V času napadov na Gazo in umiranja ljudi se morda zdi neprimerno govoriti o kulturni dediščini, a je ta pomembna nosilka identitete, njeno uničenje pa del spodkopavanja naroda.

Za ohranjanje palestinske dediščine si že desetletja prizadeva palestinsko-britanski arhitekt Antoine Raffoul, ki je v Ljubljani pred časom gostoval v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina v organizaciji Vodnikove domačije Center/Zavoda Divja misel, Gibanja za pravice Palestincev ter številnih partnerjev. Na predavanju na Fakulteti za arhitekturo je izpostavil nekaj primerov palestinske dediščine, ki je bila zaradi različnih razlogov, med drugim tudi interesov kapitala, ogrožena že pred sedanjimi napadi. Med drugim se je zavzemal za ohranitev palestinske vasi Lifta, ki so jo izraelski gradbeni načrti ogrožali, čeprav jo je Unesco prepoznal kot kraj, primeren za vpis na seznam svetovne dediščine.

Na predavanju ste govorili o različnih načinih, na katere je ogrožena palestinska dediščina. Morda sem sama pričakovala, da se boste osredotočili na trenutno uničevanje, a ste poudarili različne vidike, tudi gentrifikacijo, zanemarjanje in podobno … verjetno ste želeli opozoriti na različne vidike?
Začniva s tem, kako se kultura sploh oblikuje. Ne gre za kulturo enega samega naroda, temveč jo oblikujejo različni zgodovinski dogodki neke dežele. Zlasti v Gazi so dediščino skozi zgodovino gradili številni narodi. Ko ljudje, ki nekje živijo, začnejo vnašati svoj pečat, pa ta kultura postane specifična, vendar ni nikoli samo njihova, niso je ustvarili iz nič, temveč so na to vplivali tudi drugi dejavniki. Potem se seveda vplete politika, ljudje smo zveri, radi osvajamo. In potem se ljudje zbojijo, kaj se bo zgodilo z njihovo kulturo, zavzamejo obrambno pozicijo. Tako potekajo ohranjanje kulture, politični vdor in vmešavanje politike. Potem je tu še vloga organizacij, kot so Unesco ali Združeni narodi, ki prepoznajo lepoto neke kulture in jo želijo ohranjati in promovirati. Ampak ko ta postane ogrožena, ni nikogar, ki bi jo branil, ljudje je ne bodo mogli. Kaj lahko na primer ljudje v Gazi storijo, če bomba uniči 4.000 let staro cerkev? Ničesar ne morejo storiti. Čakajo na pomoč iz tujine. To je bila moja poanta ob koncu predavanja. Ni dovolj dobrega sistema zaščite kulture – tu ne gre le za določeno ljudstvo, temveč za dediščino celotnega sveta. Upam, da je konflikt v Gazi pokazal ta problem. Številni opozarjajo, da se morajo prenehati napadi in da je treba vzpostaviti premirje. A nikakršnih mehanizmov ni, da bi se to tudi v resnici zgodilo. To nas postavlja pred veliko dilemo. Vendar mislim, da se bo razjasnilo, ljudje bodo morali ukrepati.

Včasih se zdi, da je nesmiselno ali morda neprimerno govoriti o kulturi in dediščini v trenutkih, ko se dogaja toliko grozljivih stvari. Vendar to ni res, saj ljudem veliko pomeni. Ko sem se pogovarjala z Ukrajinci, so dejali, da jim umetnost pomaga zamišljati si prihodnost in da je to način upora. Kako gledate na vlogo kulture in dediščine v časih, kot so zdaj?
Verjetno eden od pomembnejših vidikov današnjih konfliktov ni le to, koliko ljudi je umrlo, ampak tudi, koliko kulture in dediščine je umrlo skupaj z njimi. Ko sem raziskoval kulturo v Gazi, nisem mogel verjeti, kako daleč onkraj prebivalcev sega. Žalostno je, saj kulturne dediščine ne moremo obnoviti. No, morda to lahko storite, vendar bo šlo za nekaj umetnega. V resnici je lažje izkopati ostanke nekdanjih kultur izpod zemlje in jih na novo zgraditi. Bolj natančno lahko nekaj zgradimo iz najdenih ostankov. Če pa je nekaj popolnoma uničeno, kako lahko to še enkrat zgradiš? To je samo umetni model, nič več kot to …

