je vse skupaj precej kičasto urejeno, kjer te natakarji nagovarjajo kar v angleškem jeziku, kjer je ponudba uborna in strežejo nezanimivo hrano (kot so mesne kroglice) po previsokih cenah.

Ampak zakaj sploh pisati o tej cesti? Ker jo lahko privzamem za izhodišče tokratnega pisanja. Še posebej glede na zahodni del Torstraße je namreč mogoče zapisati: pa saj severneje ni nič bolje; sploh če se držite Chaussestraße, na katero lahko zavijete na koncu Torstraße. Res je, da kmalu dospete do imenitnega prirodoslovnega muzeja, kjer imajo krasno zbirko okostij dinozavrov in kamnov iz vesolja, a kmalu vas udari pogled na kolosalni objekt nemške zvezne varnostnoobveščevalne službe (BND).

Hladne stavbe, ki spominjajo na zapore
Odprli so ga pred dobrim letom dni, je delo arhitekturnega biroja Kleihues + Kleihues, za starim letališčem Tempelhof pa je to menda drugi največji objekt v Berlinu. Razsežnost te monotonosti v "berlinskem slogu" kamnitih pročelij in ozkih pokončnih oken ter zadnjega zamaknjenega nadstropja daje vtis zapora. Lahko bi rekli, dobro, saj gre za zlovešče posle, a kaj ko podobne objekte najdemo še kje drugje …

… samo pojdite na sprehod po nabrežju reke Spree od glavne železniške postaje proti vzhodu. Enaka monotonost, nekoliko manjših dimenzij in rahle variacije odtenkov. "Kamniti Berlin", kot temu na neki način prepoznavnemu slogu Berlina obdobja po ponovni združitvi mesta pravi arhitekt in urbanist Hans Stimann, najdete tam. Omeni ga tudi moj sogovornik, arhitekt Markus Pfisterer, eden dolgoletnih članov arhitekturnega biroja GMP Architekten. Gre za enega največjih birojev na svetu, ki je ime dobil po ustanoviteljih Meinhardu von Gerkanu in Volkwinu Margu. Gospoda danes štejeta več kot 80 let in zanimivo je, da sta bila rojena v deželah, ki danes pravzaprav ne obstajajo več.

Ustanovitelja biroja – del toka nemških beguncev
Prvi je bil rojen v Kaliningradu, mestu Immanuela Kanta (ta se je svojih vsakodnevnih navad držal tako natančno, da so menda njegovi someščani po njegovih sprehodih ravnali ure ...) in Vzhodne Prusije, ki seveda od konca druge svetovne vojne naprej ni več nemško ozemlje; drugi pa v Rigi, latvijski prestolnici, ki jo je tudi kot del nekdanje hanzeatske zveze tradicionalno zaznamovala močna prisotnost nemškega prebivalstva.

Ob koncu vojne sta tako von Gerkan in Marg kot otroka postala del toka nemških beguncev in leta pozneje v Hamburgu – enem najimenitnejših hanzeatskih mest sploh – ustanovila arhitekturni biro; biro, ki je tik po zagonu že posegel po največjih arhitekturnih nalogah. Ja, kultno berlinsko letališče Tegel, domnevno (tokrat pa zares) tik pred zaprtjem, je izpeljava diplomskega dela von Gerkana …

Danes je biro GMP eden največjih na svetu, v Nemčiji ima poleg matičnih prostorov v Hamburgu še ateljeje v Aachnu in Berlinu, na Kitajskem deluje kar na štirih krajih. Med drugim so GMP arhitekti načrtovali berlinsko glavno železniško postajo, novo berlinsko letališče (ki ga "odpirajo" že desetletje), niz skorajda megalomanskih projektov na Kitajskem, denimo tudi mesto Lingang z zmogljivostjo do 1,3 milijona prebivalcev, pa vrsta prenov, med drugim stadiona, zgrajenega za olimpijske igre v Berlinu leta 1936, in več vzhodnonemških socialističnih arhitektur … Naštevali bi lahko dolgo, saj so sodelavci biroja do danes podpisali več kot 300 projektov. In med njimi je tudi prenova ljubljanskega Plečnikovega stadiona, zaradi česar smo biro sploh zaprosili za intervju.

