V nekaterih primerih v preveliki želji po pravilnosti na osnovi nepreverljive ali zavajajoče jezikovne izkušnje namesto splošno poznane ustrezne besede to neustrezno popravimo oz. jo korigiramo in uporabimo ustrezni besedi sicer zelo podobno obliko, ki pa je v resnici neustrezna. Takšen primer je npr. »škatlja«.

Hiperkorekcija ali nadpravilnost je zanimiv jezikovni pojav, ko ima govorec napačno predstavo o pravilnosti določene besede oz. besedne zveze. Do tega prihaja, ko sicer pravilno obliko besede nevede neustrezno oblikujemo ‒ velikokrat samo z eno dodatno črko. Knjižna slovenščina ima npr. skupino petih posebnih glagolov, ki v nekaterih osebah in številih svojo končnico spremenijo (jesta, daste, vesta, greste, bosta). Na podlagi tega védenja in analogije govorci na ta način včasih spregajo tudi druge glagole, ki pa v omenjeno kategorijo ne spadajo. Hiperkorekcija je pravzaprav nesistematična analogija, tj. popravek popolnoma ustrezne oblike (imaste nam. imate) na podlagi podobnosti z neko drugo pravilno obliko (greste). Ustrezne rabe teh glagolov slovenska narečja sicer ne upoštevajo in -s- izpuščajo (»Bote pogledali naš zelenjavni vrt?«) ali pa ga vrivajo kot svojo narečno posebnost (»Prideste k nam obisk?«).

Pred hiperkorekcijo niso varni niti zelo izobraženi ljudje, pri govoru katerih tudi sami včasih ne boste vedeli, ali je kakšna črka v besedi preveč ali premalo. Do podobnega hiperkorektnega pojava prihaja pri rabi oziralnega zaimka ki in kateri, saj se velikokrat neutemeljeno in neustrezno uporablja kateri: »Naj ti dam nasvet, kateri ti bo razjasnil razliko med ki in kateri.« Zaimek kateri se rabi samo v kombinaciji s predlogom (s katerim, ob katerem, pri katerem itd.) ali kadar gre za izraženo svojino (Knjiga, katere platnico si še vedno živo predstavljam …).

V socialno izpostavljenih (uradih, formalnih) položajih, npr. v stiku s človekom, za katerega čutimo, da moramo z njim govoriti »pravilno«, in se zavedamo, da bi morali uporabljati knjižno slovenščino, na podlagi svojih jezikovnih izkušenj, pridobljenega znanja ali celo nepoznavanja pravil izvedemo hiperkorekcijo. Proces prehoda od pogovorne oblike prek knjižne do hiperkorekcije poteka nekako takole: »Kaj pa jete ... jeste ... sej imaste tudi babičin kruh.«

Hiperkorekcije načeloma ne uporabljamo oz. je zelo redka in še to v zelo posebnih socialnih okoliščinah, to pa zato, ker v splošnem zelo redko uporabljamo pravo knjižno slovenščino. Npr., v štajerskem in dolenjskem narečju redno uporabljamo že omenjene pogovorne oblike tipa »bote prišli« ali »zdravo jete«. V mnogih okoliščinah se nam tudi ne zdi potrebno, da bi se kakor koli popravljali v pravilno slovenščino ̶ v zasebnih domačih okoliščinah je to tudi neustrezno in neprimerno.

Govorci imamo torej izkušnjo, da se korekcija pogovorne besede v knjižni slovenščini izvede z nekim dodatkom (v zgornjem primeru dodamo -s-). Ko se zavemo določenega formalnega socialnega položaja, te »sporne« besede zato po svojih zmožnostih tudi ustrezno oblikujemo. Če pa zaznamo jezikovno neustreznost, le-to popravimo (jete → jeste), in če ob tem prepoznamo tudi oblikovno podobnost z drugimi besedami, lahko v naslednji jezikovni situaciji izvedemo hiperkorekcijo, npr. dodamo -s-, in to tudi v primeru, ko to ni potrebno in je celo neustrezno.

Pojavljajo pa se tudi redki posamezni primeri v zelo sproščenih neformalnih položajih, kot je že omenjeni »Podaj mi tisto škatljo« ali »Kar zapri oknjo«. Podobno je tudi z besedo »podtaknjenec«, ko si gospodinje zadajo opraviti z deli rastlin oz. potaknjenci.

In ko bomo naslednjič v hipermarketu brskali med škatljami na polici, bodimo pozorni in pazimo, da ne bomo naleteli na kakšnega jezikovnega podtaknjenca.