Izraza treba je in potrebno je se v govoru zelo hitro nehote ali nevede zamenjujeta, kar se med drugim kaže tudi v čezmerni uporabi drugega, daljšega izraza, misleč, da gre za pravilno obliko. Iz potrebovati pogosto nastane pridevnik potreben oz. potrebno, česar pa se mnogi v velikem loku kar nekako ogibajo, morda zaradi asociacij na najrazličnejše potrebe ‒ to izmikanje pa lahko vodi do slovnične neustreznosti.

Rabiš, uporabljaš, izrabljaš, porabljaš …
Še vedno se velikokrat nepravilno uporablja beseda rabiti, verjetno po nemškem zgledu, čeprav je ustrezna le v primerih, ko nekaj že imamo oz. uporabljamo; medtem ko tisto, česar (še) nimamo, najprej potrebujemo, da bi to lahko tudi rabili oz. uporabljali, ne nazadnje tudi porabili. Rabiti namreč pomeni porabljati, npr. lak za nohte, ali uporabljati, npr. učilnico. Tako torej ni ustrezno reči: 'Rabim te, prideš malo sem?' Do skorajda nasilnega in nepremišljenega premika v drugo skrajnost pa lahko hitro pride v dobri veri, da gre za sploh najboljšo mogočo različico od vseh, tj. potrebovati, npr. 'Ne potrebuješ se več učiti' namesto 'Ni se ti treba več učiti'. Za enako neustrezno velja torej tudi 'Ne rabiš se več učiti'.

Kaj neki vse lahko potrebujemo?
Ko nekdo nekaj mora imeti, da bi določeno dejavnost zadovoljivo opravljal, npr. 'potrebuje počitek' ali 'pri hoji potrebuje palico'. Potrebovati lahko opozarja tudi na okoliščine, denimo 'Šola že dolgo potrebuje svojo telovadnico', medtem ko 'Šola potrebuje dobre učitelje'izraža, da je prisotnost koga zaželena ali koristna. Potrebovati lahko pomeni tudi ne maram oz. ne želim, npr. 'Ne potrebujem slabe razlage'.

Potreben je resnično potreben le v določenih, a pravzaprav redkih primerih
Najpogostejše napake se pojavljajo pri uporabi potreben namesto treba. Slišati je mogoče namreč nepravilno obliko, npr. 'Stanovanje je potrebno (p)očistiti'.

Pravilno bi bilo torej 'Stanovanje je treba (p)očistiti', pri čemer je treba naklonski oz. modalni izraz, ki stoji ob pomožnem glagolu biti (npr. v obliki za 3. osebo, tj. je, je bilo, bo itd.) in pred nedoločnikom povedkovega določila.

TREBA + JE + NEDOLOČNIK + PREDMET:

TREBA + JE + POČISTITI + STANOVANJE oz.

PREDMET + TREBA + JE + NEDOLOČNIK:

STANOVANJE + JE + TREBA + POČISTITI

Imamo sicer še eno možnost, tj. 'Stanovanje je potrebno čiščenja':

OSEBEK + JE POTREBNO + SAMOSTALNIK:

STANOVANJE+ JE POTREBNO + ČIŠČENJA

Primeri napak, ki se pojavljajo v javnih besedilih, so npr. 'Kdaj je potrebno vrniti knjige v knjižnico?' namesto 'Kdaj je treba vrniti knjige v knjižnico?' ali 'Kaj je potrebno nujno vzeti na dopust?' namesto 'Kaj je treba nujno vzeti na dopust?'.

Ni treba = zanikana oblika od morati
Izraz treba sporoča vse od zahtev do ustreznosti določenim merilom, npr. 'noč je, treba bo iti domov' ali 'če ne bo hujše, še umreti ne bo treba'. Omenjeni izraz pa ima tudi, tako kot potrebovati, še dodatne pomene, npr. 'meni ni treba tega govoriti' v pomenu 'stvar že poznam, tako že delam'.

Pri primeru 'Pri projektu mu ni treba sodelovati' pa je dobro opozoriti na to, da je ni treba knjižna zanikana oblika od moraš ‒ sicer v popolnoma drugi obliki, ki na prvi pogled res nima nobene zveze s potrebo oz. s korenom izvornega glagola, zato se ga je treba preprosto naučiti.

V vsakem primeru je dobro vedeti, da je treba "treba" pravilno rabiti. Hkrati pa 'velja tudi opozoriti', da je pogosto uporabljan glagol veljati bolje nadomestiti z domačimi treba je ali koristno je, tudi moramo. 'To si velja zapomniti' oblikujmo raje torej v ustreznejšo frazo 'To si je treba zapomniti'.