V biroju tudi študent Borisa Podrecce
Markus Pfisterer se je izkazal za izjemno duhovitega sogovornika, ki z malo znanimi, a konkretnimi primeri nazorno pokaže filigransko drobne skrivnosti projektov prenove in revitalizacije starih objektov. Njegovi artikuliranosti pa se neham čuditi nemudoma, ko omeni, da je bil v Stuttgartu študent Borisa Podrecce, čigar tako ali tako že vsakdanji govor je prava poezija erudita, in da je diplomiral – ja, Nemec! - iz arhitekture Jožeta Plečnika.

Delovni prostori za nemške parlamentarce
Med pogovorom pa se večkrat spomnim dela na položaju strokovne sodelavke nemškega poslanca oziroma v mojem primeru poslanke v nemškem parlamentu. Ja, stranka SPD, torej nemška socialna demokracija, pri kateri sem delala, je imela večino prostorov v stavbi Jakob-Kaiser-Haus. Ja, nemški parlament ni zgolj centralna stavba "Reichsataga", je celo omrežje objektov, v katerih imajo poslanci svoje (za slovenske razmere) razkošne prostore zase in praviloma dva osebna strokovna sodelavca, povezani pa so podzemno in prav velik del kompleksa Jakob-Kaiser-Haus so načrtovali GMP arhitekti … Razen strmih stopnic, nimam ugovora …

Kot tudi ne zoper meni najljubše letališče Tegel, kjer (če odmislimo pozneje zgrajene terminale za (predvsem) nizkocenovnike) od izstopa iz avtomobila do prijave na polet ne bi smeli prehoditi več kot 20 metrov, od tam do vkrcanja pa še nadaljnjih 15 metrov. Ja, vstop na letalo naj ne bi bil stresen in naj bi bil naj bi kar najhitrejši!

Prenova Plečnikovega stadiona oziroma načrtovanje in gradnja Bežigrajskega športnega parka je projekt, o katerem se govori in se ga pričakuje že več kot desetletje. Veliko je seveda kritičnih glasov, ki svoje stališče utemeljujejo tudi z argumentom, da je trenutno aktualen projekt, ki je v procesu pridobivanja gradbenega dovoljenja po integralnem postopku do Plečnika nespoštljiv in da na koncu od izvirnega stadiona ne bo ostalo nič.
Markus Pfisterer: Seveda gre več kot za obnovo. Obstoječe zgradbe bodo obnovljene in nadgrajene. Ampak je nujno poudariti: stadion, kakršen je, torej brez strehe in brez VIP-lož, ne more delovati kot stadion za tekme pod okriljem UEFE ali FIFE. Ti dve organizaciji lože zahtevata!

Če bi stadion zgolj obnovili, kot si ga je Jože Plečnik zamislil pred skorajda 100 leti, ga ne bi mogli več uporabljati. To bi bil potem spomenik, ki bi sicer verodostojno izražal ideje Jožeta Plečnika, vendar bi bil tak objekt brez funkcije. Ne bi več mogel delovati kot nogometni stadion. V našem biroju pa menimo, in za to obstajajo tudi dobri primeri, da je spomenik, ki mu damo sodobno uporabo, bolj prisoten v zavesti ljudi. In da se ljudje tudi bolj zavedajo njegovega pomena, kot pa če preprosto tam stoji prazen in potem morda kdaj pa kdaj pride do vodenega ogleda arhitekture. Potem pride nekaj zainteresiranih ljudi, ogledajo si arhitekturo in spet odidejo.

Ko ste se udeležili vabljenega natečaja, v Ljubljani še ni bilo velikega stadiona v Stožicah in morda niste niti vedeli za tisti projekt. Katere so bile zahteve ali navodila investitorja?
Pozvani smo bili, da razvijemo načrt za stadion, ki ustreza zahtevam UEFE. Ljubljanski stadion je sicer že v osnovi manjši in sprejme manj gledalcev od stadionov, kakršne za svoje tekme zahteva UEFA. Vendar pa mu je mogoče dodati zahtevane elemente, kot so VIP-lože, pa program s hrano in pijačo ter seveda stranišča. In obvezna je tudi streha. Tudi to zahteva UEFA.

