Poljski pesnik, prozaist in esejist Tomasz Różycki se je rodil leta 1970 v Opolu na zahodu Poljske, vendar pa njegova družina izvira z nekdanjega vzhoda Poljske, iz današnje Ukrajine, in to igra pomembno vlogo v njegovem ustvarjanju. Różycki je diplomiral iz romanistike v Krakovu, vse do danes pa živi v omenjenem Opolu, kjer je, preden se je popolnoma posvetil literarnemu ustvarjanju, med drugim predaval francoščino ter vodil delavnice kreativnega pisanja na tamkajšnji univerzi. Izdal je vrsto pesniških zbirk, med njimi Animo, Svet in antisvet, Kolonije, Črke, Kapitana X in Čebelarjevo roko, pa pesnitvi Dvanajst postaj in Ilija ter roman Bestiarij. Poleg tega prevaja iz francoščine, prevedel je nekatera dela Stéphana Mallarméja in Arthurja Rimbauda. Za svoje literarno ustvarjanje je tako na Poljskem kot v tujini prejel več nagrad, omenimo prestižno nagrado sklada Kościelskih in nagrado Josifa Brodskega poljske revije Literarni zvezki. Danes ga uvrščamo med vodilne poljske sodobne pesniške glasove, njegove pesmi pa so prevedene v več kot deset jezikov.

Tomasz Różycki ustvarja ritmične pesmi, ki so večinoma rimane, pogosto združene v cikle sonetov ali daljše pesnitve, zato njegov pesniški jezik pogosto primerjajo s poljsko pesniško tradicijo. A sam se s temi primerjavami ne strinja popolnoma, saj je mnenja, da je, kljub na videz tradicionalni formi, njegovo pisanje sodobno. Na začetku svojega pesnikovanja se je pogosto ukvarjal z zgodovino, tudi svojo lastno družinsko zgodovino, danes pa v njegovih pesmih najdemo še teme begunstva ali ekološke teme. V njegovi poeziji je močno prisotno prostorsko upodabljanje. Geografija sploh, Evropa, Srednja Evropa, Poljska in njeni deli, različna mesta in prostori ter predmeti so pogosto njegovi pripomočki za zgraditev pesniškega sveta.

V slovenščini lahko po novem v roke vzamemo zbirko vaših izbranih pesmi z naslovom Teorija praznine. Zanima me, kaj se skriva za omenjenim naslovom, pa tudi kako je potekal izbor pesmi.

Izdaje te zbirke sem zelo vesel, saj je to moja prva zbirka v slovenščini. Že prej so bile nekatere moje pesmi prevedene v vaš jezik in objavljene v literarnih revijah, zdaj pa je tu knjiga in zelo sem zadovoljen z njo. Naslov Teorija praznine je naslov, o katerem sem razmišljal, ko sem pisal eno izmed svojih prejšnjih zbirk poezije v poljščini – zbirko Črke. V nekem trenutku sem se odločil, da bi lahko prav knjiga v slovenščini imela ta naslov, saj sem vanjo vključil tudi pesmi iz zbirke Črke. Gre za dialog, ki v teh pesmih poteka med likoma, ki si dopisujeta. Pogovarjata se in se močno pogrešata. Teorija praznine govori prav o tem. Sam proces izbiranja pesmi pa je bil težek, saj sem nekatere izmed njih napisal že zdavnaj, nekatere pred celo več kot dvajsetimi leti. Občutek imam, da bi bil na drug dan ta izbor lahko drugačen, zdi se skorajda naključen. Nekega dne se počutim tako in izberem pesmi, ki se mi zdijo zame nekako reprezentativne, spet drug dan pa bi se počutil drugače in zato izbral druge, ki bi se mi zdele bolj reprezentativne in bi izrazile določeno raznovrstnost.

Kako je bilo potovati po svojem lastnem opusu in z današnje perspektive opazovati razvoj svojega pisanja od prve zbirke, Vaterland, ki je izšla leta 1997, pa vse do zadnje, Čebelarjeva roka, ki je izšla v letošnjem letu? Vas je kaj presenetilo?