Ampak na predavanju pa ste omenjali vlogo umetne inteligence, na primer pri zamišljanju podobe vasi Lifta. Gre za vas, iz katere so se prebivalci leta 1948 v času nakbe izselili, a je samo delno uničena in je v tem smislu ena boljše ohranjenih. Kakšno vlogo imajo torej po vašem mnenju lahko sodobne tehnologije, kot je umetna inteligenca?
Gre bolj za čustven pristop kot pa praktičen. S to podobo, ki jo je ustvarila umetna inteligenca, prebivalcem Lifto v čustvenem smislu povrnem. Recimo, da bi se ti ljudje smeli vrniti v Lifto in jo obnoviti – obnovili bi jo v skladu s sodobnostjo in ne svojimi čustvi. Tehnologija se je v vseh teh letih spremenila, gradili bi drugače, mogoče kaj izboljšali. Pomembno je torej, da lahko podoživijo del tega, kar je bilo izgubljeno. Umetna inteligenca ustvari torej le impresijo tega, kar je nekoč bilo, in emocionalno spodbudo. Sam sicer ne maram umetne inteligence. To podobo Lifte je zame naredil prijatelj, ki je z mano leta 2013 sodeloval tudi pri ustvarjanju filma o Lifti. Ko sem jo poslal nekdanjim prebivalcem Lifte, jih je ganilo do solz. Če bi se zdaj vrnili in jo obnovili, bi bila drugačna kot nekoč.

Zakaj pa menite, da Lifte v primerjavi s številnimi drugimi vasmi med nakbo niso tudi uničili?
Veliko vprašanje je, zakaj je niso uničili. Prej in po tem so uničili okoli 500 vasi. Glede Lifte pa … kot arhitekt menim, da je mogoče niso uničili, ker je bila tako lepa, ampak saj so bile tudi druge palestinske vasi lepe. Verjetno pa je razlog tudi v tem, da je Lifta zgodovinsko predstavljala vstop v Jeruzalem. In glede na to, da Jeruzalem povezujejo z vrnitvijo Judov, so jo pustili. Poleg tega so morda imeli kakšne načrte z njo … Ampak verjetno je niso uničili predvsem zaradi povezave z Jeruzalemom. Uničili so recimo vas Deir Yassin zahodno od Jeruzalema v masakru 9. aprila 1948. V Lifti pa so postrelili le nekaj ljudi, druge so odpeljali. Ugibal bi, da je tako bilo zaradi te povezave med Lifto in Jeruzalemom.

Zdaj naju je pogovor odpeljal k Lifti, njeni rekonstrukciji in uničenju, ampak nisva pa še predstavila njenega pomena … kaj nam lahko pove o načinu življenja, arhitekturi? In kako jo doživljajo nekdanji prebivalci, ki se občasno vračajo vanjo?
Skupnost Lifte je zelo povezana in se ni zelo razširila. Ko se družba širi, se tudi rahlja. Lifta pa je ostala zelo enotna skupnost prebivalcev, ki so bili močno povezani. In vedeli so, da prebivajo v zelo zgodovinski skupnosti. Ne gre toliko za same hiše. Te, ki sem jih pokazal tudi na predavanju, so bile zgrajene v 19. in 20. stoletju iz kamna iz Jeruzalema oziroma jeruzalemskih kam Te, ki sem jih pokazal tudi na predavanju, so bile zgrajene v 19. in 20. stoletju iz kamna iz Jeruzalema oziroma jeruzalemskih kamnolomov. Lepota vasi je v njeni enotnosti, podobno kot če greste v vas Oia na Santoriniju, je zelo homogena, oblikovanje in arhitekturni elementi so poenoteni. Ničesar ne morete odvzeti, ne da bi to bilo opazno. In ljudje tam so bili zelo povezani. Prav zato je bil ta izgon tako tragičen. Ni šlo za agrikulturno skupnost, temveč so bili kamnoseki – vsaka družina si je tako zgradila svojo hišo, pojma nimam, kako jim je uspelo ohraniti tako poenoten slog. Ampak včasih so preprosti ljudje, avtorji vernakularne arhitekture, najboljši arhitekti. Gradijo iz istih, dostopnih materialov. Žal so bile nekatere od teh hiš uničene po letu 1948. Zdaj je tam okrog 55 hiš. Moj prijatelj Yacoub Odeh, ki si prizadeva za zaščito Lifte, vsak petek tja na molitev odpelje skupino ljudi. V preteklosti je bilo dovoljeno, da so se tam prosto sprehajali. Ni bilo vojakov, a so na območju nad Lifto nezakoniti naseljenci. Ti opazujejo in kdaj nadlegujejo domačine, ki se vračajo na obisk. Ker Lifta še vedno obstaja, se nekdanji prebivalci radi vračajo in kaj popravijo ali počistijo … Na ta način ohranjajo spomin. Tudi z molitvijo so ohranjali spomin. Potem pa je vlada prepovedala tudi te molitve. Zdaj se to spet malce rahlja, mislim, da je odvisno tudi od župana. Trenutni župan tudi ni izvedel teh načrtov za uničenje. Pred leti je umrla ena od najstarejših prebivalk Lifte, še vedno pa se za Lifto zavzema moj prijatelj Yacoub. Organiziral je močno skupino, ki si prizadeva za ohranitev Lifte. Dobro so povezani z lokalnimi izraelskimi zavezniki. Torej tudi danes se ti nekdanji prebivalci vračajo in čistijo, a ne tako pogosto kot nekoč.