Tudi stari olimpijski stadion v Berlinu, ki smo ga prenavljali, ni imel strehe, torej smo jo tudi v tistem primeru poveznili na spomenik. Zato in zaradi drugih dodatkov je to danes ponovno stadion v skladu z merili UEFE. In strehe nihče ne dojema kot neki tujek, ampak ima večina ljudi občutek, da gre za del historične arhitekture. In takšno kakovost moramo doseči tudi tu. Torej, da se zgradi streha, ki tako zelo sledi Plečnikovim idejam, da jo lahko razumemo kot del celote.

Kritiki imajo prav, ne gre za obnovo, ampak za nadgradnjo, vendar moram ponoviti: vse stare elemente bo še vedno mogoče zaznati in jih opazovati. Streha ne bo prekrila gloriete, stari zid, ki je zelo lep, ne bo nikjer prebit in se tudi ne bo kar naenkrat znašel v notranjosti nekega objekta. Še vedno boste lahko na zunanji strani kompleksa tekli ob njem. In tudi nova stavba se ne bo dotikala kolonade, ampak bo od nje odmaknjena nekih pet ali šest metrov.
So se zahteve glede stadionov od Plečnikovih časov zares tako zelo spremenile.

Seveda. Streho smo že omenili. Ko so v Plečnikovem času gradili stadione, so predpostavljali, da gre za objekte, kjer vsi sedijo na prostem. No, kakšnih pet ljudi je smelo sedeti v glorieti ali v primeru olimpijskega stadiona v Berlinu kakšnih deset ljudi v nekem notranjem prostoru.
Ko govorimo o današnjih obiskovalcih stadionov – in mi smo jih poimenovali butični stadioni – je tako, da imate tisoč ljudi, ki želijo sedeti nekje znotraj.

Mnogi želijo dostop do tako imenovanih "business lounge" prostorov, hočejo biti v notranjosti, v neki loži, in dogajanje, ki se sicer odvija le nekaj metrov stran od njih, a zunaj, spremljati na televizijskem zaslonu. In tudi FIFA in UFEA zahtevata lože. Če želim prirediti tekmo pod okriljem UEFE, bo ta rekla ne, če ne bom mogel ponuditi lože. Zato smo tudi predlagali vse te lože tam v zgornji etaži tribun, s katerimi nadgrajujemo obstoječe tribune.

A seveda je večina "običajnih" obiskovalcev in tudi te hipotetično statistično obdelamo: kolikšen odstotek med njimi je običajno žensk in koliko moških in tako naprej. Ja, vedno več je žensk in imajo svoje zahteve. Zanje Plečnik ni predvidel nobenih prostorov. Tedaj na tekmah žensk ni bilo.

V časih Jožeta Plečnika so ljudje doma hodili na stranišče. Ali pa so šli nekoliko v stran oziroma v bližnji gozd. Tako danes ne gre več. Tudi na olimpijskem stadionu imajo, zanimivo, osebje, ki nadzira te potrebe. Lulat za drevo? Prepovedano! Ja, tako je.

Torej ljudje na nogometnih tekmah pijejo pivo in potem morajo na stranišče. Ker imate med tekmo in med polčasi malo časa, potrebujete stranišča, pred katerimi se ne bodo vile dolge vrste ljudi. Torej v projektiranju stadionov so stranišča velika tema! V našem projektu so vsa stranišča pod površjem, vendar jih je še vedno treba zgraditi.

In zadnja pomembna točka: polje vidnosti. Kako dobro lahko ljudje na tribunah vidijo dogajanje na igrišču. Plečniku ni nihče naročil raziskave polja vidnosti, UEFA pa, denimo, danes zahteva, da je vsakemu gledalcu povprečne velikosti zagotovljeno vidno polje v višini 9 centimetrov nad glavo tistega, ki sedi pred njim. In hkrati mora imeti vsak možnost, da s svojega sedeža vidi vse zunanje linije igrišča.