Zagotovo se ob tem procesu zazreš vase in opaziš evolucijo tega, kaj si v preteklosti, recimo pred petnajstimi leti, mislil in čutil. Opaziš, kako si se kot človek spremenil. Vseeno pa nikoli nisem imel občutka, da nečesa danes ne bi napisal ali pa da se z določeno pesmijo ne bi strinjal. Imel sem le občutek, da bi morda kaj napisal drugače. Da je mogoče v določeni pesmi preveč besed. Če bi kaj spreminjal, bi zagotovo šlo predvsem za estetske spremembe, kar pa zadeva vsebino in to, kar sem želel s pesmijo povedati, pa bi vse to vsekakor ohranil tako, kot je. Res pa je, da sem bil ob izbiranju pesmi večkrat začuden nad sabo in nad tem, da mi je nekoč nekaj takega prišlo na misel.

Vaša prva zbirka, Vaterland, se ozira v vašo družinsko zgodovino. Danes živite v Opolu, vendar je bila vaša družina razseljena iz Lvova in okolice. Koliko so ti prostori in občutki odtujenosti vplivali na vašo poezijo?

Prva zbirka je vedno tista, v kateri se mora takoj znajti vse, kar želiš povedati. Najbolje pa bi bilo, če bi vse to povedal že kar v prvi pesmi. Zato je prva zbirka običajno zelo zgoščena, v njej so nagrmadeni pomeni. Tudi sam sem se trudil v svoji prvi zbirki povedati vse. Še posebno zato, ker sem pesniški prvenec izdal precej pozno, takrat sem imel že sedemindvajset let. Pripravljal sem ga zelo dolgo, več let sem porabil za pisanje, urejanje, izbiranje, zato sem imel zares močan občutek, da v njej mora biti čisto vse. Pozneje, ko sem izdal drugo zbirko, pa tretjo, peto …, sem ugotovil, da sem nekatere teme, nekatere stvari, o katerih sem želel spregovoriti s pesmimi v Vaterlandu, že povedal. Včasih celo v prozi. In zato se mi k njim ni treba ponovno vračati. Vaterland se ukvarja s temo, ki ste jo omenili, tudi sam naslov je nekakšna provokacija, ki se navezuje na moj družinski izvor in na to, da smo živeli v Šleziji. Takrat sem imel zelo močno potrebo, da se moram navezovati na svojo družinsko zgodovino. Pozneje sem o tej temi napisal tudi knjigo Dvanajst postaj, ki je na Poljskem postala izjemno popularna. Pravzaprav se še naprej ves čas vračam k tej temi, toda zdaj to počnem drugače. Na začetku pesniškega ustvarjanja, ko sem pisal prvo zbirko, se mi je namreč zdelo, da bo to moja družinska mitologija, iz katere bom zgradil vso svojo literaturo.

V vaši poeziji ves čas odzvanjajo prostori. Svojo zadnjo zbirko, Čebelarjeva roka, ste napisali v Berlinu. Kakšna je bila za vas izkušnja pisanja v tujem mestu, in ​​če prav razumem, tudi v času pandemije?

Ko pišem poezijo, je to, kje sem v tistem trenutku, pomemben dejavnik. Vedno se v vsakem prostoru trudim najti določene pomene. To pomeni, da mora prostor temu, kar pišem, dajati nekakšen smisel. V sebi mora nositi nekakšen tovor, ki dela pisanje smiselno. Dobršen del pandemije in zaprtij javnega življenja sem preživel v Berlinu. Mojo pozornost so začeli pritegovati razni zares drobceni detajli. Večji del svojega prebivanja v Berlinu sem recimo stanoval na ulici Kurstraße, to bi lahko prevedli v zdravilno ulico, v ulico, ki je nekakšen sanatorij. Zdelo se mi je zanimivo, da sem med pandemijo živel prav na tej ulici. Berlin je mesto, kjer lahko srečaš veliko ljudi, je mesto, ki se ves čas giblje in je polno življenja, hkrati pa so v njem tudi kotički, kjer si lahko povsem sam. Tam je veliko parkov in velikih odprtih, prostranih prostorov, kjer se lahko sprehajaš in nikogar ne srečaš. Trenutek zaprtja in upočasnitve življenja je bil zato tam še toliko očitnejši.

