Ta se je začela že leta 1905 s filmi bratov Manaki, fotografskih in filmskih pionirjev na področju Balkana in tedanjega Osmanskega cesarstva. Njun prvi film, Tkalke, je prikazoval njuno babico Despino pri tkanju. Zelo pomembni so bili tudi etnografski filmi, med njimi filmi prve makedonske režiserke in scenaristke, pionirke etnofilma Vere Kličkove, pa makedonska animacija.

Pregled zgodovinskega ozadja pojasnjuje mednarodni uspeh sodobnih makedonskih celovečernih filmov – in o njem je govoril direktor Kinoteke Severne Makedonije Vladimir Angelov.

Vabljeni k branju intervjuja.

Vladimir Angelov, lepo pozdravljeni. Filme bratov Manaki so v Makedoniji razglasili za nacionalno bogastvo in so dobili ustrezno stopnjo zaščite v makedonski družbi. Gre za vizualne zapise različnih vsakdanjih dejavnosti, kot so ljudski plesi, tržnice, sejmi, običaji … Bila sta filmska in fotografska pionirja, ne le na Balkanu, temveč tudi v Osmanskem cesarstvu. Kdo sta bila torej Janaki in Milton Manaki?
Prav letos, 10. septembra, je bila 140. obletnica rojstva Miltona Manakija. Brata sta se rodila v devetnajstem stoletju, v vasi, ki je zdaj v Grčiji. Izučila sta se za fotografa, starejši Manaki je bil tudi učitelj risanja. Potem sta se preselila v Bitolo in tam odprla fotografsko delavnico. Delala sta tako komercialne kot tudi umetniške fotografije. Leta 1905 sta sodelovala na svetovnem fotografskem tekmovanju v Romuniji, ki ga je priredil kralj Karel, in dobila prvo nagrado. Njuna razstava je bila postavljena v dvorcu Sinaia, razglasili so ju za kraljeva fotografa in za nagrado sta dobila potovanje po Evropi.

Izkoristil jo je – seveda – starejši brat in odšel v Pariz in London, tam pa je kupil filmsko kamero Kino št. 300. Temu rečemo Kamera 300 – to je serijska številka. Ko se je vrnil, sta začela snemati. Kot snemamo tudi danes, sta začela v svoji okolici. Svoje starše, tkalke – tete in babico. Ta je bila stara 113 let, tako je vsaj rekel Milton Manaki. Če je bilo res, to pomeni, da je bila Babica Despina rojena konec 18. stoletja, na primer v l. 1790, da je živela v 19. stoletju in umrla v 20. – to je zelo zanimiva antropološka in zgodovinska podrobnost. V teh prvih kadrih, ki sta jih posnela, to je prvi film, ki je nastal na Balkanu ‒ dolgi so le nekaj sekund, od tri do pet ‒ torej vidimo žensko, ki je živela v treh stoletjih in se je rodila v 18. stoletju.

Z leti sta začela snemati tudi družbeno dogajanje in slavne osebnosti iz kulturnega in političnega življenja tistega obdobja, na primer obiska turškega sultana Mehmeda Rešada in srbskega kralja Aleksandra Karađorđevića v Bitoli; zgradila sta tudi svoj kino. Snemala sta ilindénsko vstajo, balkanski vojni, obe svetovni vojni in še in še … Njuno delo torej od začetka do konca pomeni pomemben dokument zgodovinskega in kulturnega razvoja jugovzhodne Evrope.
Filmi, ki smo jih prikazali v Slovenski kinoteki, so razporejeni kronološko. Občinstvo je lahko videlo, da sta se kot ustvarjalca razvijala in osvajala tehniko, kamero in snemanje. Od treh nekajsekundnih filmov na začetku sta prešla k daljšim filmom. Dokumentirala sta narodne običaje, plese, krščanske praznike, jurjevanje, vodice – to je pravoslavni praznik, pri katerem pozimi vržejo križ v reko, ljudje pa skačejo za njim, ker naj bi potem imeli srečo – kot v filmu Bog obstaja, ime ji je Petrunija, le da bilo to na začetku stoletja. Potem so začeli snemati družbeno dogajanje: hurijet oziroma liberalizacijo Turčije – čase, ko je na oblast prišel Kemal Atatürk, pa turškega sultana, različne delegacije – na primer romunske, saj sta bila brata Manáki Vlaha; snemala sta 1. svetovno vojno, kralja Aleksandra, ki je prišel v Bitolo, francosko-srbske delegacije, ki so se poklanjale padlim francoskim vojakom na makedonsko-solunski fronti. Njuni filmski zapisi so dobivali obliko reportaže – zelo zanimivo, saj to takrat ni bila ustaljena forma nikjer na svetu.