Seveda lahko vsi vidimo osrednjo točko igrišča. Če pa želimo pozorno slediti dogajanju, moramo imeti možnost, da vidimo razvoj tekme, tudi ko se igralci nagnetejo na enem robu in se začnejo gledalci nagibati naprej. Zato je treba tribune in višinski razmik med vrstami načrtovati še posebej skrbno. In to je razlog, da smo v Berlinu in tudi v Ljubljani rahlo spremenili to podkvasto tlorisno zasnovo stadiona, in sicer kar se tiče višinskih gabaritov. V Ljubljani oblika podkve ostaja, vendar se bo tribune gradilo na novo, saj sicer na tem stadionu, ki niti ni bil zasnovan kot nogometni stadion, ne bi mogli zagotoviti zahtevanega vidnega polja.

Kot arhitektom vam je osnovno namembnost stadiona uspelo razpoznati iz arhitekture?
Ja. Očitno je, da to izvirno ni bil nogometni stadion, kjer bi bilo glavno dogajanje skoncentrirano na dnu objekta, ampak je to bil objekt, kjer se je zbrala množica in poslušala neki govor, ki je bil podan z gloriete; denimo verski nagovor … In ta osredotočenost objekta na eno točko, torej na glorieto, je nekaj posebnega. Zato smo ta tloris v obliki podkve sami od sebe želeli ohraniti, ker je to posebnost tega stadiona. To si je Plečnik zamislil in tega nismo hoteli niti ne bi smeli uničiti.

In tej obliki sledi tudi streha. Prizadevali smo si, da bi novi elementi sledili Plečnikovi arhitekturi in še okrepili njen pomen. In naj smem poudariti še enkrat: glorieto, galerije in zid smo natančno premerili in v te stare elemente nismo ničesar vgradili, ničesar nismo spreminjali in zato smo se tudi posvetovali z lokalnimi partnerji, torej da bi ti historični elementi zagotovo obstali. Prav tako je bilo pomemben del procesa posvetovanje o materialih, da bi se torej uporabili avtentični materiali in se bi tako vse obnovilo in saniralo v duhu Plečnika.

Za te zadeve mi nismo verodostojen biro, ker nismo vpeti v lokalnost in smo potrebovali podporo strokovnjakov za Plečnika in sodelovanje lokalnega biroja, kar je biro Elea. Ko pa govorimo o zahtevanih dodatkih, o strehi in ložah, se počutimo dovolj močne in samozavestne, da lahko zagovarjamo in izvedemo novogradnjo in svojo rešitev tudi zagovarjamo.

Projekt po vaši zamisli in načrtih je trenutno v procesu javne razgrnitve dokumentacije zaradi pridobivanja gradbenega dovoljenja. Plečnik je v Sloveniji hudo občutljiva tema, čeprav je bil velik del 20. stoletja zanemarjen in se je bolj kot njegova dela v domovini cenilo njegov angažma v tujini, predvsem v Pragi. Ali bi se projekta lotili drugače, če bi v času natečaja stadion že bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena?
Kot arhitekt moraš prepoznati pomen nekega objekta in pri tem je popolnoma vseeno, ali gre za uradno spomeniško zaščiteno stavbo ali pa stavbo zgolj sam prepoznaš kot kulturno in zgodovinsko pomembno.

Če sem popolnoma iskren. Ko smo sodelovali na natečaju, nam je bilo rečeno, da je to spomenik, in sam se tudi nisem lotil raziskave, ali to, pravno gledano, drži. Preprosto sem sklepal, da je stadion, ki ga je zasnoval Plečnik, spomeniško zaščiten. Ampak zdaj, ko ste mi to povedali in si predočim druge predloge z natečaja, je očitno, da so nekateri imeli drugačne predstave, saj denimo v Nemčiji ne bi mogli nikoli preobraziti nekega arhitekturnega spomenika tako zelo, kot so to predvidevale nekatere druge natečajne rešitve. Če bi tedaj stadion že bil zaščiten in bi nam to jasno dali vedeti, mi ne bi prav ničesar naredili drugače.

