Pri oblikovanju *konkretne misli v besede so tujke namreč nadvse praktične, saj so večpomenske oz. imajo širok razpon pomena. Nekateri tujke obožujejo in zbirajo, tako da se jih načrtno učijo, drugi jih sploh ne marajo ‒ oboji pa jih (ne)vede uporabljamo.

Ko rečemo, da nekdo *konstantno uporablja tujke, ne mislimo tujk, kot jih *definira sodobna slovnica, ki TUJKE obravnava kot nepopolno prilagojene besede, predvsem v pisavi, redko v izgovoru in pregibanju, npr. *pizza.

»Večina v tem prispevku obravnavanih tujk je v skladu z omenjeno slovnico namreč IZPOSOJENK. To so prevzete besede, ki so se slovenskemu izgovoru, pisavi in še čemu prilagodile, npr. pica.«

Poenostavimo lahko, da je v razvoju prevzete besede tujka (v ožjem smislu) predstopnja izposojenke. Prevzeta beseda (pizza) se najprej običajno zapisuje v obliki, kot se pojavi v izvornem jeziku, sčasoma pa jo začnemo pogosteje zapisovati (in izgovarjati) v obliki, ki sledi pisnim (in izgovornim) zakonitostim posameznega jezika (ZZ→ C = pica). In še nekaj podobnih primerov:
- jazz → džez (jazz koncert ali džezovski koncert?)
- manager → menedžer (Fakulteta za management ali menedžment?)

Verbinčev Slovar tujk prevzetih besed namreč ne obravnava tako strogo in glede njihovega poimenovanja ne *komplicira in govori tako o izposojenkah kot o tujkah. Te obravnava kot besede, ki so bile v drugi polovici 19. stoletja ali v 20. stoletju iz tujega knjižnega jezika sprejete v slovenski jezik in se običajno uporabljajo samo v knjižnem jeziku. V Slovarju tujk najdemo vse mogoče: od že omenjenega *telefona in *parcele, pa vse do postmoderne in resolucije, kokpita in celo glagola interrupt. V tekoči razlagi sledi nato navedba enega ali več pomenov v obliki parafraze oz. opisa, redkeje enobesedna sopomenka (npr. resolucija = ločljivost):

TELEFON = naprava za prenašanje govora na daljavo z električnim tokom ali elektromagnetnimi valovi,

PARCELA = odmerjeni del zemljišča, določen glede na lastništvo ali namen uporabe.

Omenjane tujke so v slovenščini že dolgo in so se ustalile tako v strokovni kot poljudni rabi in ne spadajo v nobeno *specifično znanstveno področje, saj so v mnogih primerih prizvok strokovnosti izgubile. Pri takšni *debati o tujkah, ki jih ne *percipiramo več tako, nas obstoj njihove ustreznice prav preseneti, sploh če predlagano *opcijo zaznamo kot enakovredno.

Pomembno je, da tujke v svojih besedilih prepoznamo in da se o *potencialni nadomestitvi le-teh z ustreznejšo slovensko *varianto znamo *optimalno odločati. Pri tem ne gre za prevajanje ali posebno poznavanje tujega jezika ali jezika neke stroke, kot je to značilno za zapletenejše tujke, o katerih je tudi vredno spregovoriti. Gre za zavestno zamenjavo besed, pri čemer je dovolj že ozaveščenost tvorca besedila.

Lektorji namreč takšne in drugačne tujke svojim *klientom *striktno in *precizno *korigirajo – še posebej bolj ali manj vneti zagovorniki purizma oz. prizadevanja za čisti slovenski jezik.

*REŠITVE: dvogovoru, besedil, sporazumevanja, telefonu, izoblikovane, uporabne, nenehno, opredeli, ne otežuje pomena, posebno, razpravi, zaznavamo, možnost, morebitni, različico, najbolje, strankam, strogo, natančno, popravljajo.