Zgodovina Lifte sega daleč v preteklost, na kar kažejo tudi starejše arheološke plasti, ostanki pa pričajo o tradicionalnem vaškem načinu življenja, ki je danes skoraj izginilo. Kot ste dejali, je bila Lifta ogrožena zaradi gradbenih načrtov Izraela, a ste to z zavezniki uspeli preprečiti, skupaj z izraelskimi podporniki pa ste jo uspeli uvrstiti tudi na Unescov poskusni seznam svetovne dediščine – gre za predloge, ki jih poda država članica. Kaj jo najbolj ogroža danes?
Trenutno jo najbolj ogrožajo narava, razraščanje rastlin in korenin. Preden smo Lifto uvrstili na Unescov poskusni seznam, je izraelski spomeniški urad pripravil poročilo. V njem so bili navedeni število hiš in kategorije ogroženosti – koliko se jih lahko poruši, koliko jih je tik pred tem, da se porušijo, in tako naprej. Šokiran sem bil. Seveda škodi tudi dež, ki zaradi uničenih kupol zdaj pada v notranjost. Brez vzdrževanja stvari propadajo. Če bi se prebivalci smeli vrniti, bi Lifto lahko hitro obnovili.

Zanimivo se mi je zdelo tudi, kar ste pripovedovali o Tel Avivu in Jaffi. Namreč kako Jaffo, starodavno pristaniško mesto, ogroža sosednji Tel Aviv s povsem drugačno, modernistično arhitekturo. Ta je sicer nekaj, kar cenimo in občudujemo, a se v tem primeru znajde v kolonizatorski vlogi … Stvari torej niso enoznačne. V kakšnem odnosu sta modernistični Tel Aviv in Jaffa s svojo dolgo zgodovino?
Veste, sionistično gibanje je bilo zelo uspešno. Sam imam rad na primer arhitekturo Bauhausa. To je zanimivo vprašanje, o katerem bi lahko razpravljala ure. Sionistično gibanje si je moralo za svoj kolonializem prisvojiti religijo, da bi koloniziralo Jaffo pa arhitekturo. V primeru Tel Aviva so se odločili – poskrbimo, da tu ne bo neka grozna arhitektura, pripeljimo modernistično arhitekturo. Tako jo lahko tudi sam, ki sem arhitekt, opazujem in si mislim, o, kako lepo. Imam knjigo o Bauhausu v Tel Avivu, čudovita knjiga. Imam pa tudi knjigo slavnega izraelskega arhitekta, ki obsoja Tel Aviv. V svetovni skupnosti je bilo tudi precej ogorčenja, ko so Tel Aviv vpisali na Unescov seznam, saj je bila ob tem pozabljena Jaffa, ki ni vpisana. Mislim, da je šlo za politično odločitev in to lahko odkrito rečem.

