"Moral sem se naučiti prepoznati in brati sledi, predvideti obrise pokrajine in smeri vetra. Spisek bi lahko širil ad infinitum, a zagotovo sem si z lovom precej izbistril oko, še posebej za naravo in njene pojave, pri čemer sem ves bistveni poduk prejel prav od starih hribovcev in zakotnežev, katerih opažanja in glasove si bom zapomnil do groba," razlaga.

Ameriški pesnik, pisatelj, esejist in profesor Sydney Lea, rojen leta 1942, je avtor šestnajstih pesniških zbirk – prvo, Iskanje utopljenca, je izdal leta 1980, najnovejša je izšla lani. Za poezijo je bil tudi nagrajen, bil je pesnik lavreat države Vermont. Leajeva poezija je pogosto pripovedna, povezana z naravo, ki je pesniku posebej blizu.

O njegovem razumevanju poezije in narave se je s pesnikom Sydneyjem Leajem pred časom pogovarjal slovenski pesnik in prevajalec Marjan Strojan. Pesnikov ne druži samo poezija, temveč tudi prijateljstvo – in tako je nastal zanimiv umetniški dvogovor.

Pravijo: ‘Poeta nascitur, orator fit.’ Pesnik se rodi, govornik naredi. Osredotočimo se na prvi del, torej 'Pesnik se rodi …' A se res? Če pogledamo vašo biografijo je težko reči, kdaj stopi pesnik v ospredje.
Težko mi je pokazati na en sam dogodek ali razvoj. Če bi mi jasnovidka v mladih letih napovedala, da se mi obeta pesniška prihodnost, bi zahteval, da mi vrne denar. Kot mladeniča so me zanimala dekleta in šport, posebej hokej, v katerem sem bil najboljši. Zaradi materinega pritiska sem jemal resno tudi šolske obveznosti, sprva z godrnjanjem … Čeprav se ne spomnim nobene, bi bil presenečen, če ne bi kakor vsi fantje mojih let pisal pesmic, s katerimi sem upal osvojiti srce tega ali onega dekleta. Glavna stvar je bila privlačnost, ne umetnost. Vesel sem, da za mojim tovrstnim pesnikovanjem ni ostalo nobenih dokazov, razen če bi kakšno zlobno tedanje dekle zdaj hotela starega človeka javno spraviti v zadrego.

Ključno je tole. Moj oče, ki je pred vpoklicem na fronto v drugi svetovni vojni krajši čas delal v gozdarski službi, me je leta 1953 vzel v kanu na potep globoko v gozdove v državi Maine, kjer je prej služboval. Te pokrajine so bile v glavnem nenaseljene. Imel sem devet let in sem bil prevzet od izkušnje. In to se je zgodilo tudi po vsakem naslednjem izletu. Pokrajina! Vreme! Ribe in divjad! Ljudje! Teh izletov je bilo potem še precej, dokler niso starši štirinajst let pozneje, leta 63, kupili koče na otoku sredi velikega jezera. Odtlej preživljam, kolikor časa le morem, na tistem koncu.

In to je bilo, še preden so materialne in duhovne dobrine predmestne kulture zadele podeželsko življenje …
Ljudje, ki se jih spomnim, so preživeli v širnih gozdovih brez elektrike in motornih žag. Drvarili so s križno žago in sekiro. S konji so posekan les privlekli do vode, od koder so ga izkušeni splavarji splavljali v Atlantik. Tudi žensko delo je bilo vse prej kot samo gospodinjstvo. Ni bilo modernih pripomočkov, električnih štedilnikov, plinskih pečic, pralnih in sušilnih strojev, celo notranjih stranišč ne. Skrbele so za vrt in živino, za kurjavo in red v hiši, za konzerviranje mesa in zelenjave s prekajevanjem, vlaganjem in soljenjem … In seveda za glavno stvar, za zdravje in vzgojo otrok. Ti ljudje niso imeli radia, nobene zunanje zabave, zabavali so drug drugega, kot na podeželju to počnejo povsod po svetu, v glavnem s pripovedovanjem zgodb, resničnih ali izmišljenih, ali oboje skupaj, dokler te niso postale last vse skupnosti.
Nekateri pripovedovalci so bili boljši od drugih, nekateri so celo zlagali pesmi, po navadi satire in zbadljivke na račun sosedov. Mnogi med njimi so bili na pol ali povsem nepismeni, kar pa nikakor ne pomeni, da jim ni bilo mar za jezik. Nasprotno, vsakič znova so poskušali stvar povedati bolje in z več in boljšimi detajli. Bil sem priča njihove genialnosti ob tabornih ognjih v kolibah in barakah itd.

