Tem spremembam lahko sledimo že, če prisluhnemo jeziku Brižinskih spomenikov ali pridigam Primoža Trubarja ali če prebiramo Prešernove sonete. Določeni glas je nadomestil kakšen drugi, kot se je to npr. zgodilo pri prehodu priponskega obrazila -vec v -lec (bravec → bralec); pogosto so izpadli tudi samoglasniki (inu→ in) ali pa so jih nadomestili drugi (dnovi → dnevi). Vendar zgolj na podlagi branih oz. zapisanih besedil ne moremo celovito spoznati razsežnosti razvoja slovenskega jezika, saj se njegova zvočna podoba oblikuje postopoma in skozi živo rabo jezika. S tem pa se znanstveno ukvarjajo različna področja zgodovine slovenskega jezika.

Govorci slovenskega jezika se vsak dan srečujemo s sinhrono, praktično rabo tukaj in zdaj, med drugim tudi z neskladjem med zapisano in izgovorjeno glasovno izkušnjo posamezne besede, kar nas pogosto dela negotove ‒ velikokrat namreč zapisa oz. izgovora nimamo časa pravopisno in pravorečno preverjati. V primerjavi z angleškim jezikom sicer izgovorno mnogo bolj sledimo črkovnemu zapisu (angl. »borough« izgovarjamo celo kot [bar]). Slovenski jezik v tem oziru celo nekako bolj sledi staremu južnoslovanskemu pravopisnemu načelu ´Piši, kot govoriš.´ (srb. »pretpostavljam« v izgovoru in zapisu).

Slovenski jezik ima v zapisu nadpovprečno veliko soglasniških sklopov oz. zvez soglasnikov (tudi do osem v enem sklopu). Posebna pravorečna pravila slovenskega knjižnega jezika pri posameznih črkah sklopa v izgovoru velikokrat zahtevajo govorne spremembe. Tujci, ki slovenščine še ne poznajo dovolj, se tako velikokrat odkrito čudijo tem črkam, natrpanim skupaj v eni besedi, npr. besedi »čmrlj« (angl. bumble bee): »How could that be a word?« Beseda »čmrlj« je namreč sestavljena iz petih soglasnikov, torej gre na prvi pogled za besedo brez samoglasnikov in za en sam zlog, a pomembno je razumeti, da se pri izgovorjavi pojavita samoglasniški r in samoglasniški l ([čmərəl]), tj. dva polglasnika, in zato dva zloga, poleg tega pa se tudi končni -j zlije z -l-, tako da ga v izgovoru pravzaprav ni slišati. Slovar slovenskega knjižnega jezika namreč samoglasnik opredeljuje kot jedro zloga ‒ in res se že otroci v vrtcu ob ploskanju učijo deliti besede tako, da ima vsak zlog svoj samoglasnik, pri čemer bi bilo tudi polglasnik treba izraziteje izpostaviti kot enakovredni nosilec zloga.

Govorci slovenskega jezika danes iz splošne izgovorne izkušnje vemo, da npr. podvojeno črko izgovorimo kot eno samo podaljšano (»iza«, namesto izza); da eno črko zaradi podobnosti z njej sledečo z njo kar zlijemo (»precednik«, namesto predsednik); ali kakšno črko včasih kar opustimo oz. celo pravimo, da jo »pojémo« (»kon« namesto konj). Takšna slušna izkušnja nam zato pri zapisu lahko povzroča težave. V nižjih razredih osnovne šole učiteljice učence zaposlijo z nareki, tako da jim preberejo povedi, ki jih morajo učenci po slušnem vtisu zapisati. In v vsaki od teh povedi je bolj ali manj »sumljiva« beseda, tj. beseda s črkami, ki jih v govoru ali sploh ne slišimo ali jih slišimo slabo – ali pa se izgovorijo drugače, kot se zapišejo. Kot otroci imamo tako veliko težavo pravilno zapisati besede, kot so »nahrbtnik«, »brezplačno« ali »drobtina«, a se kar nekako hitro sprijaznimo, da se »nahrptnik« pač zapiše z b-jem. Kasneje v srednji šoli spoznamo, da za to spremembo dejansko obstaja vzrok.

Nekateri starejši sklopi so se v knjižnem jeziku poenostavili, tako da so se posamezni soglasniki opustili (črešnja → češnja ), kar pa se še pogosteje dogaja v narečjih. V gorenjskem narečju tako lahko slišimo npr. »Pelem se s Krana«. Za povprečnega govorca slovenskega jezika je torej pomembno vedeti, da ne obstaja neki lingvistični hudobec, ki bi nam želel zagreniti izgovor ali pisavo, ampak gre za dolg postopek nastanka in spreminjanja našega jezika, kar slovenščino dejansko plemeniti, jo dela žlahtnejšo in govorcem skuša olajšati njeno rabo.