V Berlinu so mojo pozornost pritegnili tudi tako imenovani spotikavci, na katere se naleti med hojo in ki nas spominjajo na Jude, ki so bili odpeljani iz svojih domov, tako iz časa pred drugo svetovno vojno kot med njo. Med njimi so prav na Kurstraße tudi spotikavci, ki spominjajo na imena odpeljanih zdravnikov in medicinskih sester. Vse to je name naredilo tolikšen vtis, da sem se tej temi posvetil s celotnim sklopom pesmi. Ne želim, da to zveni narobe, toda sam imam zelo rad take situacije. To, da iz same situacije vznikne tema, da določena situacija ustvari nekakšno literarno vzdušje in te tako spodbudi k pisanju.

Kakšen je vaš proces pisanja poezije? Nekje sem prebrala, da veliko pesmi zasnujete med hojo. Je to še vedno tako?

Včasih zelo dolgo iščem tisto pravo obliko. Iščem trenutek, ki bi povzročil, da bi se iz njega razvila posamezna oblika. Ravno v Berlinu sem se po dolgem obdobju premora od pisanja spraševal, kako naj sestavim naslednjo knjigo. Bolj kot o tem, o čem naj govori pesem, sam namreč razmišljam o tem, o čem naj govori celotna zbirka. Torej ne razmišljam od pesmi do pesmi, temveč od knjige do knjige. V Berlinu se je to zgodilo nekako samo od sebe, v mislih se mi je pojavila določena oblika in pojavil se je določen ritem. Vsaka knjiga mora imeti svoj ritem, saj je ta povezan z dolžino pesniške vrstice, pa tudi z glasbenim ritmom, s tem, čemur smo pri poetiki včasih rekli metrika in stopica, torej s tem, kje so naglasi in tako naprej. Od trenutka, ko najdem to obliko, nekakšen model pesmi, strofo, če hočete, vse steče zelo hitro. Vse podobe, ki jih kopičim v sebi, največkrat prav takrat, ko hodim, se same začnejo razporejati glede na ritem, glede na model pesmi. Takrat lahko pišem, čeprav morda to ni najboljša beseda, recimo temu, skladam pesmi, medtem ko hodim, na sprehodih. Potrebujem samo veliko časa in prostora za hojo in včasih imam po takem sprehodu v glavi že dokončano pesem. Zapomnim si jo, in ko se vrnem domov, jo zapišem v zvezek. Seveda jo še popravljam, vendar je glavnina pesmi že zasnovana. Obstaja določen skelet, njena osnovna zgradba.

Kako se je vaš proces pisanja spremenil glede na to, kakšne možnosti ste imeli za pisanje nekoč in kakšne imate danes? Verjetno je pisanje lažje, če se lahko posvečate zgolj temu?

Gre za velikansko razliko. Prebivanje v Berlinu je bilo zame luksuzno, saj sem imel tam štipendijo. Najprej eno, potem drugo. Pozneje sem tudi delal, vendar sem vseeno tam imel zares veliko časa samo zase. Zato je lahko včasih tudi vsak dan nastala po ena pesem. Prej je bilo to zelo različno in dolgo sem imel rad krajše pesniške oblike, ki sem jih lahko premislil ob hoji domov iz službe. To je bilo kakšnih petnajst ali dvajset minut in to je bil pravzaprav edini čas, ko sem si to početje lahko privoščil. Včasih ni šlo niti za pisanje, temveč že samo za to, da sem lahko razmišljal o tem. Včasih sem na univerzi, kjer sem učil, prosil za ključe kakšne prazne predavalnice, se vanjo zaprl in v miru pisal. Iskal sem različne načine. Svojo prvo pesniško zbirko sem napisal zaprt v kopalnici, saj je bilo v stanovanju malo prostora in s pisalnim strojem sem se moral nekam umakniti, da ne bi povzročal preveč hrupa. V zadnjih letih pa imam precej več možnosti za to, da pisanju lahko posvetim po nekaj mesecev, in to je čudovito.