Nadobudni pesnik po navadi potrebuje roko vodnika. Tako kot vsi. Bi v tej zvezi lahko koga še posebej izpostavili?
Mož, s katerim sem preživel posebej veliko časa, se je imenoval George MacArthur, po poreklu Škot, kot večina njegovih sosedov. V tisti majhni vasi so imeli njegovo umetnost tako v čislih, da so ga ob sobotah med plesi v mestni hiši vabili na oder, da je povedal zgodbo, ali kot je sam dejal, "zrecitiral poezijo". Zdaj jih imam enainosemdeset in se ne zgodi, da ne bi svoj živ dan slišal Georgeevega glasu ali glasov njegovih sodobnikov … Kar se je zgodilo, je bilo, da tudi če se tega nisem zavedal, sem vsrkal in shranil vase njihov jezik z vsemi okraski vred.
Nisem želel, kot v svojem prvem romanu, v katerem je George eden junakov, iz njihove govorice delati poezijo. Moj drugi roman, ki izide maja letos, zajema iz istega okolja, ena njegovih glavnih oseb pa je mojstrski pripovedovalec Earl Bonness. Earl je bil rečni splavar in njegove vznemirljivo grozljive in smešne zgodbe o devetintridesetdnevnem spomladanskem spravljanju hlodov po reki Machias mi še vedno odmevajo v ušesih. Sicer pa je moj poskus zapisa dialekta je prišel pozneje, ampak kot sem rekel, je bil omejen na fikcijo.

Ko vas človek prebira – vašo poezijo, eseje, roman – je očitno, da ste predvsem pesnik. V prozi, skoraj v vsem, kar pišete, je čutiti pesnikovo roko, vendar pa gre za poezijo posebne vrste, za pripovedno poezijo.
Na začetku sem bil res izključno pesnik, kar v velikem delu pripisujem možem in ženam, ki sem jih omenil. Dolgo sem čutil potrebo, da bi nekako ohranil njihove glasove. Nazadnje se mi je posvetilo, da nisem strokovnjak ne za kinematografijo ne za terensko snemanje ne za kaj drugega in da mi preostane samo to, da poskusim uresničiti svoj namen v pisanju. Ampak moje prebujenje je prišlo precej pozno. Ob izidu prve zbirke pesmi sem imel že skoraj štirideset let. Zavedal sem se, da nimam daru Marka Twaina, Wille Cather ali Maupassanta, in skrbelo me je, da se mi ne bo posrečilo ujeti govorice junakov, ne da bi zvenel podcenjujoče, kar pa je bilo ravno nasprotno od vsega, kar sem čutil do njih. Sklepal sem, ne vem, ali prav ali narobe, da mi poezija dovoljuje poustvariti nekaj njihove dikcije, ritma in kadenc, ne da bi jih poskušala imitirati.

Kot rečeno, je bila moja zgodnja poezija izrazito narativna, poskušala je posneti nekaj tiste pripovedne spretnosti, ki sem jo imel pred seboj že desetletja. Potem pa sem sčasoma postajal v svojem podajanju vse manj pripoveden, čeprav nisem nikoli opustil privrženosti konvencionalnim pripovednim komponentam: značajem, dialogom, dogajalnemu okolju itd. Z vnašanjem vsega omenjenega v krajše lirske oblike poskušam ponuditi bralcem dostop do sveta, ki ga slikam. Čeprav se kakor vsi pesniki v svojem delu spoprijemam s kompleksnimi vprašanji, bi rad poskrbel za sredstva, ki ga delajo dostopnejšega in prepoznavnega tudi za bralce, ki niso nujno strokovnjaki ali kakor koli posebej zainteresirani za poezijo. Preden jih obremenjujem s kompleksnostjo, bi jih rad povabil v svet, ki ga lahko prepoznajo celo v čutno zaznavnem smislu.

