Že desetletja se posveča vodi in z njo povezanim vprašanjem; od političnih konfliktov, različnih vidikov upravljanja z vodami, do raziskovanja pomenov, ki jih različne skupnosti pripisujejo vodi in vodnim prostorom. Nedavno je končala obsežno raziskavo o vodnih bitjih, v kateri se posveča spremembam vodnih božanstev po svetu skozi čas.

Veronica Strang je Slovenijo obiskala v okviru konference Razsrediščenje trajnosti.

Vabljeni k branju intervjuja z njo.

Trajnostni razvoj je danes skoraj vseprisotna besedna zveza, neke vrste rešilni koncept, s katerim naj bi si zagotovili prihodnost, v kateri se izognemo vsesplošnemu podnebnemu in ekološkemu kolapsu. Zdi se, da nam ideja trajnostnega razvoja v danem trenutku nudi določeno uteho, toda obenem se zdi, da v sedanjem družbenem kontekstu vendarle morda le ne ponuja dovolj močnih vzvodov za potrebne spremembe. Kaj torej trajnostni razvoj ponuja in kje so njegove omejitve?
Začela bi s poanto, ki jo je izpostavil že avstrijski teolog in filozof Ivan Ilich, da je namreč fraza trajnostni razvoj pravzaprav oksimoron. Ker ne moremo rasti v nedogled in v neskončnost porabljati virov. Toda dodal je tudi, da moramo, če že hočemo govoriti o trajnostnem razvoju, koncept ponovno premisliti in razmisliti, kako delati bolje namesto več. Ločiti moramo pojma rasti in trajnosti oziroma rasti in razvoja ter začeti razmišljati o takšnih oblikah razvoja, ki bi omogočile, da ne skrbimo samo zase, ampak tudi za vse druge vrste, in da ne bi smeli rasti.
Vcepljeno imamo predstavo, da je rast nekaj samo po sebi dobrega, pa nam očitno že zmanjkuje planeta. Ko so ljudje pred 100 ali 200 leti z intenziviranjem svojih dejavnosti presegli mejo zmogljivosti svojega neposrednega okolja, so pač šli in zasedli tujo zemljo. Tako je potekala hegemonistična ekspanzija v druge predele sveta. Zdaj je za tovrstno početje zmanjkalo planeta in začeti moramo živeti v okviru zmožnosti planetarnih ekosistemov. Ne moremo več le rasti in se širiti, ampak moramo delati bolje oziroma rasti kakovostno. S tem ne mislim, da bi se morali vrniti na nek nekdanji način delovanja ali ostati statični, pač pa moramo ločiti pojma rasti in razvoja.

Bi torej morali razumevanje razvoja izviti iz oklepa samo gospodarskega pojmovanja te besede?
Čeprav skušamo govoriti o gospodarskih dejavnostih, kot da so povsem ločene od materialnega sveta in od družbenega razvoja, to seveda ne drži. Vsaka naša aktivnost ima svojo materialno razsežnost in vsaka gospodarska dejavnost imam svoje materialne učinke. Zato moramo v svoje pojmovanje gospodarstva ponovno vključiti družbene in materialne vidike. Gospodarstvo ni abstraktna veda o denarju, ki bi bil nekakšen nevidni virtualni sistem. Opravka imamo z ljudmi, ki ustvarjajo stvari in uporabljajo stvari in jih mečejo stran. Vedno je prisotna materialna razsežnost. Če uspemo ponovno povezati te, zdaj kakor ločene vidike, lahko v idejo razvoja vključimo tudi mnogo bolj holistično razumevanje, da ima vse, kar počnemo, svoje povsem materialne učinke.