Ena vaših najljubših pesniških oblik je zagotovo sonet.

To je povezano s tem, o čemer sem ravnokar govoril. Sonet ni preveč dolg, je ravno prav kratka pesniška oblika za to, da ga lahko sestavim na poti do službe in nazaj in ga potem zapišem. Ima tudi rime, zato si je njegove vrstice lažje zapomniti. Pri tem gre za nekakšen mnemotehničen proces. Predvsem pa je pomembno tudi to, da sem po izobrazbi romanist. Veliko sem prebiral francoske pesnike iz časa renesanse, ko je sonet nastal in je bil pravzaprav nova oblika, na katero so bili vsi nori. Veliko pesnikov tistega časa, recimo Joachim du Bellay in Pierre de Ronsard, je pisalo kar cele serije sonetov, po več deset, sto, dvesto sonetov. Ti soneti so bili zelo pripovedni, to mi je bilo zelo všeč – gre za mojstrsko pesniško obliko, vendar so z njo pogosto pripovedovali povsem običajne, vsakdanje zgodbe. Pisali so v francoščini in besedišče, ki so ga uporabljali, se nam danes, ker gre za staro francoščino, ki jo prevajamo v naš jezik, zdi izjemno prefinjeno in starinsko, vendar je bilo takrat to pravzaprav izjemno moderno besedišče. Tudi to, da je šlo pogosto za nekakšno obliko dnevnika, napisanega v verzih, je bilo zelo moderno. To mi je bilo všeč. Da je mogoče o običajnih, vsakdanjih stvareh pisati ob pomoči določene pesniške oblike, ki je vseeno zapletena in zahtevna. Oblika soneta pomeni določene omejitve, treba se je držati določenih pravil in jih ne kršiti, torej ne gre za popolno svobodo. Vendar pa po drugi strani prav te omejitve spodbujajo mojo domišljijo. Iskanje različnih možnosti je zame preprosto zelo ustvarjalno. V tem miselnem procesu ni očitnih rešitev, treba je prestopiti določene meje in vse skupaj malce zakomplicirati. To, kar si na začetku želel povedati na določen način, moraš povedati nekoliko drugače. Pri tem ostane tudi določeno obrobje, vse tisto, česar mi še ni uspelo povedati, in tako lahko iz tega obrobnega materiala napišem še eno pesem ter z njo poskusim zgodbi še nekaj dodati. To je zame zelo zanimivo.

Omenili ste študij romanistike. V besedilu na koncu zbirke Teorija praznine najdemo vaš esej o prevajanju. Sami ste prevajali tuje avtorje v poljščino. Zanima pa me, ali kdaj berete prevode svojih lastnih pesmi v druge jezike, ki jih razumete? Kako je prebirati svojo poezijo v prevodu?

Vsekakor ne zahtevam in nimam potrebe po tem, da bi se v mojih prevedenih pesmih popolnoma našel, saj to ni več moj tekst. To je tekst, ki je šel čez nekoga drugega. Čez njegovo telo, občutljivost, domišljijo, jezikovne veščine, tradicijo in tako naprej in tako naprej. Tako to ni več moj izdelek, temveč tekst, ki ga je moj tekst navdihnil. Pogosto opazim, da so pesmi v prevodu precej drugačne, in s tem nikoli nimam težav, saj sem tudi sam prevajalec in vem, kako je prevajati poezijo. Vseeno pa me izjemno veseli, kadar opazim, da je nekomu uspelo prevesti majhne podrobnosti, ki sem jih zakodiral v pesem, ali metafore ali pomene, s katerimi sem bil v izvirniku zelo zadovoljen in ki delajo to pesem zanimivo tudi zame. Veseli me, ko vidim, da se je ta isti proces posrečil tudi v prevodu in da so bili z njim predani nekateri pomeni. Še sploh, če je bila metafora zame pomembna in je v prevodu ostala v pesmi, ali pa ko sta v prevodu prisotna podoben ritem in zven. Takrat sem s prevodom zelo zadovoljen in lahko rečem, da je uspel.

