"Vedno in povsod je treba razmišljati z lastno glavo," pravi kreativni strateg, umetniški direktor in oblikovalec vizualnih komunikacij Vladan Srdić.

Diplomiral je na Akademiji uporabnih umetnosti v Beogradu, potem pa delal kot umetniški direktor in kreativni strateg v več oglaševalskih agencijah, Saatchi&Saatchi, Y&R, Mc Cann, Ogilvy, ter sodeloval pri različnih projektih v Nemčiji, Avstriji, ZDA, Kanadi, na Nizozemskem, Madžarskem, v Srbiji in seveda Sloveniji, kjer živi zadnjih 21 let in je soustanovil Studio 360. Za svoje delo je prejel številna priznanja na domačih in tujih festivalih – omenimo European Design Awards, German Desiggn Award, Nagoya Design Do, EPICA, Golden Drum, Zlati grifon, Magdalena, SOF in druge. Nemška založniška hiša Tachen Books ga je uvrstila med 100 najboljših kreativcev sveta.

Zakaj se ukvarjate prav z družbeno angažiranimi plakati, so vaše priljubljeno izrazno sredstvo?
To je morda ena mojih bolj priljubljenih oblik, ne pa najbolj priljubljena. V svoja dela vedno poskušam vključiti obliko, funkcijo in idejo. Včasih se to da bolj, včasih manj. Gre za pristop družbene odgovornosti, ki omogoča svojevrsten odmerek skritih sporočil, v katera rad zavijem svoja dela, nekakšno večslojnost, ki opazovalcu za nagrado omogoča, da si razlaga stvari po svoje in da najde osebno vrednost. Seveda imam vedno svoje sporočilo, ki je delno prikrito.

Nekoč so v Srbiji govorili: Pomlad je, jaz pa živim v Srbiji. To pa je vaša 21. pomlad v Sloveniji. Koliko ustvarjalnosti vam omogoča to okolje? Kje črpate navdih?
Pri mojem ustvarjanju okolje razen pri sklepanju poslov nima pomembne vloge. Navdih dobivam na spletu, po vsem svetu, vsi smo povezani. Vsi vidimo, kaj delajo drugi v realnem času, zato je to svojevrsten konglomerat, mešanica vsega, seveda odličnih izkušenj, ki dajejo barvo, ton delu skupaj z osebnimi nagnjenji, na splošno pa se učimo in temeljna izhodišča oblikujemo, ko smo še mlajši. Ko sem prišel v Slovenijo, sem bil že deloma ustvarjalno izoblikovan. Pri svojem delu imam rad, poleg intelektualnosti, tudi to, da če je le mogoče, najdem duhovito rešitev. Črni humor mi je zelo blizu.

Naslov vaše retrospektivne razstave v Beogradu je bil You are what you see: Si, kar vidiš. Ali se podjetja v Sloveniji zavedajo, koliko ljudje razumejo potrebo biti viden? Ljudje kot podjetja, javni sektor?
Po mojem mnenju se to spreminja in se bo vse bolj spreminjalo, ker druge možnosti ni. To so dojeli zlasti v podjetjih, ki sodelujejo s tujino. Čeprav se sprva niso zavedali, so prišli do zanimivega odkritja, da je to nujno. To ni okrasek na novoletni jelki, temveč bistvo, kakšni smo, kdo smo, kaj smo. Vizualizacija izdelka ali vizualizacija storitve je danes zelo pomembna. Ker ima veliko komunikacijskih kanalov, je njena konsistenca izjemno pomembna.

Omenili ste, da ne delate samo za slovenske naročnike, ampak tudi za avstrijske, ameriške in celo kitajske. Ali obstajajo kulturološke razlike? Ali pa je oblikovanje globalno?
Razlike so. Pri tem je lepa igra, vedno je nova stranka, nov posel, storitev, v kar se moraš, tako kot igralec, potopiti, se pred začetkom dela pozanimati in vedeti, kaj delaš in za koga. Razlika seveda obstaja. Ko sem na primer delal za neko zagonsko podjetje iz San Francisca, je vse potekalo veliko hitreje, veliko bolj logično, ni bilo preveč prerekanja, dobro smo se razumeli. Profesionalnost, uigranost in kapital v ozadju so v tujini veliko pomembnejši dejavniki kot pri nas. Vendar pa gremo vsi v isto smer, eni hitreje, drugi počasneje.

Marec je pomemben mesec na srbskem političnem koledarju. Omenila sva že bombardiranje, ki se je začelo 24. marca, ta teden pa smo se spomnili tudi na 9. marec 1991, dan velikih in prvih protestov proti Slobodanu Miloševiću. Teh se je udeležila tudi vaša mama, posneta je na zdaj že znameniti fotografiji Predraga Mitića, kako sama pokončno stoji pred tankom. Kako se spominjate teh in drugih protestov, na katerih ste sredi 90. let sodelovali kot mladenič v Srbiji?
Kot je rekel neki pesnik: Nič ni težko, ko si mlad. Takrat so se celo take stvari zdele nostalgične in romantične, če gledam z današnjega vidika, čeprav niso bile samo take. To je moje drugo ali tretje življenje. Čustva so mešana, od lepih do zelo grdih. Žal je najhujše spoznanje, da se, kot kaže, ničesar ne da spremeniti.

Ali so še možnosti za odpor ali pa je Srbijo zapustila vsa kritična množica ljudi, ki bi lahko spodbudila spremembe?
Po mojem je odpor kot kategorija samo fikcija, ki jo nova oblast izrablja, da zasede stare položaje. Morda v drugačni preobleki, a žal se vrtimo v krogu.

Ali se ljudje, ki so zapustili svojo državo, imajo pravico vmešavati ali vsaj komentirati dogajanje v nekdanji domovini?
Vsakdo ima pravico do svojega mnenja. To, s čimer se ukvarjam, je vizualni komentar življenja okrog nas in je zato širšega pomena od nacionalnega.

O družbenem položaju ste objavili več del, s katerimi kritizirate potrošniško družbo, spominjamo se križa iz vašega Proglasa kot kritike potrošniške družbe, ki je bil objavljen v Mladini. Kakšno je vaše sporočilo?
Da je treba vedno in povsod razmišljati z lastno glavo.

Kateri projekt pa bi bil zdaj za vas poseben izziv?
Rad imam različnost, eksperimente. Veseli me, če en dan delam eno vrsto dela, drugi dan drugo. Najraje pa sodelujem s priznanim kolegom Lazarjem Džamićem, (sicer avtorjem knjige Cvetličarna v Hiši cvetja, ki govori o fenomenu Alana Forda, op. a.) na širokem področju, ki je tudi povezano z družbeno odgovornostjo.