Izpostavljate, da obstajajo precej različni modeli in razumevanja pojma trajnosti.
To razumem kot neke vrste kontinuum. Običajno operiramo s široko zastavljenimi kategorijami trajnosti. Govorimo o ekološki trajnosti, o družbeni trajnosti, največkrat pa pravzaprav govorimo o gospodarski trajnosti. Želela bi poudariti, da gre tu pravzaprav za kontinuum, ki sega od določene mere skrbi za svet onkraj človeškega pa vse do nekakšne virtualne vizije gospodarske dejavnosti, ki je povsem ločena od svojih učinkov na materialni svet, na drugem koncu spektra. Mislim, da se moramo znebiti vseh teh antropocentričnih pojmovanj trajnosti in v ta pojem vključiti dobrobit vsega živega sveta. To je resnična trajnost. Pri tem pa bi res želela poudariti, da ne obstaja nobena kategorija trajnosti, ki ne bi imela zelo resničnih materialnih učinkov, to moramo razumeti in upoštevati.

Pri svojih antropoloških raziskavah se izrazito osredotočate na vodo, na porečja in na povezanost različnih skupnosti z vodo, na njihovo odvisnost od vode, pa naj gre za denimo skupnosti avstralskih aboriginov, za sodobne kmetovalce ali pa za prebivalce mest. Od kod ta fokus na vodi?
Preden sem se posvetila antropologiji, sem pisala o okoljskih tematikah. Ukvarjala sem se predvsem z jezeri v Kanadi in njihovim zakislevanjem, pa tudi z vprašanjem, kako pritegniti lokalne skupnosti k razpravam o teh temah. Terensko delo za svojo doktorsko nalogo pa sem opravljala na reki Mitchell v severnem delu Queenslanda v Avstraliji, kjer sem se tudi seznanila z aboriginskim razumevanjem okolja. Nekako kar zgodilo se je. Tega je že dolgo. Danes je voda postala velika, orjaška tema – kar je tudi prav–, in danes veliko ljudi vodo zelo intenzivno raziskuje, tako da se je področje izkazalo za dobro karierno odločitev.

Mislim, da mi je všeč, ker te voda prisili, da spoznaš, da so vsa ta področja, ki smo jih omenjali – od ekologije, družbe do gospodarstva – povezana, da voda vse povezuje, voda je materialna vez med vsem. Obenem pa nam tudi omogoča, da konceptualno razmislimo o teh povezavah in tudi, da razmišljamo na različnih ravneh. Pred kakšnimi tremi leti sem imela denimo predavanje na neki šoli v New Yorku o kozarcu vode. A takoj, ko začnemo govoriti o kozarcu vode, se ni težko premakniti k drugim vidikom: k vodi v telesu, vodi v porečju, vodi v meteorološkem sistemu. Voda je izvrstna za to, da mislimo z njo, kot je to poimenoval Lévi-Strauss. Ko razmišljamo s pomočjo vode, lažje povežemo dejavnosti, ki potekajo na različnih ravneh. Povežemo lahko različna področja naših življenj, ki vsa nujno potrebujejo vodo. Voda je torej izvrstna snov, s pomočjo katere lahko razmišljamo.

Kako lahko na ta način bolje povežemo področja, ki tako vztrajno ostajajo ločena v našem običajnem pojmovanju sveta?
Vzemimo osnovno podmeno, da je vsako živo bitje odvisno od vode, od ustreznega dostopa do dovoljšne količine vode. Skupnosti so odvisne od dostopa do vode, od tega, da je ta vir zanesljiv, da vode ni premalo ali preveč, da je dostopna ob pravem času in tako naprej. S te perspektive vidimo, da je tisto, kar običajno pojmujemo kot ločene gospodarske dejavnosti, povsem odvisno od ekoloških procesov. Vidimo lahko, da so naša družbena življenja odvisna od prepleta teh dejavnikov. Voda nedvomno povezuje najrazličnejše vidike, o katerih običajno razmišljamo ločeno, ki jih razmejujemo v ločene kategorije.