Nekatere fotografije in nekaj filmov bratov Manáki je bilo uničenih med bombardiranjem Bitole in požarom v njunem kinu. Kako pa so se ohranili tisti, ki jih hranite v makedonski kinoteki?
Čeprav sta brata Manaki najbrž imela nekakšno zamisel o prodajanju tega, kar sta počela, sta večino posnetkov ohranila v negativih – naredila sta zelo malo pozitivov. Milton Manaki je v petdesetih letih vse, kar sta imela, predal makedonskemu arhivu v Bitoli. To je bilo fotografsko in filmsko gradivo, pa tudi različni dokumenti. V Bitoli sta namreč imela celo svoj kino, ki je, kot ste omenili, konec tridesetih pogorel, in vse sta si zelo natančno zapisovala. Leta 1974, ko so ustanovili zdajšnjo Kinoteko Severne Makedonije, smo od bitolskega arhiva dobili njune filme. Iz tistega, kar ni bilo na pozitivu, smo naredili pozitive, iz pozitivov pa še negative. Leta 1995 smo analogno restavrirali njune filme v madžarskih laboratorijih, pomagal je tudi Unesco, leta 2010 pa še digitalno.

To je bilo res zelo zanimivo – tedaj sem ravno začel delati v Kinoteki. Naši kolegi v madžarskem laboratoriju so imeli strašne težave, ker Kamera 300 ni snemala tako kot poznejše. Veste, da ima filmski trak ob strani perforacije, tiste, ki so bile v tej kameri, pa so bile zelo nenavadne. V laboratoriju so morali zato prilagajati svoje aparature, da so lahko restavrirali filme z njunega traku. A nazadnje jim je uspelo in Slovenci so lahko na projekciji videli rezultate tako analogne kot digitalne restavracije njunih filmov, ki je sledila.

Lahko natančneje razložite, zakaj so bile perforacije njunega filmskega traku drugačne od klasičnih?
Najbrž je šlo za napako pri rabi kamere. Morda zaradi njune neizkušenosti – nista namreč vedela, kako delajo drugi snemalci, kot filmska ustvarjalca sta bila v tej regiji osamljen pojav. Ko je prišel sultan, je imel s seboj osebnega fotografa – govori se, da je bil tudi ta snemalec. Na nekaterih kadrih na njunih posnetkih se vidi, da je bila tam še ena kamera – ampak ti posnetki niso ohranjeni, nikjer jih niso našli. Vsekakor sta imela zelo malo stika z drugimi filmarji ali pa nič. Delala sta impulzivno, intuitivno. Zanašala sta se predvsem na svoje fotografsko znanje, ki je bilo njuna obrt – logično, da sta delala tudi napake. To se vidi v filmih.

Vidi se, da so kakšni kadri čisto ponesrečeni, včasih sta kamero po nesreči obrnila v nebo. Uporabljala pa sta zasučne montaže, švenke, pa tudi druge zelo sodobne prijeme – neki obiskovalec tu v Sloveniji me je vznemirjen vprašal, ali sta kamero res postavila na voz in snemala, ko se je vozil … Ja, seveda, sta, to je zelo zanimivo. Ampak onadva sta to počela intuitivno, čutila sta, kam je treba postaviti kamero, kako nekaj posneti in kaj sploh snemati – ali je nekaj vredno dokumentiranja ali ne. Mislim, da sta to počela odlično in njuni filmi so največje bogastvo naše kinoteke.