O odnosu med politiko in arhitekturo, za kateri pravite, da sta dve strani istega kovanca, pa govori tudi primer načrtov Franka Gehryja za Muzej strpnosti, od katerih je odstopil po številnih protestih in pritožbah, saj naj bi stavba stala na nekdanjem muslimanskem pokopališču …
Govoril sem tudi o Mirovnem centru Šimona Peresa, kajne? Pripeljali so slavnega arhitekta iz tujine, da bi zgradil ta center. Lep center je, če ga gledamo arhitekturo zunaj konteksta. Pripeljali so Gehryja, da bi zasnoval Muzej strpnosti … Tako so to obremenili z vidikom zvezdništva, kakovostjo zvezdniškega arhitekta. Hkrati pa tam živijo izločeni ljudje brez arhitekta, brez skupnosti, ki nimajo župana in nihče ne govori v njihovem imenu. Kontrast postane zelo viden. Frank Gehry je sčasoma imel dovolj, z lokalno skupnostjo smo se namreč vztrajno borili … Mislim, da je nepremišljeno, če kot arhitekt skušaš zgraditi nekaj takega, ne da bi se pozanimal glede okoliščin in ne rečeš naročniku – če to storimo, vam bo eksplodiralo v obraz. Vedno je neki kontekst, tudi v puščavi obstaja kontekst, ki vas usmerja. Ampak drži, Tel Aviv in središče v Jaffi sta dobra primera, kako lahko “ugrabite” določeno arhitekturo s tujimi zvezdniškimi imeni, s katerimi jo želite promovirati. Če bi mirovni center le rahlo spremenili, se ljudje morda ne bi upirali. Če bi jim rekli, poglejte, ta arhitektura ne bo imela vpliva na vas, ali pa če bi dejali, zgradili bomo ta center, a bomo tudi vam pomagali oživiti skupnost ali kaj podobnega, potem ne bi bilo takih odzivov. Ko pa greš na nož s takim projektom, so odzivi močni. In lepo vas prosim, kje je tu potem mir?

In kakšna je po vašem mnenju v tem primeru odgovornost arhitektov? Vem, da razmišljate tudi o tem …
To je občutljiva tema, veste. In sam imam do arhitekture precej idealističen odnos. Arhitekti gradimo in oblikujemo družbo. Seveda nam pri tem pomagajo drugi ljudje, zidarji, obrtniki, rokodelci in vsi drugi. Pa vendar imamo veliko odgovornost. Ne gre le za to, da nekaj oblikujemo, temveč je vprašanje, zakaj in za koga oblikujemo? Kot sem rekel, ne gradite v praznini. Gradite v skupnosti, v danem okolju, ki vpliva na stavbo. Le Corbusier, moj najljubši arhitekt je veliko razmišljal o tem, podobno Hassan Fathy, egiptovski arhitekt, nekoliko bolj tradicionalen od Le Corbusiera. Pri njiju je bil kontekst osnova graditve. Ampak saj veste, tudi arhitekti niso imuni na velike dobičke, sredstva. Slava vpliva na mentaliteto, misliš si, da lahko narediš vse. Nekateri se klanjajo tako znana arhitektom. Če se vrneva k vprašanju povezave med politiko in arhitekturo – poglejte Dubaj. Tam so delovali nekateri sijani arhitekti in arhitekte. A pri svojih projektih niso imeli v mislih tamkajšnjega okolja, ljudske tradicije, nič od tega. Nič v Dubaju ne odseva tamkajšnje kulture, kulture zalivskih držav in njihovega okolja. Pa sta tam delala recimo Zaha Hadid in Norman Foster, veliki imeni. Nekateri od arhitektov, ki so delovali v Dubaju, so v Evropi ustvarjali normalne stavbe, ko pa so jih povabili tja, so bili očitno pripravljeni narediti kar koli. Malo pretiravam, ampak poanta ostaja, za naročila so pripravljeni sprejeti marsikaj. V teh primerih odloča politika in ne arhitektura. Nekateri odlični arhitekti klonijo v takih primerih. Opustijo svoj modernizem in moralo in naročnika vprašajo, kaj želi. Naročnik pa recimo reče − želimo drugo najvišjo stavbo, ki bo videti kot ladja. To nima nič skupnega z okoljem, kjer gradijo. Ko sem deloval v Londonu in sem naredil majhno razširitev hiše, sem ure in ure razmišljal o kontekstu in okolju, o ljudeh, ki bivajo v tej hiši, o vrtu, soncu in tako naprej. Veliko časa porabim, da pridobim informacije, s katerimi potem oblikujem stavbo. Pripravim več možnosti. V Dubaju vam tega ni treba. Nikogar ne želim žaliti, to vam govorim kot arhitekt, arabski in palestinski arhitekt, ki ima rad svojo kulturo. Naša kultura je proizvedla veliko izjemnega.