Po svetu zdaj modernizacija in eksploatacija prodirata v zadnje še nedosežene kotičke sveta. Po drugi stani je vsa pokrajina v Evropi že dolgo izpostavljena človeškim posegom, kar velja seveda tudi za evropske reke. V Sloveniji, z izjemo kakšnih izvirov in manjših potokov, nimamo rek v naravnem stanju, vse je bilo v bližnji in bolj oddaljeni preteklosti preoblikovano, da bi ustrezalo človekovim potrebam. Tudi nismo ravno pripravljeni ali zmožni, da bi se odrekli območjem, ki smo jih kdaj v preteklosti odvzeli vodi, ko smo pozidali poplavne ravnice in podobno. Kako pravzaprav iz takega izhodišča razmišljati o bolj celostnem upoštevanju voda?
Res skoraj ni reke, na katero človeške dejavnosti ne bi imele takšnega ali drugačnega vpliva. Nobenega področja ni več, kjer se človeški vpliv ne bi čutil. Zdaj, ko se soočamo z velikimi meteorološkimi problemi, niti najbolj oddaljena območja niso povsem zunaj našega vpliva. A reke so izvrsten primer, kako zelo človek instrumentalizira svoje okolje. Reke smo spremenili v kanale, zgradili jezove, presekali in omejili smo njihov tok in tako naprej. Vse te izredno intenzivne obremenitve, vsa ta infrastruktura nam je omogočila nadzor nad rekami. Oziroma iluzijo nadzora. A kot pričajo vsa poplavljena mesta po svetu, ne glede na to, koliko jezov in kanalov zgradimo, problem ne izgine, nasprotno, postaja vse večji. Kajti kanali zravnajo strugo, več je betonskih, trdnih površin, voda teče mnogo hitreje in poplave so silovitejše. Zato moramo o porečjih razmišljati celostno.

Drži, ne moremo nenadoma prestaviti mest s poplavnih območij. Moramo pa spremeniti pristop in razmišljati o celotnih porečjih. Kajti običajno se omejimo na poplavne nasipe in okope, ki naj zaščitijo mesta. Ampak to je dejansko le majhen obliž pri precej obsežnejšem problemu. Za to, da se ustvari določeno stabilnost v rečnem sistemu, je treba imeti prave sestavine. Mokrišča, gozdove, pravilno uporabo tal vzdolž celotnega porečja. Zato moramo razmišljati gorvodno, kako uporabljamo zemljišča ob rekah, kaj se je v preteklosti zgodilo z mokrišči, ki lahko zadržijo poplave, razmišljati moramo o učinku podnebja, kako bi lahko omilili najbolj ekstremne vremenske vzorce. Na določenih območjih po svetu se dejansko že odstranjuje jezove, spet na drugih pa jih pravkar marljivo gradijo. Obstaja veliko različnih pogledov na uporabno vrednost jezov. Toda zelo pogosto ustvarijo iluzijo nadzora, ta pa se včasih sesuje. Jezovi lahko tudi popustijo, niso večni, in najverjetneje mnogo več stabilnosti zagotavlja tisto, kar Združeni narodi zdaj imenujejo 'na naravi zasnovane rešitve'. Da se torej upošteva potrebe ekosistemov in pogoje, pod katerimi ekosistemi dejansko dobro delujejo, namesto da jih skušamo nadzorovati z vsemi silami. Spoznati moramo, da 'nadzor' ne izhaja iz togega preoblikovanja terena, ampak tudi iz razumevanja potreb reke.

Jezovi na rekah so v časih, ko skušamo čim hitreje preiti na obnovljive vire energije, nekoliko dvorezen meč. Hidroenergija sodi med obnovljive vire in reke so zato še vedno izpostavljene tudi zelo obsežnim posegom.
Jezovi so zanimiv problem. Že v 50-ih letih je zgodovinar Karl Wittfogel napisal zelo vplivno knjigo z naslovom Orientalski despotizem. Ključna poanta knjige je v tem, da nadzor nad vodo prinaša politično moč. Kdorkoli torej nadzoruje vodo, ima v bistvu politično moč. Dandanes je seveda del problema v tem, da to večinoma niso države, ampak multinacionalke. A če izhajamo iz premise, da z nadzorom nad vodo pridobiš realno moč, so jezovi nedvomno izredno privlačni, izjemno vabljivi, ker povzemajo to idejo: tu bomo zadržali to osnovo življenja, nadzorovali jo bomo in sproščali takrat in v količinah, ki nam bodo ustrezale. To je za številne vsekakor precej zapeljiva ideja. Jezovi se vsekakor zdijo mogočni, dajejo vtis, da imate moč. Toda njihovi učinki na rečne sisteme znajo biti izjemno uničujoči. Hidroenergija se že dolgo pojmuje kot čistejši vir električne energije, a morda vendarle obstajajo tudi boljši načini. To ne pomeni, da je treba prenehati pridobivati energijo iz vode, a morda obstajajo bolj učinkoviti načini, kako se tega lotiti, ki ne vključujejo zajezitve celotnega toka reke. Na primer v Veliki Britaniji in še marsikje po svetu je že precej mikrohidroelektrarn. Eno imam prav blizu svojega doma. Z reke Temze je speljan majhen odvod, rokav, ki napaja mikroelektrarno, ki zagotavlja elektriko stotinam hiš, nato pa se voda vrne v reko. Tako ni oviran prehod za ribe, pretok reke ni zaprt, gre za mnogo manj invazivno tehnologijo.