Prva režiserka v Makedoniji je bila Vera Klíčkova, pionirka vizualne etnologije, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja delovala kot sodelavka na filmskih snemanjih in scenaristka. Ribištvo na jezeru Katlanovo, njen prvi film in hkrati tudi prvi makedonski, ki ga je režirala ženska, prikazuje načine ribolova na jezeru Katlanovo, ki se je takoj po snemanju izsušilo. Azot predstavlja življenje prebivalstva, ki živi na istoimenskem območju, v nekaj vaseh ob reki Babuni. Velikonočni običaji pa so prikaz praznovanja praznikov, ki namenja pozornost mešanju krščanstva s starimi poganskimi običaji v vasi Grešnica … Vendar ni najti veliko podatkov o njej, spletno iskanje ne prinese skoraj nobenih rezultatov, to se zdi nenavadno.
O Veri Klíčkovi ne vemo veliko. Vemo, da je bila direktorica etnografskega muzeja – prva direktorica. Še pomembnejše za nas pa je, da je bila prva režiserka v Makedoniji. Je prva ženska, ki je v kakšnem filmu v Makedoniji podpisana kot avtorica. Med njo in drugo režiserko je preteklo 40 let. Niti v amaterskem filmu ni bilo režiserk, nisem pa prepričan glede širše regije. Vem, da je v Srbiji Soja Jovanović v petdesetih snemala igrane filme, prav veliko pa jih najbrž ni bilo. Vera Kličkova pa je v Makedoniji začela delati s starimi filmskimi mački, npr. z Acem Petrovskim, ki je pozneje postal prvi direktor makedonske kinoteke. Antropološka snemanja je popeljala na visoko profesionalno raven. To so zelo zanimivi filmi, sam sem bil popolnoma osupel, ko sem jih videl – zame je bilo to nekaj eksotičnega. Filme je posnela sredi petdesetih let, štirideset let prej, preden sem jih jaz prvič videl. Ljudje in običaji, ki jih je prikazovala, pa so videti kot iz srednjega veka – iskala je osamljene kraje, v katere je razvoj najmanj posegel. Nekateri običaji so seveda rekonstruirani, a še vedno naredijo močan vtis. Mislim, da ni bilo tako samo pri nas. Te filme lahko prenesemo tudi na širše območje – ljudje so tako živeli, morda še pred nekaj desetletji. Po večini je bil to način življenja.

Za tiste čase ni bilo običajno, da bi se ženske ukvarjale s filmom, kaj šele, da bi režirale. Verjetno ji ni bilo lahko?
V Kinoteki vsako leto podeljujemo nagrado, ki se imenuje zlati objektiv. Po navadi želim, da upoštevamo načelo enakosti, in to je vsako leto problem, ker so bile ženske v makedonski kinematografiji – in tudi širše – še pred kratkim močno marginalizirane. Če so že sodelovale pri filmih, so predvsem pri kostumografiji, scenografiji, maski in podobnem. Redko so bile v glavnih sektorjih – s tem mislim na režijo, produkcijo, fotografijo. Gotovo tudi Veri Kličkovi ni bilo lahko. Ko je pozneje zapustila osrednjo produkcijo, je sodelovala z makedonskim filmskim pionirjem Blagojem Drnkovom. Snemala sta na 16-milimetrski filmski trak, s katerim je laže delati, bila sta učinkovitejša. Nista potrebovala velike ekipe. Vera Kličkova je sama snemala zvok, ambientalni zvok in pesmi, ki so sodile k običajem. Blagoja Drnkov je snemal s kamero, skupaj pa sta montirala. Bila sta majhna, učinkovita ekipa in morda jima je bilo tudi zato laže.

Makedonski etnografski filmi, dokumentarni, tudi sicer prikazujejo zelo zanimive običaje in etnografske prvine iz Makedonije ter etnične oz. verske skupnosti, ki so živele v nedavni preteklosti. Filme ste oglaševali tudi s plakatom iz filma Derviši režiserja Aca Petrovskega, v katerem so predstavljeni verski obredi dervišev iz muslimanske sekte "rifai". Eden izmed njih si z bodalom prebada lica …
Videti je strašno, ja. To je film, ki so ga v petdesetih letih posneli v tékiji – verski zgradbi dervišev. Ti so muslimanska verska sekta. Večina muslimanov jih ne priznava niti kot sekto. Ampak vseeno obstajajo. To je tekija v Skopju zraven Bit Pazarja, sicer pa živijo še v Tetovu, Prizrenu na Kosovu … Dva filma sta jim posvečena; Derviši režiserja Ace Pétrovskega, ki ste jih omenili, so nastali v Skopju, Pozdrav pomladi Trájčeta Popova, ki je posvečen derviškemu običaju klicanja pomladi, pa v Prizrenu. To je zelo zanimivo, velika eksotika. Česa takega po navadi ni mogoče videti. Derviši padajo v trans, v drugih državah hodijo po žerjavici, pri nas pa se prebadajo. Prebadajo svoja telesa na zelo čudnih mestih, imajo velikanske pripomočke za prebadanje in vsak ima svoje ime. Prebodejo si usta, na bodalo pa obesijo uteži, da je še težje, tako želijo pokazati svojo moč. Ta pravzaprav ni pomembna – padejo v trans, kri jim ne teče, nič ne kaže, da bi bilo z njimi kaj narobe. Fenomen so. Ne vem, koliko je to že zares raziskano. Iskali smo filme, ki bi bili zanimivi za slovensko občinstvo, ampak take, kakršnih še niso videli. Vsi poznajo Teono Strugar Mitevsko, Milča Mančevskega, te filme pa imate zelo redko priložnost videti. Izbrali smo zelo zanimiv program.