Drži pa, da so drugi sodelujoči na natečaju – kolikor se spomnim – dejansko tudi ali ograjevali ali celo uničili glorieto, kolonado in obzidje in celo na neki način vse te zaščitene elemente preželi z drugimi strukturami. Naš projekt pa je obstoječe dele stavb ohranjal tam, kjer so bili.

Že prej smo delali načrt za prenovo olimpijskega stadiona v Berlinu in tudi tam smo na enem delu pustili odprto streho. Tudi zato so nas z ozirom na projekt v Ljubljani nekateri vprašali, ali ni to celo preveč podobno berlinskemu stadionu, a tam gre vendar za stadion za 75.000 do 80.000 ljudi. To so popolnoma druge dimenzije in tudi razlog za odprto streho je popolnoma drugačen. V Berlinu namreč zunaj ožjega kompleksa stadiona stoji zvonik – oddaljen je približno 500 metrov – in streho smo prekinili, da bi ohranili vidno os pogleda nanj.

Tudi zato menimo, da gre v Ljubljani za odziv arhitektov na neki objekt, in ne za kopijo nekega starejšega načrta. In v resnici nas veseli, da v javnosti poteka vsa ta razprava med strokovnjaki in zainteresirano javnostjo o projektu. To je popolnoma običajno in govori o tem, za kako pomemben objekt gre in kako pomemben arhitekt za Ljubljano in Slovenijo je bil Jože Plečnik.

Prenove postajajo vedno pomembnejši del arhitekturne prakse in biroji se delijo med bolj in manj konservativne. V Sloveniji bi vam verjetno številni oponesli, da ohranitev zaščitenih izvornih elementov, ki se skorajda izgubijo v novem kompleksu veliko večjih dimenzij, ne more pomeniti spoštljive zaščite dediščine in tako tudi ne konservativnega pristopa …
Naš biro je bil ustanovljen pred 55 leti. Meinhard von Gerkan in Volkwin Marg sta še vedno lastnika našega biroja in imata več kot 80 let, torej lahko govorimo o neki konservativni nastrojenosti. In tudi sam nisem več najmlajši, saj sem del biroja že dve desetletji in sem tudi že postal nekoliko konservativen.

V navezavi na ljubljanski projekt bi omenil projekt obnove koncertne hiše v Dresdnu, ki so jo spomeniško zaščitili. Med prenovo smo ohranili pročelje, vendar pa koncertna dvorana iz časov NDR ni ustrezala sedanjim standardom in zato smo jo preprosto v celoti odstranili iz notranjosti, slednjo pa načrtovali popolnoma na novo. Ustvarili smo popolnoma novo notranjost in za to lani tudi prejeli visoko arhitekturno nagrado.

Ja, lahko rečemo, da smo dokaj konservativni, ko gre za prenove ... Pomislite samo na nekatere druge biroje. Zagotovo poznate avstrijski biro Coop Himmelb(l)au. V Frankfurtu so, denimo, v projektu stolpnice Evropske centralne banke visoko novogradnjo naslonili na historično arhitekturo in jo predrli. To je videti, kot da staro in novo stojita v nekem konfliktu, česa takšnega mi ne bi naredili. Torej bi rekel, da smo se tudi projekta v Ljubljani lotili precej konservativno.

Podobno velja za druge naše projekte prenov, med katerimi je kar nekaj objektov iz obdobja obstoja Nemške demokrtatične republike, ki dolgo niso nikogar zares zanimali. Ta arhitektura je propadala in ni bila pripoznana kot kulturna dediščina.