So kakšni palestinski oziroma arabski arhitekti, za katere bi se vam zdelo prav, da bi bili bolj znani mednarodno?
Ena od najpomembnejših je ta teden tu z nami − Suad Amiry. Številni mladi arhitekti, ki se danes uveljavljajo, ji sledijo. Potem je tu recimo Abdel Wahid Al-Wakil. Govorim o bolj tradicionalnih arhitektih. Veste, palestinsko-arabska arhitektura je Zahod veliko naučila o oblikovanju za Bližnji vzhod. Na natečaju za palestinski muzej v Ramali je zmagala irska družba. Povezava med arabskimi in nearabskimi arhitekti je vse močnejša. Mlajše generacije ne želijo biti zavezane tej zalivski arhitekturi, kar je dobro. In tako se učijo drug od drugega − tehnologija zahoda in kulturni vidik vzhoda. Žal pa za Gazo že obstaja grozljivi načrt, imenuje se načrt 2035, raziščite ga. Še hujši je kot Gehryjev projekt za Tel Aviv. Videti je kot Dubaj. Etnično čiščenje v Gazi je povezano tudi s politizacijo arhitekture in ta arhitektura je grozljiva. Pogovori o Gazi ne morejo spremeniti kaj veliko, politika je tako močna, tu so seveda tudi interesi glede plina in nafte. In te skice, ki so jih pokazali v okviru načrta, nimajo ničesar skupnega z Gazo, Palestino ali Izraelom. To je zelo žalostno. V Gazi je bilo več univerz, ki so danes vse uničene. In študente smo povabili k sodelovanju na natečaju.

Ja, o tem natečaju sem vas tudi želela povprašati. Pisali ste o dveh iniciativah − Arhitekti za Gazo in natečaju za rekonstrukcijo vasi, uničenih v letih 1948−1949. Dotakniva se najprej natečaja, ki ste ga organizirali za študente. Kakšni so bili rezultati?
Ideja se je izoblikovala leta 2016. Jaz in moj prijatelj dr. Salman Abu-Sitta sva zasnovala program, v okviru katerega smo povabili mlade študente arhitekture iz Palestine k natečaju za rekonstrukcijo uničenih vasi. Ti projekti so bili vezani na obnovo vasi, uničenih v nakbi leta 1948, in nekateri študentje so imeli v teh vaseh korenine, ampak ni bil pogoj, da bi se ukvarjali prav s to vasjo, na voljo smo jim dali približno ducat vasi. Odziv na ta natečaj je bil odličen. Ni šlo za zunanji natečaj, bil je del njihovega izobraževanja. To je bilo zelo pomembno. Izbrali smo zmagovalce in podelili pohvale. Natečaj smo prvič izvedli leta 2017. Četrto leto je bila med prejemnicami prve nagrade tudi Maha Jamal Hamdan Mansour, ki je zdaj žal umrla v bombardiranju. Neverjetno žalostna zgodba. Natečaj smo potem tudi razširili, med drugim v Aman in Bejrut. Želim si, da udeleženci ne bi prihajali samo iz arabskega sveta. Glede tega še vedno debatiramo. Dr. Salman zagovarja, naj sodelujejo le Palestinci, jaz mislim, da bi morali tudi zahodnjaki. Tako bi se izobrazili o naši kulturi in sodelovali z nami. Informacije bi se tako izmenjevale, učili bi se drug od drugega. Projekt je ustavila pandemija in nato še vojna, a bomo nadaljevali.

Kakšni pa so bili rezultati teh natečajev, kako so razmišljali študentje, kaj se jim je zdelo pomembno?
Čudoviti projekti, navdušen sem bil. Nekateri so znova odkrivali artefakte v svojih vaseh in so jih vključevali v svoje načrte − ne na način pastiša ali ljubko, temveč pristno. Presenečen sem bil, kako tehnično napredni so. Zelo jih je veselilo, da so lahko na tak način raziskovali vasi, šlo je za zelo realen in celosten projekt, ne le za projektiranje kakšne ulice ali posamične stavbe. Posredovali smo jim vse informacije o tem, kakšne so bile vasi pred uničenjem, imamo arhive. Vendar nismo želeli, da bi to kopirali, temveč da bi jim te informacije bile v navdih, da bi videli, kako lahko to kulturo interpretiramo 76 let pozneje. Številni so uporabili modernistični jezik in elemente, a pri tem niso pozabili svojih korenin.