Toda eden od razlogov, zakaj ljudje gradimo jezove in zadrževalnike, je tudi poletno pomanjkanje vode za namakanje. Češ, bolje, da vodo zadržimo. Toda če zemljo ob rekah pravilno uporabljamo, lahko prav tako zadržimo vodo. Če imate mokrišča in gozdove, bodo ti zadrževali vodo in jo sproščali bolj postopoma. Vsekakor obstajajo drugačni načini, kako razmišljati o problemu, kot je gradnja velikih betonskih konstrukcij, ki bodo povsem zajezile reko.

Ponekod se že preizkuša zelo drugačne pristope pri upravljanju z rekami. Neka novozelandska reka je celo dobila status pravne osebe. Kaj to prinaša?
Novozelandska reka Whanganui je dobila status pravne osebe, ki je podoben tistemu, kot ga imajo korporacije. Kar pomeni, da ima pravico, da so njeni interesi zastopani. Tu vsekakor igra ključno vlogo maorsko pojmovanje reke kot živega prednika. Gre v bistvu za zelo praktično rešitev, po kateri se nekaj pripadnikov lokalnega iwi-ja, kar je maorska beseda za pleme, izvoli za predstavnike reke. Njihova naloga je, da sodelujejo pri vseh z reko povezanih stvareh in govorijo v imenu reke: kaj reka potrebuje, da bi bila zdrava. Mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi tak pristop razširili s same reke na vse žive organizme v porečju.

Ključno se mi zdi, da uspemo njihove potrebe in interese vključiti v povsem praktične odločevalske procese. Ne samo z vidika, ki mu običajno pravimo naravovarstveni, ampak tudi ko se pogovarjamo o stanovanjski problematiki. Ali res moramo še naprej graditi na poplavnih območjih; ali ne bi bilo bolje imeti mokrišč, ki bi stabilizirala reko? Ali res moramo transport zasnovati tako, da potrebujemo toliko cest? Ali ne bi mogli stanovanjskih, transportnih in energetskih potreb bolj gospodarno zastaviti in povezati? Če bi v vse tovrstne ključne odločitve vključili glas reke in vsega življenja v reki, bi to v odločanje nedvomno prineslo spremembe. Namesto da bi bila to neka oddaljena tema, bi bile te potrebe nenadoma jasno formulirane. Lahko bi se vprašali, ali je velik jez resnično pravi odgovor v dani situaciji, ali pa bi bilo pametneje investirati v boljše upravljanje obrečnega prostora in ekosistemov?

Veliko se poudarja, da je treba opustiti antropocentrični način razmišljanja in postavljanja prioritet. Toda kako naj bi takšno, neantropocentrično razmišljanje dejansko plodno in smiselno vpeljali v naše dejavnosti? Zdi se mi pomenljivo, da smo zato, da bi sploh znali opozoriti na ključno vlogo in pomen drugih živih bitij za ohranjanje temeljnih pogojev za življenje, začeli govoriti o ekosistemskih storitvah. Ker se drugače menda ni dalo ekonomistom pojasniti izredne škode, ki jo povzročamo. Tako smo prepletenost in soodvisnost življenja prevedli v jezik ekonomije, nisem pa prepričana, da smo s tem dosegli ustrezne rezultate.
Mislim, da imate prav. Precej se je okrepil diskurz, kako naravno okolje zagotavlja ekosistemske storitve ljudem in res se s tem predvsem skuša prepričati ekonomiste v njim domačem jeziku ter predstaviti okolje kot množico storitev in dobrin. Določimo torej ceno, koliko so vredne ekosistemske storitve, pa bodo ljudje skrbeli za reko. No, to ni imelo kaj dosti učinka.