Omenili ste, da sta ustanovitelja vašega biroja že v starosti, v kateri je večina ljudi že lep čas v pokoju … Pa sta še vedno vpeta v delovanje biroja in njegovih izpostav?
Seveda. Ravno včeraj sem govoril z Margom govoril, ker nas je obiskal v Berlinu. V nemščini imamo izraz, verjetno ga lahko prevedete tudi v slovenščino, da smo "Eigentümer geführt"(biro, ki ga vodijo lastniki, op. P. B.). Von Gerkan in Marg ostajata odgovorna za vse. Tudi takrat, ko smo, denimo, zmagali na natečaju v Sloveniji, sta k vam z menoj potovala Marg in pa soavtor Hubert Nienhoff. Marg redno spremlja projekte, če pride do razvoja v smeri, ki je sam ne bi zagovarjal, to zelo jasno in odločno izrazi. Tako da ves čas sodelujemo in oba ustanovitelja še vedno redno sodelujeta pri projektih.

Marg in von Gerkan si nekako delita projekte. Zelo očitno je, da sta specialista za različne tipologije, in ko gre za stadione, velja Marg za specialista.
Za tem stoji dolga zgodba, povezana s svetovnim prvenstvom v nogometu, ki ga je Nemčija gostila leta 2006. Nekaj let prej je stekla obsežna sanacija obstoječih stadionov in tudi gradnja novih, mi smo sodelovali. Tedaj sploh nismo imeli izkušenj z gradnjo stadionov. No, von Gerkan in Marg sta sodelovala že pri natečaju za olimpijski stadion v Münchnu, torej na natečaju za stadion za leto 1972, a sta osvojila le drugo nagrado. In potem je v biroju prišlo do tridesetletne pavze, kar se tiče načrtovanja stadionov.

V resnici smo se večkrat pogovarjali o stadionih, bolj intenzivno tudi v kontekstu prenove Waldstadiona v Frankfurtu (gre za stadion, ki je bil prvič odprt leta 1925 in nato večkrat prenovljen, nazadnje kmalu po letu 2000, da je ponovno zadostil merilom za gostiteljstvo tekem Bundeslige, op. P. B.). Takrat smo začeli ponovno zgrajevati znanje, potrebno za načrtovanje stadionov. Leta 2000 smo bili na tem področju začetniki, potem pa smo vendar dobili več nagrad za delo na nemških stadionih, kar smo izkoristili tudi za načrtovanje stadionov v Južni Afriki, pa v Braziliji in kar naenkrat smo postali strokovnjaki na tem področju.

Zanimiv je tudi projekt državnega stadiona v Varšavi, kjer je že obstajal star stadion, ki ga lahko vidimo znotraj novega stadiona. Tudi tedaj smo, podobno kot v ljubljanskem primeru, sodelovali z lokalnimi arhitekti. Čeprav smo stari stadion vključili v novogradnjo, je objekt postal simbol nacionalne identitete. Tudi tam je sodeloval naš ustanovitelj Marg in je pogosto hodil na teren v Varšavo, in sicer tudi zaradi dogajanja med drugo svetovno vojno, zaradi katerega ima tesen odnos do Poljske in občutek odgovornosti. In ta projekt mu je prinesel precej veselja, saj je ugotavljal, da je sodelovanje na tej ravni na liniji Nemčija-Poljska mogoče.

Ko govorimo o stadionih, je zanimivo, da športne objekte načrtujete tudi na Kitajskem, kjer ste zadnja leta s svojimi kar štirimi izpostavami izredno dejavni. Menda ste izvedli že več kot 100 projektov, med njimi je tudi impresiven načrt za popolnoma novo mesto Lingang ob Šanghaju, ki bi lahko sprejelo do 1,3 milijona prebivalcev …
Ja, tam smo prisotni že dvajset let. Najprej smo načrtovali in zgradili nemško šolo v Pekingu. Bila je res dobro sprejeta in nato smo se odločili, da na Kitajskem odpremo biroje in vanje smo poslali ljudi iz Nemčije. Nismo snovali birojev, ki bi temeljili na lokalni sili, ampak smo pripeljali svoje ljudi.