Kako pomembno je imeti načrte, tudi če jih ni mogoče uresničiti?
Palastine Land Society, torej društvo za palestinsko zemljo, ki ga je ustanovil moj prijatelj Dr. Salman Abu Sitta, hrani verjetno največji arhiv o uničenih palestinskih vaseh in atlase. Imajo številne informacije − kakšne so bile ceste, kaj je bilo uničeno, kakšno je trenutno stanje … in to študentje interpretirajo. Kot sem dejal – zanimalo bi me, kako bi se o naši kulturi učili študentje z Zahoda. Kako bi si na primer zamislili obnovo Lifte, bi naredili nekaj takega kot Center za mir v Jaffi ali kaj bolj kontekstualnega? To je zelo pomembno. Vendar konteksta ne gre razumeti na način simbola, kot neki ljubek simbol, temveč globlje. Kako znova gradiš iz uničenja? Gaza je popolnoma uničena. In zato je pomembno gibanje Architects for Gaza, Arhitekti za Gazo, ki ste ga omenili. Pobudnika sta mož in žena, moja prijatelja. Skupaj smo govorili o ustanovitvi organa za obnovo Gaze, že prej sta bila vpeta v projekte v Gazi, za katere sta prejela tudi več nagrad. Strinjali smo se, da bomo naredili projekt, ki bo slonel na vnovični uporabi materialov in povezavi z lokalnim prebivalstvom. Tudi pod dolgoletno okupacijo v Gazi ohranjajo tradicijo. Zgodovinsko je območje Gaze zelo edinstveno, zato je količina informacij, iz katerih se je pri snovanju obnove treba učiti, velika. To ni enostavno. Kako reciklirati, regenerirati, kopati skozi ruševine. Veste, ocenjeno je, da bo samo čiščenje ruševin trajalo do leta 2040. In to čiščenje, ohranjanje, razvrščanje in presojanje, kaj ohraniti … vse to delo bo imelo tudi vpliv na okolje. Čeprav sem vesel, da smo začeli projekt, bo to velik zalogaj. Ni pomembno le, da sodelujejo arhitekti, temveč potrebujemo tudi tujo tehnično pomoč, ljudi, ki vedo, kako vnovič graditi, ne da bi preveč vplivali na okolje. Nočemo uvažati materiala, to je zelo neekološko, uporabiti želimo ruševine, ki so že tam.

Ampak kakšen je občutek razmišljati o vnovični graditvi, ko pa napadi in uničevanje še trajajo?
Kot sem povedal tudi v svojem spletnem predavanju, je bil sodobni del Gaze zgrajen umetno. Gre za stanovanjske bloke, zgrajene okoli 5.000-letne zgodovine in nad njo, vmes se skrivajo stare mošeje. Zakaj je to tako? Ker se niso mogli širiti navzven. In kaj se zgodi, če se ne smeš širiti navzven? Širiš se navzgor in to hitro, z betonskimi bloki. Tako kot marsikje. Povojni London je poln takšnih blokov. Ti bloki nimajo nič skupnega s kulturo Gaze in torej niso tako zelo dragoceni.

No, ampak uničeni so tudi kulturno pomembni objekti …
Te so Izraelci uničili najprej …

Pravzaprav sem pred vašim predavanjem na Fakulteti za arhitekturo pričakovala, da boste govorili o tem, kaj je bilo pravkar uničeno, a ste pristopili drugače.
Nisem želel govoriti o Gazi, saj preprosto ni bilo dovolj časa. Predavanje naj bi bilo dolgo 40 minut. Ko sem skušal govoriti o Gazi, je trajalo uro in pol. Ampak če se vrnem k uničenju teh sodobnih stavb, je šlo za arhitekturo nuje, za bloke, ki jih ni bilo težko uničiti, in v arhitekturnem smislu niso bili dragoceni. Pobuda Arhitekti za Gazo ne želi nazaj zgraditi teh blokov, temveč Gazo, kot je bila nekoč, a z novo, okolju prijazno tehnologijo. Uporabili bomo, kar koli je ostalo, in sodelovali z lokalnim prebivalstvom. Odziv mednarodnih arhitektov na našo iniciativo je bil velik. Več sto podpisanih znanih arhitektov. Se pa zamisel še razvija, gre za začetke.