Vendar pa vaših del ne poseljujejo samo ljudje. Tu je še nekaj veliko večjega, starejšega – gozdovi, jezera, podeželje, odprta pokrajina …
Naš družinski dom je bil v predmestju Filadelfije – kontekst in kultura, ki ju potem, ko sem pri sedemnajstih odšel na kolidž, nisem nikoli pogrešal. Moje otroštvo je iz predmestnega malodušja rešil moj stari stric, ki je imel v lasti farmo, čeprav sam ni bil kmet. Bil je uspešen poslovnež in je tam gojil živino, konje, kokoši, ovce, svinje in pridelke. Moj najboljši prijatelj je bil njegov sin in tista pokrajina in najine dogodivščine so precej povezane z mojim pesniškim življenjem, čeprav ne čisto do mere, ki velja za gozdove Maina. Prijateljstvo s fantom in obiski na kmetiji (kjer je zame skrbela stričeva čudovita in nepozabna katoliška oskrbnica iz Belfasta) so snov nekaterih mojih najzgodnejših spominov, a sčasoma se je tudi poletno kmečko delo izkazalo z dolgotrajnimi učinki. Tamkajšnje okolje sicer ni bilo divjina, a je bilo podeželsko, kmečko in njegova privlačnost se skupaj z globljo privlačnostjo gozdov in tamkajšnjih ljudi na daljnem severu najbrž kaže že v tem, da sem vse svoje odraslo življenje preživel v kmečkem, vaškem okolju.

Dejali ste, da je za pesnika resnično pomembna stvar jezik oziroma njegova raba, ki omogoča dostop k čutnemu svetu: k poslušanju, govorjenju, branju. Kako se je to začelo, kdaj ste se naučili brati?
Brati sem se naučil zgodaj. To je kmalu postal moj poglavitni vir zabave. Do mojega odhoda od doma nismo imeli televizije in v kraju je bila ena sama uboga kino dvorana. Žive glasbe skoraj nisem poznal nobene, niti klasične, ritma in bluza, rokenrola, ne najbolj pomembne od vseh – džeza, vse do kolidža, zato sem bil popolnoma obseden s knjigami. Še prav posebej s tistimi angleško-kanadskega pisatelja in ilustratorja Ernesta Thompsona Setona. Spomnim se vseh podrobnosti iz Življenja divjih lovnih živali in mnogih drugih. Včasih se vrnem k njim, in medtem ko je Setonova proza precej rožnato viktorijanske sorte, so njegove zgodbe prvorazredne.

Zanimivo se mi je zdelo, da ste začeli pogovor z latinskim citatom in sem vam za to hvaležen. Morda je res, da se pesniki rodijo in govorniki naredijo, ampak ne v tistem smislu, da bi jih zadela strela in bi se v hipu spremenili v žive primerke Coleridgea in Emily Dickinson. Ne, če hočeš biti res dober v tem, stvar zahteva precej truda, vaje in še najbolj – vztrajnosti. V tem smislu se tudi pesniki 'naredijo'. Morda se rodijo v poklicanost za to vrsto dejavnosti, dobro opravljeno delo pa zahteva precej 'zic-ledra' in ure in ure vadbe, vsaj jaz tako mislim.
A vrniva se k latinščini. V mojih časih ni bilo neobičajno, da so se v tako imenovanih 'boljših šolah' učenci učili klasičnih jezikov. Nikdar si nisem predstavljal, da bi 'mrtev jezik', kakor mu pravijo, lahko imel zame kakršen koli pomen, pa sem kljub temu vsako leto znova vpisal latinščino kot izbirni jezik. V njej sem našel nek čuden užitek, poleg dejstva, da je v zbiru predmetov prispevala k visokim ocenam, ki jih je zahtevala mama.

