V Guncljah pri Ljubljani se je danes pod okriljem kulturnega društva Blaž Potočnikova čitalnica odprla razstava akademskega slikarja Janeza Bernika, domačina iz Guncelj in enega izmed velikanov slovenskega slikarstva. Razstava bo v prostorih Mestne občine Ljubljana v Guncljah na ogled do 21. decembra.

Iz Guncelj v svet
Janez Bernik je bil slikar, grafik, kipar, likovni pedagog in akademik, rojen v Guncljah leta 1933. Trdil je, da se ne spominja, da bi zase kadar koli iskal poklic: "Kot predšolski otrok sem vedel, sem hotel, sem želel, vonj barv – in slikati". Že kot majhen je ob pomanjkanju čopičev in ostalega materiala v pesek pred hišo risal svoje prve in največje risbe.

Točno 22 let pozneje je pri Maksimu Sedeju na takratni Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani diplomiral iz slikarstva, leta 1958 pa je zaključil še specialko za grafiko pri Božidarju Jakcu. Leta 1959 se je kot štipendist francoske vlade študijsko izpopolnjeval v grafičnem ateljeju J. Friedländerja v Parizu, pozneje pa se je kot profesor in nato predstojnik oddelka za slikarstvo zaposlil na svoji matični akademiji.

Kot scenograf je sodeloval pri Odru 57, v Drami Slovenskega narodnega gledališča in v Mestnem gledališču Ljubljanskem. Bil je član umetniškega sveta Društva slovenskih likovnih umetnikov, upravnega odbora Mednarodnega grafičnega bienala, kjer je dolga leta tudi razstavljal in Grupe 69, katere ustanovni član je bil. Leta 1980 je bil med podpisniki pobude za ustanovitev Nove revije in pozneje član njenega uredniškega odbora ter sooblikovalec številnih njenih izdaj. Kot akademik je bil izvoljen za rednega člana SAZU-ja ter Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu, pozneje pa tudi za zunanjega (tujega) člana Accademiae nazionale di San Luca v Rimu.

Od zemeljskih snovi in pismenk do reliefov in tapiserij
Na začetku šestdesetih let 20. stoletja je Bernik ustvarjal pod vplivom t. i. evropskega informela, kar je bilo opazno tudi na njegovi prvi samostojni razstavi v Mali galeriji: zanimala ga je uporaba primarne zemeljske snovi kot osnovne materije slikarskega zapisa. Postopoma so se na slikah začele pojavljati pismenke, znaki in pisava, s katerimi je povezal zahodnoevropsko in bizantinsko ter srednjeveško in sodobno likovno tradicijo. Vzporedno je ustvarjal grafike, s katerimi je postavil formalne temelje Ljubljanske grafične šole, pogosto pa je sodeloval tudi na mednarodnem umetnostnem bienalu v Benetkah.

Poleg samostojnih del in ciklov je sodeloval tudi pri notranji opremi več prostorov: leta 1965 je z reliefi opremil ljubljanski Rotovž in pritličje hotela Slon, ustvaril pa je tudi več osnutkov za stenske tapiserije.

Sorodna novica Janez Bernik in antično načelo, da dan ne mine brez risbe

Nočni dnevnik
Na prelomu tisočletja se je osredotočil na kontinuirano risanje v majhnih priročnih formatih in v različnih tehnikah, ki jih je zbral v "dnevniški" monografiji Nočni dnevnik 1959–2009, ki jo je leta 2010 izdala Nova revija. Zbirke, polne drobnih risarskih del, po besedah urednika založbe Nika Grafenauerja predstavljajo "pet desetletij umetniške samoartikulacije", ki jo je Bernik risal oz. pisal vsak dan. In vendar gre samo za izbor; Bernik je namreč risal vsak dan pred, po in med delom na akademiji, tako da je skupaj nastalo več tisoč listov.

"Velik format – z njim je križ. Platno je najprej treba napeti, nato preparirati, potem pa imaš še skrb, da bo tvoja koncentracija zdržala ne le eno uro, ampak cel teden, mesec. To je tako, kot bi pisal roman, medtem ko je risba bolj podobna pesmi. Je bolj zgoščena, najbolj neposredna, njena izreka je močnejša in obenem bolj preprosta. Imeti kondicijo, da zdržiš skozi cel roman … to je pa čista groza.", je o svojem delu povedal Janez Bernik, s čimer po besedah Polone Balantič namiguje na psihološko in eksistencialno funkcijo risbe svojemu delu.

Balantič je o monografiji zapisala še, da je "povzetek osebnosti in dela Janeza Bernika. Je namreč najboljši presek likovne umetnosti in poezije, v katero se Bernik občasno potopi. Je poezija in risba hkrati, zato pa jo tudi kar najbolj pravilno lahko imenujemo (delna) Bernikova avtobiografija".

Nočnemu dnevniku so sledili še cikli Katharsis, Bližina samote, Ljubezen za nič. 2001 je nastala serija Slovenska Guernica, ki je hkrati pričevanje in ekstatična vizija usode slovenstva. Izdal je več knjižnih zbirk risb in pesmi, njegov pozni slog pa je po besedah Vesne Krmelj izrazito prvinski in zverižen, ponekod do igrive groteske.

Prejemnik več kot štiridesetih nagrad
Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Jakopičevo nagrado (1971), nagrado Prešernovega sklada (1963) in Prešernovo nagrado (1981). Med okoli štiridesetimi mednarodnimi nagradami so najbolj opazne nagrada Galerie Chalette, Grand Prix Tokyo, Grand Prix São Paulo, dunajska Herderjeva nagrada in zlati častni znak svobode RS. 1996 je prejel zlato plaketo Univerze v Ljubljani in 1998 naziv zaslužni profesor.

Njegova dela so razstavljena v številnih svetovnih galerijah: v Benetkah, Buenos Airesu, v več mestih ZDA, Parizu, Montrealu, Amsterdamu, na Dunaju, Rimu, Riu de Janeiru, São Paol, Tokiu, Varšavi, Beogradu, Zagrebu, Bremnu.

"Janez Bernik je bil eden prvih slovenskih informelistov. Iz tradicionalnega slovenskega figuralnega modernizma je prestopil v abstrakcijo, s katero je nastopal v velikih reprezentančnih razstavah, ki so krožile od Evrope do Severne Amerike. Spominjam se pomembne razstave tedanje jugoslovanske likovne umetnosti v londonski galeriji Tate, kjer je imel Bernik pomembno, vodilno vlogo kot eden tedaj mlajših likovnih umetnikov," je ob njegovi smrti povedal likovni kritik Aleksander Bassin.

Ogled razstave bo v Galeriji Gunclje možen vsak četrtek med 17. in 19. uro.