Prepoznaven je tudi makedonski animirani film, nastajal je dalj časa, organizirano – od filmov, nastalih v studiu filma Vardar, do tistih, ki se občasno snemajo danes. So bili med njimi tudi politično angažirani, družbenokritični filmi?
Nastajale so vse vrste animiranih filmov – satira, seveda, politična satira je animaciji zelo sorodna, družbena kritika, kritika miselnosti … zanimivo je, da ima makedonska kinematografija na splošno značilne poteze – to velja za igrane in dokumentarne filme, pa tudi za animirane. Čeprav smo bili toliko let v skupni državi, več kot 90, za vse članice velja, da je vsaka razvila svoj značilni slog. Pionirka je bila morda res zagrebška filmska šola, ni pa bila vsem vzor glede sloga. Makedonski slog se od njenega zelo razlikuje. Gre za zanimivo zbirko filmov. Petar Gligorovski je doajen makedonske animacije, snemal je abstraktne filme, Darko Marković bolj cinično gleda svet. S svojim likom, ki ga imenuje Pecko, to pomeni človeka, ki zbada, ki govori resnico, podaja satiričen, političen, angažiran komentar družbe. Delčo Mihajlov je snemal bolj konvencionalne filme, ampak na prav tako prepoznaven način. Med mlajšimi avtorji bi omenil Žarka Ivanova, njegov film Povratno potovanje: Marija. Odlikuje ga zelo zanimiv in sodoben slog animacije.

V kakšnih tehnikah so nastajali ti filmi?
Prvi filmi so nastali, ko je režiser in tudi odličen akademski slikar Kole Manev, ki je sicer snemal dokumentarne filme, je zase kupil 16-milimetrsko kamero, pri kateri je lahko ustavljal kader (tej tehniki v animaciji rečemo stop-animacija). Večina filmov, ki so nastali v produkciji filma Vardar, je bila posneta z njegovo kamero, ker oni niso imeli kamere, ki bi imela to možnost. Delali so klasično, s folijami, risanjem, ozadji, vsemi temi stvarmi. To je trajalo do začetka devetdesetih let. Tam nekje v osemdesetih je Darko Marković postal direktor makedonske televizije in kupili so trik mizo. Potem so delali z njo.

Kako pa so bili v Jugoslaviji sprejeti? – Zanimajo me seveda predvsem tisti bolj politični, satirični …
Ko se je televizija razširila povsod po svetu, je film začel izgubljati politično naravo. V petdesetih, šestdesetih je bila tudi v Jugoslaviji povsod zelo navzoča, politika se je osredinila nanjo, film pa je tako dobil večjo svobodo izražanja. Tako se je tudi začel jugoslovanski novi val, ki so mu oblasti rekle črni val. Politični pritisk ni bil več tako močan. Tudi animatorji so lahko snemali, kar so hoteli, bolj ali manj, v tem pogledu ni bilo prepovedi. Konec koncev je o tem odločalo tudi občinstvo. Če je bil film dober, so ljudje prišli v kino. Odzivi na animacije so bili na splošno pozitivni. Darko Marković je postal osrednji jugoslovanski lik animacije, šel je v tujino, po festivalih, prvi je snemal animirane filme, daljše od 20 minut. Tak je na primer njegov film Kaša. Mislim, da se ga najbrž spominjajo starejši gledalci, ne le v Makedoniji. Dobival je tudi nagrade in delal špice za nočni program televizije. Bil je precej priljubljen.

Omenili ste že, da je imel makedonski film v zgodovini značilne poteze. Mislite, da je to razlog, da gre makedonskim filmom v mednarodnem prostoru tudi danes tako dobro?
Ja, mislim, da je to razlog, zakaj so tudi danes priljubljeni. K nam prihajajo tujci, ki si želijo gledati naše filme in se navdušujejo nad našo kinematografijo. Vzemimo dokumentarni film, ta na Zsem ahodu pogosto pomeni pripovedni dokumentarni film: nekdo sedi in govori, morda ima film tudi pripovedovalca … makedonski dokumentarni filmi pa nimajo pripovedi, snemajo dogajanje – in v tem se razlikujejo od televizijske produkcije. To so klasični avtorski filmi. Podobno velja tudi za igrane. Čeprav smo majhna država, majhna produkcija, so naši filmarji dobili zlatega leva v Benetkah, kristalni globus v Karlovih Varih, filmi Teone Strugar Mitevske so na ogled na vseh festivalih, Medena zemlja je dobila nagrade na Sundanceu, dve nominaciji za oskarja, tudi kratki filmi in koprodukcije niso od muh. Mislim torej, da nam gre dobro.