Proti koncu osnovne šole sem se začel učiti francoščino, učitelj je bil najboljši, kar sem jih kdaj imel na katerikoli stopnji. Sprva ga nisem maral, ker je dajal toliko nalog in zahteval, da med uro v razredu ne sliši angleške besede. A že kmalu sem se lahko pogovarjal v najbolj preprosti francoščini, in nedolgo zatem v nekoliko boljši, in iz nerazumljivih razlogov celo užival v tem! Francoščino sem vpisoval do konca srednje šole, in še vedno kar tekoče govorim ta jezik, čeprav ga nisem imel priložnosti pogosto uporabljati. In to samo zaradi učitelja, ki sem se mu nato vsako leto z dolgim pismom zahvalil za pomembno pridobitev.
Poleg jezika pa sem spričo občudovanja svojega francoskega učitelja začutil tudi željo, da bi sam postal učitelj, kar sem potem na visokošolski ravni tudi bil triinštirideset let.

Pravite, da poezija potrebuje učno dobo, pesniki pa jezik (ali dva). Videti je, da ste imeli srečo in ste si oboje z lahkoto pridobili.
Imam uho za jezike. Bil sem, na primer, star že petdeset let, ko sem se sam naučil gladko govoriti in pisati italijansko. Res si želim, da bi me prej zaneslo v te kraje, ki so se mi tako zelo priljubili in bi se prej srečal s slovenščino, prepričan sem, da ko bi bil tedaj malo mlajši, imel pa sem jih že šestdeset, da bi se posvetil vašemu jeziku.

Prepričan sem, da je moje veselje z latinščino, francoščino in italijanščino znak nezavedne očaranosti z jezikom kot takim. Študij latinščine in romanskih jezikov me je obdaril z občutkom za besedno in slovnično 'zgodovino' jezikov. Preprosto, sem 'etimološki odvisnik' in zavest o tem, da angleška beseda 'disaster' (nesreča) seže nazaj do padca zvezde, in da je bil prvotni pomen glagola consider preučevanje zvezd … Ta zavest – in tu navajam samo dva takšna primera – v meni povzroča nekakšno ščemenje v grlu, kot da bi bil primoran zbrati vso vrsto zvokov, ki v sebi nosijo težo najrazličnejših izvorov in evolucij, in jih nato izpustiti na prostost, v zrak.

Precej sva govorila o pomenu in ritmu v poeziji, njenih leksičnih in slušnih vidikih, še ničesar pa nisva rekla o kakovosti, ki se zdi vaši poeziji najbližja, namreč o njeni sposobnosti vizualizacije, (u)vida.
Kritika poezije se pogosto omejuje na domnevni 'pomen' določene pesmi in pri tem se pogosto spregleda dejstvo, da je lirska poezija (ker je bila prvotno podajana ob spremljavi glasbila, lire) fizični akt dviga stolpa zraka iz globine bitja navzgor, mimo vozlov glasilk v univerzum. Jezik je pesnikov osnovni material, kot so note, notni ključi in glasbeni načini za glasbenika ali barve in oblike za slikarja. Obsedenost s tako imenovanim 'sporočilom' pesmi nas lahko napravi slepe za to dejstvo. V čudnem sovpadanju ljubezen mainškega staroselca do besed, zvokov in skupnega jezika soglaša z mojo izšolano ljubeznijo do jezikov, oboje pa še naprej prispeva k mojemu ukvarjanju s poezijo.