Govori pa o pomenu zamišljanja prihodnosti …
Obnavljanje preteklosti in zamišljanje prihodnosti, drži. Vendar pa so potrebna finančna sredstva, seveda. Veliko ponudb je bilo, ne vem, kako resnih. Ampak ta dva projekta sta zanimiva.

Lahko malo predstavite svoja prizadevanja za ohranitev dediščine? Omenila sva že Lifto, ki je uvrščena med predloge za vpis na Unescov seznam kulturne dediščine, skupaj z drugimi ste se borili tudi za to, da ne bi delov starega mesta v mesto Acre spremenili v butični hotel – kar se zdi sploh neverjeten načrt, glede na to, da stari del tega mesta pa je že vpisan na Unescov seznam kulturne dediščine. Spraševala sem se, kako so bili takšni načrti sploh možni.
Ja, nismo pa načrtov za Lifto mogli ustaviti sami. Kot sem omenil, smo imeli vezi v uradnih organih, saj so lahko le oni podali predlog UNESCU ali Združenim narodom. Palestina ni članica. To oviro smo morali zaobiti in se obrniti na organe v okviru izraelske države, saj je Izrael uradna članica Unesca. Pri Khan al-Umdanu, ki je del zgodovinskega središča mesta Acre in so ga želeli spremeniti v butični hotel, pa je šlo bolj za pravno bitko lokalnih palestinskih odvetnikov in skupin. Sam sem bil tedaj v Londonu, pomagal sem koordinirati ta boj in skrbel za publiciteto s peticijami in podobno. Kar zadeva vaše vprašanje o zaščitenosti – ja, staro mesto je bilo zaščiteno, ampak Izraelu to ni mar. Oprostite, številni objekti v Gazi so zaščiteni. Prva je bila uničena najstarejša cerkev, krščanska cerkev v Gazi. Dejali so, da gre za teroristično območje in so jo uničili. In ni edina. To je politika arhitekture – uničenje arhitekture za dosego političnih ciljev. Rad bi govoril s tistim, ki je želel uničiti Lifto. Pri kavi bi ga vprašal, kakšne namene ima – bi radi Lifto renovirali ali uničili? Če jo obnovite in ustvarite neki luksuz, se izgubi etnična arhitektura. Luksuz ni namenjen lokalnim prebivalcem. Lifta se sicer uničuje s tem, da se nič ne stori, da je nekdanji prebivalci ne smejo obnoviti. Izrael pa si tako opere roke – saj nismo ničesar storili. A tudi zanemarjanje je uničevanje, za katero so odgovorni. V Angliji te lahko kaznujejo, če ne skrbiš za svojo hišo, tu pa je zanemarjena cela vas. Z obnovo niti ne bi imeli stroškov, samo prebivalcem bi morali pustiti, da jo obnovijo. Nočejo obnoviti vasi, ki so jo leta 1948 uničili. Če bi bila Palestina demokratična država, bi obnovili tako palestinsko kot izraelsko dediščino. Ali lahko živimo in gradimo skupaj? Vesel bi bil tega. A ne govorite mi o dveh državah. To je napačna premisa. Trideset let se ni nič zgodilo glede dveh držav …

Kakšen pomen imajo lahko dogodki in javni nastopi, kot je bil vaš v okviru niza dogodkov Svobodna Palestina?
Ne maram dogodkov in komemoracij, kot so spominski dnevi, tudi spomin na leto 1948. Zame je pomemben vsak dan. Vsak dan 74 let. Tako je to tudi z Gazo. To se ni zgodilo včeraj. Gre za manifestacijo dušenja, odkar je bila Gaza blokirana. Vsak dan je spomin na Gazo. Vojna se ni začela 7. oktobra, temveč že prej. 7. oktobra se je zgodila manifestacija prejšnjega dogajanja. In ko ljudje vprašajo, ali obsojam Hamas, je pomembno tudi vprašanje, zakaj je Hamas to storil. Kar so storili, je grozno, ampak zakaj so to storili? Zaradi dolgoletnega dogajanja prej. Dobro se je spominjati, a ti spomini ne bi smeli biti časovno omejeni. Nakba se ni začela leta 1948, ampak še pred Balfourjevo deklaracijo. Takrat se je začelo. To je moja izjava. Ne verjamem v zaznamovanje. Vsak dan je dan Palestine.