Mislim pa tudi, da je takšno pojmovanje v bistvu problematično. Če se namreč želimo odmakniti od antropocentričnosti in razmišljanja, da je okolje tu zato, da zagotavlja storitve za ljudi, potem potrebujemo mnogo temeljitejšo spremembo mišljenja. Kritično moramo obravnavati tisti dualizem, ki predpostavlja izjemni položaj človeka in ločuje naravo in kulturo. Ponotranjiti moramo idejo, da vendarle nimamo vsega pod nadzorom, da dejansko nismo homo faber, ki bi posegal v pasivno okolje. Okolje namreč aktivno sodeluje pri vsem ustvarjanju, nismo mi arbitri vsega, kar se dogaja. V bistvu smo izredno odvisni od materialnih aktivnosti vsega nečloveškega sveta in ekosistemov. Zato je koncept ekosistemskih storitev v temelju zgrešen. Z njim ostajamo ujeti v antropocentrično pozicijo, ki bi jo morali ravno postaviti pod vprašaj. Če želimo biti trajnostni, se moramo odmakniti od pojmovanja, ki vse, kar ni človek, vidi kot tisto drugo, kot nekaj povsem ločenega od ljudi. Spoznati moramo, da smo del iste množice živih bitij, ki delujejo v materialnem okolju.

Glede na to, da smo vendarle dediči dualističnega pojmovanja sveta, ki je še vedno močno zakoreninjeno, kako torej pravzaprav ustvariti prepričljivo pripoved, ki bi lahko bila narativni temelj drugačnega pristopa?
Mislim, da se lahko ogromno naučimo od staroselskih ljudstev po svetu, iz njihovega razumevanja sveta, ki ni razdeljen, v katerem ljudje niso ločeni od vsega ostalega. Konec koncev se nismo kar pojavili na Zemlji z idejo, da je narava nekaj povsem drugačnega od nas. Vse človeške družbe so nekoč častile naravo. Največji del človeškega obstoja smo pravzaprav častili nečloveška bitja in svet onkraj človeka. Premik v nasprotno smer se je zgodil dokaj nedavno.

Moje raziskave vodnih bitij oziroma vodnih božanstev (objavljene v knjigi Water Beings: From Nature Worship to the Environmental Crisis) so pokazale, kako se je zgodil premik od do narave zelo spoštljivega in sodelovalnega pristopa do vse bolj instrumentalizirane nadvlade nad nečloveškim svetom. Ena izmed zanimivih stvari, ki so se na tej poti zgodile, je postopno pojavljanje človeku vse bolj podobnih božanstev. Vse družbe so nekoč imele svoja vodna bitja, povsod po svetu jih najdete. Ponekod sta se njihova vloga in pomen obdržala do danes, kot denimo v primeru mavrične kače v Avstraliji ali novozelandskih Taniwha.

Toda večinoma lahko vzporedno s spreminjanjem tehnologije spremljamo preoblikovanje teh bitij v več stopnjah, v katerih ta vodna božanstva postajajo vse bolj podobna človeku. Pokaže se zanimiv premik od povsem nečloveških oblik kačastih vodnih bitij k polčloveškim vodnim božanstvom ali pa, v drugih primerih, postanejo vodna bitja podložna božanstvom s človeško podobo. Nato pa dobimo velike monoteizme, ki vso moč pripišejo bogu, ki ima izključno človeško podobo. To gre z roko v roki z utrjevanjem ideje o človekovi nadvladi nad svetom narave.