Ne gre mi za definicije, ampak preprosto samo navajam dejstvo, da je vaš (u)vid (v vseh pomenih besede) zelo natančen. Je ta sposobnost, da tako rečem, avtomatična ali priučena in izšolana?
Na svoj način, bi rekel, vse troje. Po svoje verjamem, da sem se rodil s čutom za opazovanje, in to je domnevam tisto, čemur pravite 'avtomatičen'. Ta sposobnost očesa z leti ugaša, a imam tolikšno zalogo iz preteklih let, da bo rezerva zadoščala za vse življenje.
Kar zadeva učenje in šolanje, pa povem, kar nekaterim ne bo všeč, a bi bilo nepošteno, če bi zamolčal ta pomemben vidik. Od majhnih nog, recimo od svojega devetega leta, sem lovec. Posledično sem prihajal v stik z ljudmi, ki jih sicer kot akademik ne bi nikdar zares srečal in se z njimi spoprijateljil. Pravzaprav mi je bilo precej nelagodno ob misli, da večina mojih kolegov tiste, ki so jih nekdaj imenovali lokalno prebivalstvo – drvarje, farmarje, obrtnike, kogarkoli, gleda kot nevedneže, nezanimive, celo primitivne ljudi. Seveda jih le malo pozna koga izmed njih. In tako je v glavnem zaradi lova. Od otroških let mi je jasno, kako zelo napačne so takšne predstave. Z leti sem postal, če smem reči, precej dober v tem, in če hočeš biti dober lovec, je preprosto nujno, da si izostriš čut za opazovanje. Picasso je nekoč dejal: »Jaz ne iščem, jaz najdem.« Seveda kot lovec in kot pesnik počnem oboje, ampak pozornost, osredotočena na tisto, kar najdem, šele omogoča vsako iskanje. Moral sem se naučiti, kaj je obetaven habitat določene vrste, kakšna je hrana divjačine – ptičev, zajcev, srnjadi – in kako se spreminja z letnimi časi. Moral sem se naučiti prepoznati in brati sledi, predvideti obrise pokrajine in smeri vetra. Spisek bi lahko širil ad infinitum, a zagotovo sem si z lovom precej izbistril oko, še posebej za naravo in njene pojave, pri čemer sem ves bistveni poduk prejel prav od starih hribovcev in zakotnežev, katerih opažanja in glasove si bom zapomnil do groba. Zame so bili enako pomembni kot vsi, ki sem jih spoznal na poti do doktorata. V predavalnici še zdaj večkrat napovem dvajsetminutni odmor in rečem študentom: "Pojdite ven in nekaj opazite!"

Se spomnite trenutkov, ko ste nekaj zagledali prvič in kako je bilo to videti? Se spomnite svojih reakcij?
Težko je izbrati samo en tak trenutek, ampak bom poskusil. Spomnim se enega prvih potepanj z Earlom Bonnessom, ki sem ga že omenil, in katerega življenje je bilo skoraj neverjetno tragično. On je model za junaka mojega drugega romana z naslovom Now Look.(Poglej zdaj). Ne vem čemu, ampak nekoč sem se odločil, da preizkusim njegovo znanje. Podal sem mu vejico, ki je padla z drevesa, in mu rekel, naj pove, za katero drevo gre, ne da bi pogledal. Držal jo je za hrbtom in jo pretipal, prelomil jo je in potipal še odlomljena konca, potem pa rekel "Cedra". In je res bila. Poskusil sem še z drugimi vejicami in nikoli se ni zmotil.

Neverjetno … Cedrovino bi se dalo zavohati, drugih pa ne. Ni čudno, da ste ga vtaknili v roman.
Meni se je to zdela čarovnija. Pomislil sem, mož je čarovnik, in po svoje je tudi bil. Z njim sem opravil dolg pogovor, objavljen je v zbirki esejev Življenje na severu (A North Country Life: Tales of Woodsmen, Waters, and Wildlife), ki bo kmalu izšla v ponatisu. Tudi meni se je zdel potem, ko sem že sam posekal in preložil velike količine lesa, manj čarovniški kot prej, ampak ne verjamem, da bi se odrezal stoodstotno kot on. Kakor že, tisti trenutek sem se odločil, da se posvetim študiju narave, kolikor se bo ob vsem drugem dalo, čeprav Earla nisem nikoli dosegel, ostal je nekakšen moj ideal. Precejšen del svojega življenja sem posvetil Velikim severnim gozdovom. Tudi o tem sem napisal knjigo z naslovom Mala divjina, zapiski s potepanj (A Little Wildness: Some Notes on Rambling). Ne bi bil več kos epskim pohodom, a v Novi Angliji še vedno obstajajo obsežna področja divjine, ki sem jih nekoč poznal na pamet. Ker moje dogodivščine v glavnem niso sledile nobenemu načrtu, sem se tu in tam ustavil, se ozrl naokrog in mnogokrat ugotovil; »Saj ta kraj mi je vendar znan.« A do njega sem prišel z druge strani, ne da bi sledil znamenjem ob poti – drevesom, skalnim stenam, potokom, mahovju, obliki hribov – čemur koli. Pa sem se navsezadnje znašel na znanem kraju! Kaj naj rečem? Ta proces je na svoj tihi način vznemirljiv in je bil povod nič koliko pesmim. Ne vem, zakaj mi ta vprašanja vzbujajo tovrstne asociacije, in tudi ne vem, ali so odgovori ustrezni, ampak vsaj meni se zdi to zelo zanimivo. Govori in pove nekaj o tem, kako nastane pesem, če se na svet pogledaš pod neobičajnim kotom.

