Zdi se, da smo do današnjega dne o Marilyn Monroe izvedeli že vse, tudi mnogo več, kot bi se spodobilo vedeti, in bi že težko izvedeli kaj novega ali presenetljivega. Dobro znane so zgodbe o njenem pretresljivo težkem odraščanju, preboju med filmske zvezde, toksičnih zakonih, aferah s Kennedyji, spolnih nadlegovanjih od studijskih šefov, nesojenih filmskih vlogah, hrbtnih plateh slave, zlorabi substanc, depresiji, zarotah glede njeni smrti, pisanju poezije, državljanskem aktivizmu in še bi lahko naštevali. In vendar skoraj ne mine leto, ki ne prinese reinterpretacije – hkrati s tem pa, seveda, nove finančne eksploatacije – njene življenjske zgodbe v obliki celovečernega filma, dokumentarca ali knjige.

Ameriški filmski zgodovinar James Harvey je v svoji poglobljeni študiji o Hollywoodu v 50. letih z naslovom Movie Love in the 50’s napisal: "Pravi film Marilyn Monroe se je začel šele po njeni smrti. K nam je prispel v obliki njene življenjske zgodbe. In bil je mnogo zanimivejši, presenetljivejši in ganljivejši kot katera koli od njenih hollywoodskih produkcij."

Zgodba Marilyn Monroe torej ni še končana in nikakor ni zastarela. Novo svežino in zagon prav zdaj dobiva v kontekstu sodobnega feminizma in boja proti spolnemu nadlegovanju.

Marilyn Monroe skozi prizmo gibanja #jaztudi
Novi dokumentarni portret v produkciji ARTE, ki ga bomo predvajali na Televiziji Slovenija, se posveti mizoginiji v ozadju produkcije zvezdniške persone Marilyn Monroe in na njenem primeru konkretno pokaže, kako vse je Hollywood poniževal ženske.

"Hollywoodski sistem je bil brutalen do vseh," pravi Jela Krečič v pogovoru za podkast PodKino, "a še zlasti do žensk. Šlo je za sistem, ki je igralke popolnoma izžel z enim samim ciljem, to je bil dobiček."

Dokumentarec za izhodišče zgodbe o mizoginiji v zlati dobi Hollywooda vzame enega od najbolj ikoničnih prizorov v filmski zgodovini – nasmejana Marilyn Monroe stoji sredi newyorške ulice nad jaškom, skozi katerega piš vetra privzdigne njeno belo krilo. Kot vse preostalo v filmu Sedem let skomin (1955) je tudi ta prizor mišljen kot nenevarna seksualna igra. V resnici snemanje, kot pravi pripoved v dokumentarcu, ni bilo nenevarno. Ekipa ni mogla nadzorovati ulice, okrog kamer se je z vsakim trenutkom zbiralo vse več naključnih moških, ki so pohotno vzklikali: "Še! Višje!" Atrakciji je prisostvoval tudi igralkin tedanji mož, bejzbolski zvezdnik Joe DiMaggio, ki je ženo po vrnitvi s snemanja iz ljubosumnosti in posesivnosti pretepel. Nekaj tednov zatem se je par, ki je bil poročen komaj devet mesecev, ločil.

Omenjeni posnetki niso prišli v končno različico filma – prizor, ki je bil v film vključen, so posneli naknadno v studijskih prostorih. Dokumentarec pravi, da so neuporabljeni posnetki romali v roke studijskih mogotcev za namene njihovega zasebnega razvedrila.

Stereotip "neumne blondinke"
Sedem let skomin ima danes smisel gledati predvsem kot šolski primer stereotipne objektivizacije ženskega lika in igralke. Zgodba filma govori o poročenem moškem, ki se zagleda v spolno privlačno sosedo. Jela Krečič o filmu meni, da gre za "čisto fantazmo moškega pogleda, lik Marilyn Monroe je tako izpraznjen sleherne vsebine, da je naravnost grotesken".

Vodja studia 20th Century Fox, ki je film produciral, je bil Darryl Zanuck, ki je danes zaradi spolnega teroriziranja igralk znan kot "izvorni Harvey Weinstein". Spolno nadlegovanje igralk je bilo v starem Hollywoodu, vsaj pri Zanucku, normalna praksa. Zanuck je vedno poskrbel za javno ponižanje in propad "kršiteljic" te prakse, igralk, ki se niso hotele upogniti njegovim zahtevam.

Darryl Zanuck je bil tudi tisti, ki je Marilyn Monroe omejil na stereotip "neumne blondinke" in ji v prvem obdobju pogodbe pri 20th Century Fox, do srede 50. let, odrekal vse drugačne vloge, po katerih je igralka hrepenela. V zapor stereotipa so jo vklenili tudi mediji, ki so se odzivali s podcenjevanjem in posmehom vsakič, ko je poskušala izstopiti iz svoje predpisane vloge.