Uspelo nam je načrtovati precej pomembnih objektov, sicer ne stadionov, vendar je treba omeniti, da imajo Kitajci velike načrte s svetovnim prvenstvom v nogometu, ki bi ga radi gostili leta 2034. Kot so nekoč iz namiznega tenisa naredili neko nacionalno disciplino, želijo nekaj podobnega narediti iz nogometa, zato ga podpirajo po celi državi. Zato potrebujejo veliko stadionov, ki pa morajo ponovno ustrezati FIFA in UEFA normam – in to ekspertizo lahko ponudimo arhitekti iz Evrope.

Če se vrnemo v Nemčijo in njeno prestolnico, kjer ste med drugim načrtovali glavno železniško postajo, se ni mogoče ogniti temi letališč … Kultno letališče Tegel naj bi zaprli, konec oktobra pa po večletnih zapletih odprli novo centralno berlinsko letališče, poimenovano po Willyju Brandtu. Oboje je proizvod načrtovanja vašega biroja oziroma Tegel predvsem enega od ustanoviteljev – Meinharda von Gerkana.

Tegel je izpeljava diplomskega dela Meinharda von Gerkana. Diplomska dela so pogosto drzna in von Gerkan si je upal zasnovati krožno zasnovo letaliških objektov, v katere lahko avto zapelje. In potem je to idejo razvil za primer tega zahodnoberlinskega letališča.
Zahodni Berlin je bil tedaj, v šestdesetih letih in tudi še pozneje, pogumen, ko je šlo za arhitekturo in si je drznil dejansko uresničiti ta nov in drzen projekt. Letališče, odprto leta 1974, je bilo uspešno in je danes tudi spomeniško zaščiteno. Ko ga bodo zaprli, to seveda ne bo več letališče. Spremenili ga bodo v visoko šolo oziroma fakulteto. BER pa naj bi odprli jeseni, torej po koncu koronakrize, in bo postal glavno berlinsko letališče.

Če menite, da je bil Zahodni Berlin drzen v zadevah arhitekture, kako pa je s tem v ponovno združenem Berlinu; ali pa je bilo v njem v času neposredno po združitvi?
Berlin po združitvi bi lahko poimenovali – kot pravi arhitekt in urbanist Hans Stimann – kamniti Berlin. Veliko stavbam v središču mesta so po obnovi dali kamnite fasade, kar je tedaj povzročilo veliko kritik. Danes to ocenjujemo kot dobro.

In še vedno lahko govorimo o drznosti v nekaterih primerih. Pomislimo na novi sedež medijskega koncerna Springer. To je drzna stavba in lahko najdemo še nekaj pogumnih rešitev. Zanimivo pa se je spomniti tudi zdaj že skoraj 30 let stare prenove stavbe reichstaga (sedeža nemškega parlamenta oziroma bundestaga, op. P. B.) arhitekta Normana Fosterja. To je precej konservativna zadeva. Ampak takšna stavba bi po mojem mnenju danes požela veliko pozitivnih mnenj. Ja, nekako bolj konservativni smo danes v Berlinu glede gradnje, ne strinjamo se več z ekstremi.

Sklep
Ko prenehava s pogovorom, pomislim na Hamburg, gotovo moje najljubše in v svoji biti najbolj angleško nemško mesto, kjer ima biro GMP tudi sedež. Predzadnji Spiegel je poročal, da prodaja in oddaja v najem v novem arealu predela Hafencity (gre za zemljišča na nekdanjem hamburškem pristanišču, ki jih zdaj več kot desetletje v sodelovanju z zvezdniškimi biroji razvijajo v ambient mešane rabe, torej predvsem stanovanj in storitvenih dejavnosti) nikakor ne stečeta. Obeti investitorjev se očitno ne bodo obrestovali, v Nemčiji je trenutno v veljavi trimesečni moratorij na plačevanje najemnin, zanimanje za nove najeme upada … GMP arhitekti s svojo raznovrstno dejavnostjo bodo zagotovo preživeli, tudi če bodo morali odpustiti katerega od več kot 500 zaposlenih, a zaskrbljenost za arhitekturno panogo ostaja; ne le pri nas. Tudi v (bogati) Nemčiji, (prestiža željni) Kitajski in vsepovsod.