Še en vidik je zanimiv, ko govorimo o vodnih bitjih. Ne poosebljajo samo moči vode, poosebljajo tudi kroženje vode. V kontekstu različnih kultur pojasnjujejo, kako se voda premika med zemljo in nebom. Po svojem bistvu so to hidrološka bitja. A obenem so tudi hidro-teološka bitja. Poleg tega, da ponujajo razlago o premikanju vode v svetu, zelo pogosto tudi omogočajo prehajanje duš med materialnim in nematerialnim svetom. V Avstraliji denimo Mavrična kača ustvarja duhovna bitja iz zemlje in po smrti njena pesem vrne ljudi nazaj v zemljo. Mavrična kača torej opravlja nekakšno duhovno kroženje, ki je podobno hidrološkemu krogu in ta vidik je pri vodnih bitjih zelo pogost. Pojasnjuje tako gibanje vode kot gibanje duha med svetovi.

Ko opazite kači podobno bitje s krili, ta predstavlja zgornji, vidni del hidrološkega cikla, načine, kako voda postane zrak. In pogosto dihajo oziroma bruhajo ogenj oziroma strele, ker na tak način ustvarjajo dež v gornjih, nebesnih sferah. Razumeti moramo, da so ogenj bruhajoči zmaji v bistvu vodna bitja, ki ustvarjajo dež. V Evropi smo zmaje še posebej oddaljili od vode in jih povezujemo v prvi vrsti z ognjem. To pa iz dveh razlogov. Zmaji so bili v srednjem veku demonizirani, postali so predstavniki zle, uničujoče in neobvladljive narave. Vpliv pa so imeli tudi veliki vulkanski izbruhi v srednjem veku, ko so zaradi izrednih količin pepela v zraku propadale letine. Tako so bili zmaji demonizirani tudi kot prinašalci kužnih bolezni in smrti, kar je prekrilo njihovo izvorno vlogo, ko so bili povezani s strelami, dežjem in nastajanjem življenja. Konkretni zgodovinski dogodki so tako tudi odigrali svojo vlogo. Toda krilata kačasta bitja najdete po vsem svetu. Poleg zmajev v Evropi imate pernate kače v srednji Ameriki, krilate kače v severni Ameriki, povsod so, ker so del hidro-teološkega cikla.

Nikakor ni naključje, da so naša božanstva vzporedno z našim naraščajočim fizičnim nadzorom nad svetom postajala vse bolj podobna človeku. Ideja tega potujevanja narave, da so ljudje torej povsem ločeni od divjih živali in da je bog patriarhalna figura, je torej stara le kakih 2000 let. Pravzaprav je dolgo trajalo, da smo sploh prišli do te točke, in to ne pomeni, da moramo zdaj tu obtičati. Znova lahko premislimo svoje predstave o domeni nečloveškega sveta in razgradimo to ločnico, to odtujenost od vsega preostalega sveta.

Mislim, da veliko ljudi zelo živo občuti, da smo se odtujili naravi, in se želijo z njo ponovno povezati. Želijo se razumeti kot integralni del živega sveta. Prav zato lahko spremljamo tudi vznik novih duhovnih gibanj, ki zavračajo patriarhalni sistem, feminizacijo narave in ločevanje ter razumejo človeka kot del celote. Premiki se torej že dogajajo: vidimo jih lahko v alternativnih religijah, v učenjih staroselskih skupnosti, v novodobnih gibanjih, v intelektualnih kritikah dualizma. Res sem vesela, da se ti premiki dogajajo tudi v akademskih krogih, kjer potekajo čudovite razprave, kako ponovno premisliti mesto človeka. Vse to ponuja alternativne načine, kako lahko razmišljamo o teh vidikih, in je izredno dobrodošlo. Ko namreč razumemo, da nismo ločeni od ostalega sveta, potem smo avtomatično tudi kritični do kratkoročnega pristopa, ki skuša samo izkoristiti vse, kar je, češ da je tam samo zato, da nam koristi. Ta premik gre z roko v roki z bolj trajnostnimi praksami in tako prideva tja, kjer sva začeli pogovor, da je treba delati bolje in ne več.