Hollywood in razredni boj
Marilyn Monroe je imela v hollywoodski hierarhiji presenetljivo nizek status glede na to, kakšne dobičke je prinašala studiu. Za filmsko vlogo je zaslužila tudi do desetkrat manj kot soigralke in na izbiro filmskih vlog ni imela nobenega vpliva.

Jela Krečič v podkastu poudarja pomen socialnega kapitala pri opolnomočenju igralk v Hollywoodu: "Družinski kapital je pomembno določal usodo igralk v Hollywoodu. Ženske, ki so prihajale iz dobro situiranih, urejenih, uglednih družin, družin z velikim kulturnim kapitalom – Katharine Hepburn, Grace Kelly, Shirley Temple – so bile ženske, ki so veliko lažje shajale z brutalnim strojem Hollywooda. Imele so družinske člane, ki so jih ščitili ali ujeli v mrežo, kadar so bile na dnu. Najslabše so jo odnesle igralke, kot je bila Marilyn Monroe, ki je v brutalni sistem pribežala iz še brutalnejšega odraščanja."

Moč maske
Marilyn Monroe si vendarle ne smemo predstavljati izključno v vlogi žrtve mizoginega sistema, meni Jela Krečič. Obstajajo filmske vloge, ki pritrjujejo, da je imela širok igralski razpon, denimo vloga fatalne ženske v noirovskem filmu Niagara (1953) in vloga v romantični drami Avtobusna postaja (1956), s katero je zapečatila slovo od studijskega sistema.

Predvsem ne smemo podcenjevati moči maske oziroma zvezdniške persone, ki jo je gradil stari Hollywood. Dokaz ozkogledosti sodobne kulture je, da v umetnih maskah, kakršna je do popolnosti izdelana Marilyn Monroe, ne vidi več ničesar prestižnega in transformativnega. "Tudi v vlogah neumnih blondink je bila pogostokrat duhovita, očarljiva in iskriva," pravi Jela Krečič. Te pozitivne lastnosti ji je omogočala maska privlačne, vitalne, samozavestne, neposredne lepotice, ki jo je sama ustvarila. Z njo ji je uspelo osvojiti svet. Maska je bila njena moč, pridobitev, varovalka, ne pa nasprotno, kot si radi mislimo v času, ki je izumetničenosti izredno nenaklonjen.

"Njena izdelana vizualna podoba ni bila le studijska prisila, temveč njena avtorska stvaritev, maska, ki jo je gojila in občudovala," pravi Jela Krečič. Zgrešeno je iskati igralkino avtentično osebnost pod fasado maske – bolj smiselno je iskati avtentične učinke maske same. V filmih Gospodje imajo raje plavolaske in Kako se poročiti z milijonarjem je znotraj komično stereotipnih vlog našla prostor za humor in zanimive, avantgardne poglede na svet.

Brez maske je bila Marilyn Monroe izgubljena, kot priča film Neprilagojeni (1961). Ta produkcija, pri kateri je kot scenarist sodeloval njen tretji mož Arthur Miller, je bila namenjena igralkini osvoboditvi iz spon stereotipnega sekssimbola. Tragični izid tega filma je bil, da je igralko soočilo z njeno senčno platjo: ko ni bila "reducirana" na sekssimbol, je bila reducirana na brezperspektivno nesrečnico.

Zora opolnomočenja
Marilyn Monroe je poskrbela za pomemben mejnik v zgodovini Hollywooda, ko je sredi 50. let neustrašno prekinila izkoriščevalsko pogodbo s studiem 20th Century Fox, emigrirala v New York in ustanovila lastno produkcijsko podjetje Marilyn Monroe Productions.

Na vzhodni obali so jo resda čakale nove pasti, denimo zakon z Arthurjem Millerjem in Actor’s Studio, ki za igralko očitno ni prinašal odrešitve, kakršno je iskala. A z zmago nad studijskim sistemom je vendarle postala šele druga ženska v zgodovini Hollywooda z lastnim produkcijskim podjetjem. Njena zadnja pogodba pri 20th Century Fox je prinesla občutno izboljšane pogoje dela, visoke honorarje in ustvarjalno svobodo. Če je bila prej žrtev posmeha, so se zdaj mediji čudili triumfu, ki je bil v Hollywoodu brez primerjave in je napovedal zaton tedanjega studijskega sistema. Pisala je zgodovino opolnomočenja, ki ga zaradi osebnih bitk in konservativne kulture v 50. letih ni imela priložnosti izkoristiti do konca.

Vabljeni k poslušanju celotnega podkasta na zgornji povezavi.