Še nekaj je. Namreč sposobnost ne samo videti stvari, kakršne so pod katerim koli kotom, ampak jih tudi prepoznati v dejanju, v akciji. In to po mojem velja tudi za poezijo. Frost je govoril o besedah kot 'dejanjih', kakor pri igri pokra, kot je dejal.
Ne igram pokra ne kakšne druge igre s kartami, zato ne morem komentirati njegove metafore. Ampak Robert Frost je v naših krajih nekakšen genius loci, ne moreš se obrniti, ne da bi trčil ob nekaj, kar je opazil, in običajno je bil v svojih opažanjih zelo točen. Na primer, rečemo, da nas pesem 'gane', in vsaj jaz, in seveda tudi Frost, misliva, da gre tu za resničen premik, za gibanje, za pot nekam od nekod. Ta premik je lahko fizičen ali psihološki, pogosto je oboje. Pesem razumem kot majhno dramsko enoto, o njej premišljam kot o nečem takem, kot je Becketova radijska igra Krappov Zadnji trak (Krapp’s Last Tape), torej kot nekaj, kar ima svojo fizično dimenzijo. Naj za primer nečesa, kar me je ganilo, navedem vašo pesem o cinijah.

Cinija v cvetu
Cinija v cvetu, vlak,
ki je odpeljal naprej:
delo sobaric na balkonu.
Električni drog, jež,
ki je zlezel nanj:
palma ponoči. Bezgova
veja se je oblekla
v črnino. Potihem žari
vonj njenih socvetij. Pajek
v šipkovem cvetu, skrit
pred dežjem: ko ne bi bil
skrit, ga ne bi opazil.
Polnočni škorci na reklamnem
napisu; veselo poje
neki davni otrok na nebu. Dež,
ki pada z neba, ogenj,
ki liže rob zvezde, en jaz,
ki lega na zemljo.

Upal sem, da boste slej ko prej citirali kakšno svojo pesem … Razen akcije, ali celo znotraj nje pa mora pesem ob premikanju vsebovati tudi neko stabilnost. Naj je trdna ali puhasta, v njej mora biti nekaj, kar jo pripravi, da vztraja v tem, kar je. Kaj dela vašo poezijo stabilno v omenjenem smislu? Je v vsem tem vendarle neki smisel, morda celo sporočilo?
Kar zadeva sporočilnost, se strinjam z Robertom Frostom: »Če vam gre za sporočilo, pokličite Western Union.« Kar zadeva vse drugo, pa se bom moral do določene mere ponoviti. Ko sem začel pisati, sem pisal izključno narativno poezijo. Vsaka pesem je bila svoja zgodba. Potem sem nehal pisati povsem pripovedne pesmi, kot so bile Spor (The Feud), Zloba (The Spite), Blainvillski testament in druge. Nikdar pa nisem opustil skrbi za določena konvencionalna pripovedna sredstva: značaj, osebni govor, celo dialog, in morda najbolj od vsega – kraj dogajanja. Ne samo, da pogosto identificiram govorca, največkrat gre za nekoga, ki se imenuje 'Jaz', ampak hočem, da je na osnovi besednega materiala bralcu ves čas na razpolago, razen, ko se s kom pogovarja. Hočem, da bralec ali bralka vesta, kdo to je in kaj se z njim dogaja. Po mojem je precej sodobne ameriške poezije, vmes tudi nekaj kar slavne, sestavljene izključno iz besed neznanega govorca, namenjenih neznanemu drugemu na neznanem kraju. Kadar je prosti govor čisto osvobojen konteksta, postanejo stvari, vsaj meni, hitro dolgočasne. Takšna, večkrat očitno namerna nedoločenost, se mi zdi precej ozkosrčna. Kot rečeno, poezija se spopada s kompleksnimi vprašanji, in ne bi smela po nepotrebnem zapletati nečesa, kar je v osnovi bolj ali manj preprosto in premočrtno. Frost je eden najbolj kompleksnih modernistov, ampak najmanj, kar si vsak, ki zna brati, ob njem lahko reče, je, da se ve, kdo govori, s kom in kje. Če pesem odgovarja na katero teh vprašanj, se bralec počuti povabljenega vanjo. Tako kot v večkrat ponovljenem povabilu v Frostovi pesmi 'Pašnik': "You come too," pridi še ti!
Želim, da bi se moji bralci počutili povabljene v pesem in se čudim, zakaj si nekateri tako zelo prizadevajo, da bi jih držali na razdalji.