Glede na to, da vaša družina izvira iz Lvova, verjamem, da veliko razmišljate o dogajanju v Ukrajini. Prebrala sem, da ste veliko časa posvetili pomoči beguncem iz Ukrajine. Se vam zdi pomembno, da se na taka dogajanja odzivajo tudi kultura, umetniki?

Mislim, da imata zagotovo tudi kultura in umetnost poseben vpliv v takih situacijah, in vedno se da kaj storiti. Zame je bilo glavno vprašanje, ker sem bil, kot ste rekli, precej angažiran, to, ali se je bolje lotiti česa konkretnega, praktičnega, ali pa poskusiti narediti kaj na področju literature, s pisanjem. Dolgo nisem počel nič literarnega, organiziral sem pomoč na poljsko-ukrajinski meji, od prevozov beguncev do prevoza opreme v Ukrajino, celo za ukrajinsko vojsko. Tudi doma smo nekaj mesecev gostili družino beguncev iz Kijeva. Takrat se mi je zdelo, da je konkretno delovanje dosti potrebnejše kot kar koli drugega. Pozneje, ko sem učil, na primer v Berlinu, sem videl, kakšen vpliv ima javno mnenje oziroma kaj vse se da doseči z vplivanjem nanj. Če prepustimo to delo, če mu tako lahko rečem, drugi strani, na primer ruski propagandi, to lahko pomeni, da bodo ljudje hitro prenehali kar koli početi, saj bodo kar naenkrat imeli veliko dvomov o tem, kar se dogaja. Opazil sem tudi, kako veliko lahko ljudem da taka angažiranost v okviru različnih dejavnosti, od organiziranja raznih manifestacij do prebiranja sodobne ukrajinske poezije in drugih dejavnosti, povezanih s kulturo, celo povsem enostavne, kot je prepevanje ukrajinskih pesmi, ali pa preprosto to, da se o tem vsakič, ko imaš javni nastop, govori. To ustvarja določeno solidarnost in vsaj malce spremeni javno mnenje. Morda nekoliko naivno verjamem, da mora ves čas obstajati pritisk na vlade, da bi se v tej situaciji lahko kar koli spremenilo, tudi na ravni politike.

V pesmi z naslovom Nobenih pesmic nekoliko hudomušno pišete, da je poezija najhujša izmed vseh in da je nihče ne mara. Kdo po vašem še bere poezijo?

Na srečo se poezija še vedno bere, čeprav je s tem tako, kot je to napisala Wisława Szymborska: »Nekateri imajo radi poezijo. Nekateri – se pravi: ne vsi.« Naj povem tako. Poezija v šoli in učenje o poeziji v šoli, to zna včasih biti res kar najgroznejša stvar. Vendar pa je poezija po mojem mnenju povsod, ves čas. Imamo različne pesmi, ki so polne poezije, imamo hiphop, ki je v določenem pogledu govorjena poezija, imamo tako imenovano slam poezijo, s katero se nastopa na odrih, in tako naprej. Poezija se zato ves čas spreminja. Ves čas ima svoje poslušalstvo, ves čas ima svoje bralstvo, vendar pri tem ne gre nujno za poezijo v raznih formalnih prostorih, s katerimi običajno povezujemo poezijo, in ne gre nujno za poezijo v najbolj tradicionalnem smislu.

Omenjeno pesem lahko poleg številnih drugih najdete v zbirki Teorija praznine, ki zajema pesmi Tomasza Różyckega iz vseh obdobij njegovega ustvarjanja. V prevodu Jane Unuk je poleti izšla pri založbi Beletrina.