A vsekakor ne moremo spregledati vse večje polarizacije v svetu. Vse manj se znamo pogovarjati in se slišati, če se že v izhodišču ne strinjamo. Ali pa je tak vsaj vtis, kajti komuniciramo lahko lažje kot kadarkoli. Vseeno se zdi, da so srečanja različnih pogledov vse težja. Kako se lotiti tega problema?
Prav imate. Veliko je polarizacije. Veliko je nelagodnega zanikanja problemov, premik se je zgodil v bolj skrajno desno. Po drugi strani pa so komunikacijske tehnologije, ki jih danes imamo, omogočile številnim glasovom, da se vključijo v pogovor. Pred približno 20 leti sem začela sodelovati z Unescom in takrat je bilo v razpravah le omejeno število sodelujočih. Danes na sestanku Unesca ali na Združenih narodih sodeluje res široka paleta glasov različnih kultur in ozadij, ki prinašajo zelo različne poglede.

Komunikacijske tehnologije so razprle prostor in seveda so s tem stvari postale mnogo bolj celovite, ker je zdaj v debato vpletenih več heterogenih pogledov. In s tem so se tudi povečale možnosti, da alternativni pristopi prodrejo v ospredje. To pa je zelo pomembno. Zdaj lahko opazimo vse številnejša alternativna gibanja. Staroselske skupine denimo zdaj komunicirajo tako med seboj kot z Združenimi narodi in izmenjujejo zamisli. Opazimo lahko feministična in družbena gibanja, ki si prizadevajo za družbeno in ekološko pravičnost, opazimo lahko, kako se naravovarstvena gibanja napajajo iz teh pogovorov. In že je videti, da se vse te diskusije zlivajo v nove alternativne pristope. Upam, da bo dovolj fuzije teh idej, da dosežemo točko preobrata, ko bo prevladujoči diskurz pod takšnim pritiskom, da se bodo dejansko spremenili načini sprejemanja odločitev v svetu.

A če naj pride do tega, je potrebna resnična demokracija. Potrebujemo demokracijo, kjer so vlade res zmožne sprejemati odločitve, namesto da morajo popuščati pritiskom multinacionalk. Tu gre tudi za kritiko neoliberalizma, kajti kako lahko upravljaš z državo, če voda, železnice ali proizvodnja energije niso v tvoji lasti, ampak v lasti multinacionalk? Kako lahko imaš demokracijo, če ničesar materialnega nimaš v lasti in torej o tem ne moreš zares odločati? Če je vse v lasti tujih korporacij, kako lahko imaš pravo demokracijo po meri človeka?

Potem pa bi morali govoriti tudi o vsevrstni demokraciji, kjer so zastopane tudi potrebe in interesi drugih živih bitij, ne samo človeka. Ne samo pri naravovarstvenih odločitvah, kot to radi popredalčkamo, ampak tudi ko gre za stanovanja in transport, na področjih, o katerih običajno razmišljamo samo kot o gospodarskih vprašanjih. Njihove potrebe in interese bi morali upoštevati tudi pri odločitvah, kje bomo gradili hiše, kako bomo organizirali transport, kakšna bo kmetijska politika, kako bomo upravljali z zemljišči. Če so interesi drugih živih bitij ustrezno upoštevani v procesih odločanja, si lahko obetamo drugačne odločitve. Mislim, da je to naše najboljše upanje.

Demokracije pa se trenutno ne zdijo v najboljši formi. To ravno ne vliva upanja.
To je nekoliko odvisno od tega, kaj vam vpliva upanje. Trenutno, denimo, v Združenem kraljestvu tako rekoč vsi stavkajo. To pa je zato, ker naši sistemi ne delujejo dovolj dobro, da bi lahko demokracija delovala, kot bi morala. Odločitve sprejema ozka elita v svoje dobro in ljudje protestirajo. Ne gre samo za denar oziroma plače, gre za to, kako se sprejemajo odločitve in kaj se nam zdi pomembno. Ali je na primer javno zdravstvo pomembno, ali je šolski sistem pomemben? Tudi to je razprava o vrednotah in prioritetah. Poskrbeti pa moramo, da je v razpravah o vrednotah zastopan tudi preostali svet, ne samo ljudje.