Ali načrtujete svoje delo ali pišete kakor in kadar lahko, tako mimogrede. Kaj pišete zdaj?
Če sprašujete o tem, ali imam v glavi načrt, kam bi morala pesem kreniti, ko sedem, da jo napišem, je moj odgovor zelo glasen "Ne!" Zame je osnovni užitek pesnjenja prav v odkritju, kam te stvar odnese, čeprav spočetka tega nisem imel v mislih ali pa nisem vedel, da imam. Začnem z nečim, kar sem videl, z divjo cvetico, z delčkom pogovora, novejšega ali že davnega, z vonjem, z nečim, kar sem prebral … in zaupam moči kompozicijskega postopka. V nekem trenutku se mi bo odkrilo, kaj so teme in vprašanja pesmi. Če bi že spočetka vedel, pri čem sem, bi me to oropalo užitka odkrivanja. A ker pišem tudi romane in eseje (v glavnem osebne narave, čeprav nekaj malega tudi kritike), me morda sprašujete, ali se v nekem delu dneva posvečam poeziji, v drugem eseju itd.? Odkrito povem, da ne. Delam samo z enim žanrom naenkrat. Večino esejev sem začel pisati po dokončanju zbirke pesmi.

Hvala, da ste mi pomagali pri vprašanju. Pravzaprav imam samo še eno … bolj prošnjo kot vprašanje. Ali nam lahko, če se vam zdi primerno, zaupate svoj priljubljeni verz ali verze, ali pesem, angleško ali v drugem jeziku, če jo seveda imate?
Iz Wordsworthsove nedokončane Ekskurzije (The Excursion) lahko navedem odlomek, ki je zame neskončno pomenljiv.

Paradiž, nasadi
Elizija, Poljane Sreče – kakor
nekoč iskane že v atlantskih vodah,
zakaj naj bi bile zgolj zgodovina
stvari, ki so minile – le domišljija
nečesa, kar nikoli ni bilo?
Saj Človekov spoznavni intelekt
tu združen z lepim univerzumom
v ljubezni ali sveti strasti najde
vse to že v običajnem sadu dneva.

Ravno sem resno začel s poezijo, ko sem naletel na ta odlomek, ki me je spomnil nečesa, kar mi je Allen Ginsberg, katerega poezija je popolnoma drugačna od moje, ko je videl nekaj mojih zgodnjih pesmi, dejal (Srečal sem ga na neki literarni konferenci leta 1974): »Preveč se obremenjujete s poezijo. To je samo beseda: sama bo poskrbela zase.«
Ko sem začenjal, sem se zelo trudil, da bi našel velike teme, visoke 'ideje' itd. Poskušal sem zgraditi fikcijo nečesa, kar, lahko bi rekli, ni nikoli obstajalo. Posvetilo se mi je, da lahko najdem material 'že v običajnem sadu dneva', kot pravi Wordsworth. To idejo na vsakem koraku podpira tudi Frost, a je tu 'priljubljenih citatov' preveč, da bi jih navajal.
Omenil bi še pesem št. 372 Emily Dickinson, samo zato, ker ne poznam nikogar, ki bi tako popolno opisal trenutek, ki ga vsi, ki smo že nekaj časa na svetu, dobro poznamo.

Po bolečini čustvo zleseni –
slovesno kakor grob vsak živec ždi –
Srce se vpraša: je to on trpel?
In kdaj – prav zdaj, pred stotinami let?

Nogé mehansko stopajo –
po tleh, skoz zrak, povsod –
lesenost,
ki ji ni več mar,
sprijaznjenost kot kamen, kvarc –

Ta ura je svinčena –
če preživiš, jo pomniš,
kot zmrzujoči, spomni se snega –
Zmrazi ga – zdreveni – potem se vda –