Besede v poševnem tisku so prislovi (in/ali prislovna določila). Prislov kot nepregibna besedna vrsta izraža okoliščine, v katerih poteka dejanje, izraženo z glagolom. Osnovne okoliščine, ki jih izražajo prislovi in prislovna določila, so kraj (zunaj), čas (zdaj), način (pošteno, tako) in vzrok (npr. namenoma). Prislov kot oblikoslovno besedno vrsto ločimo od prislovnega določila, ki je stavčni člen skladenjske jezikovne ravnine. Prislovi namreč v stavku lahko nastopajo kot prislovna določila ‒ podobno kot samostalnik v vlogi osebka ali glagol v vlogi povedka. Najpogostejši in najraznovrstnejši so načinovni prislovi, ti pa lahko uporabnikom jezika povzročijo tudi največ težav.

Srednješolci prislovov ne marajo, saj se ‒ kot pravijo ‒ v tej besednovrstni skupini začnejo pojavljati besede, za katere so se enkrat že naučili, da spadajo v drugo besedno vrsto ali pa so celo stavčni člen. Po njihovem mnenju se to zgodi kar brez pravega razloga: zaimki ali števniki (npr. nič) in prislovna določila (npr. jutri zjutraj) kar naenkrat postanejo prislovi. V učbeniku slovenskega jezika za poklicne in tehniške šole tudi piše, da so prislovi t. i. usedlina drugih besednih vrst z okamenelo obliko, dobljeno iz glagola (npr. grede), samostalnika (po gozdu), pridevnika (pošteno) in zaimka (tam) ipd. V šolah bi bilo torej treba večjo pozornost nameniti omenjeni prehodni lastnosti prislova, tj. med različnimi besednimi vrstami (prislov = zaimek) in med različnimi jezikovnimi ravninami (prislov = prislovno določilo).

V Slovenski slovnici beremo: »Prislovi kot načeloma nepregibna besedna vrsta /…/« Pisci in jezikoslovci ta načinovni prislov danes pogosto uporabljamo in včasih se nam zdi, da se uporablja kot neke vrste priročno mašilo. »Načeloma« je namreč vrednostni kvalifikator upoštevanja nekega temeljnega principa in izraža določeno etično moralno naravnano normo, česar pa pri rabi te besede po navadi sploh nimamo v mislih. Načelno je, kar moramo upoštevati, neke vrste minimalni standard; če ne, nas nihče ne kaznuje, čeprav je strokovno etično in moralno sporno, a ni nujno kaznivo, ni pa v skladu z načeli, in rečemo, da je nenačelno.

Gospodarsko-finančna priloga slovenskega časopisa pravi takole: »Negativen je tudi vpliv velikega števila državnih in paradržavnih podjetij s pogosto nepregledno upravljavsko politiko, ki novim udeležencem prej preprečujejo, kot omogočajo nastop na trgu.« Prislov »pogosto« pomeni »ne vedno« in »ne malokrat«, »ne redko« in »več kot občasno«. Z uporabo tega prislova govorci in pisci izberemo bližnjico in se praktično izognemo podajanju prave empiričnosti, ker to ni naš osrednji namen. V nasprotnem primeru bi morali podatke statistično obdelati oz. sklepati na podlagi logične vrednosti in jih izpeljati iz preteklih izkušenj. Posledica tega je, da predmetnosti nismo prešteli in statistično obdelali, ampak izvedli posplošitev. Podobno je tudi s prislovom »verjetno«: »Verjetno bo zamudil«, kjer ne izračunamo odstotkovne verjetnosti dogodka, da bo dotična oseba dejansko zamudila, ampak na ta način svoje predvidevanje o njegovem prihodu izrazimo sicer pavšalno, a elegantno.

Vprašajmo se torej, čemu uporabljamo te nenatančne načinovne prislove, ki zmanjšujejo verjetnost resničnostnega stavka in nas osiromašijo. V govorjenem in tudi zapisanem jeziku te besede včasih neutemeljeno in neustrezno uporabljamo, kar še posebej velja za prislove, s čimer naše povedi dodatno obremenjujemo: »Morebiti bomo jutri načeloma nekje na Pohorju.« Zakaj ne bi omenjenih besed zamenjali z natančnejšimi ali le-te celo opustili? Jezikoslovec Noam Chomsky je pomen, ki ga divergentno izpeljemo iz sopostavljenih stavčnih struktur, ki v resnici ne povejo tega, kar smo se namenili povedati, označil kot »žlobudranje«.