‒ kljub temu pa je ta v slovenščini zelo pomemben! Tudi nemščina kot eden najbolj zastopanih evropskih jezikov pozna prav takšno okoliščino ‒ (das) "Mädchen" je namreč srednjega spola. Neujemanje v slovničnem in pomenskem spolu v slovanskih jezikih pa jo lahko zagode tudi rojenim govorcem.

Razlage oblikoslovnih kategorij slovenskega jezika, kot sta spol ali število, so nemalokrat pospremljene z nejevernimi pogledi. Slišati je celo, da ni "neke prave logike" ‒ pravilo sledi pravilu, ki sledi pravilu, ki … Eden takih, za kakšnega južnega Slovana sicer še sprejemljivih, je podatek, da je "miš-Ø" v slovenščini ženskega spola. Toleranca pa se pogosto konča pri "dekletu", ki se načeloma obravnava kot samostalnik srednjega spola, čeprav SSKJ ob srednjem navaja tudi ženski spol. Vsa stvar pa se vendarle ustavi pri pomisleku: "In če si Adam ne bi zaželel družice, ali bi potem imeli samo moški spol?"

.

Slovnični spoli in kategorija živosti
Večina indoevropskih jezikov ima tri (slovnične) spole, tj. moškega (npr. tist-i stric-Ø), ženskega (npr. tist-a babic-a) in srednjega (npr. tist-o drev-o). Rojeni govorci slovnični spol v slovenščini dojemamo kot prirojeni spol in ga dejansko povezujemo z biološkim naravnim spolom. Ne nazadnje ga tudi poimenujemo "spol", medtem ko npr. angleško jezikoslovje slovnični spol od naravnega loči že z drugačnim poimenovanjem ("sex" kot prirojeni spol in "gender" kot privzeti spol) ‒ kot je to značilno že za latinščino, ki spol imenuje "genus".

Večina romanskih jezikov, tudi baltski ali semitski, ločijo samo dva spola, tj. ženskega in moškega, medtem ko npr. sodobna švedščina, danščina ali norveščina ločijo med splošnim (utrum) in nevtralnim spolom (neutrum). Moški in ženski spol sta v švedščini namreč strnjena v splošnem spolu, tako kot vsa druga živa bitja, pri čemer več kot tri četrtine samostalnikov sodi v to skupino.

Nekateri antični jeziki so ločevali med spoloma, utemeljenima na razliki med živim in neživim, kar slovenščina danes pozna kot podspol oz. kategorijo živosti. Oblika živega moškospolskega samostalnika v imenovalniku in tožilniku ednine ni enaka ‒ npr. "(to je) Blaž- Ø"(im. ed.) in "(vidim) Blaž-a" (tož. ed.), kar pa ne drži za nežive samostalnike: "(to je) stol-Ø" (im. ed.) in "(vidim) stol- Ø" (tož. ed.). Afriški jeziki bantu pa recimo poznajo tudi do deset spolov, saj imajo poseben spol tudi za npr. žuželke ali oblike idr.

Slovenski naravni spol in predvidljivost slovničnega spola v povezavi s sklanjatvami
Mednarodni izraz za srednji spol je neutrum, ne moški in ne ženski, torej s tega vidika nevtralni, neopredeljeni oz. nepristranski. Slovenski jezikoslovci srednji spol obravnavajo kot edinega, ki ni naravni, ampak samo slovnični ‒ in pomensko zelo smiseln. Naravni spol je namreč sprva označeval le plodna bitja. Teorija pravi, da v slovenskem jeziku srednji spol med drugim izraža spolno nezrelo bitje oz. mladiče, npr. dete, žrebe, ščene, pišče, tele ipd. ‒ ne nazadnje tudi "dekle"!

Slovnični spol je lastnost samostalnika, ki spol veže tudi na sebe nanašajočo se pridevniško besedo (npr. spremenljivo vreme) in na glagol (npr. konec tedna bo zaznamovalo spremenljivo vreme).

Pri jezikih, kjer je spol arbitraren oz. manj predvidljiv (in s pogostimi izjemami), so v pomoč pravila za predvidljivost slovničnega spola, ki se jih je treba naučiti ‒ kot moramo to brez konca in kraja početi pri pouku nemščine. Moški in ženski spol sta naravna spola – po njiju povzeta slovnična spola se po 1. moški in 1. ženski sklanjatvi končujeta z ničto končnico -Ø oz. -a. Samostalniki srednjega spola pa se po 1. srednji sklanjatvi končujejo na prepoznavna -o in -e. Seveda imamo Slovenci še več sklanjatev in nemalo raznovrstnih posebnosti ‒ "dekle" in "miš" sta npr. med njimi.

Slovenščina je izrazito fleksiven jezik
Fleksivni jeziki so sintetični jeziki, kot je npr. slovenščina, katerih besede se tvorijo z deli besed, kot so obrazila in končnice. Medtem imajo izolacijski analitični jeziki, kot je npr. kitajščina, za vsako slovnično kategorijo posebno (enozložno) besedo.

Angleščina, kot rahlo sintetični jezik, kategoriji spola, kot jo poznamo Slovenci ali denimo Nemci, ne pripisuje tolikšne pomembnosti, saj besed tako množično ne tvori z obrazili. V izrazito fleksivnih jezikih, kot so slovanski, je spol poleg števila in sklona ter osebe nadvse pomembna kategorija, od katere je odvisna celotna modulacija povedi, npr. "Majhna siva poljska miš je pokukala izza desk in švignila nazaj v skrivališče". Za ustrezno fleksivno tvorbo je med drugim treba vedeti, da gre za samostalnik ženskega spola v ednini (majhna, siva, poljska) in za 3. os. (je pokukala, je švignila). Tujcem preglavice povzročajo na videz popolnoma enake končnice, ki imajo več pomenov: tako imenovalnik kot tožilnik ednine imata npr. enako končnico, tj. -Ø. Pogosto pa so končnice enake celo za različne kategorije, npr. -i za dvojino (recimo (dve) miši) je enaka končnicama za dajalnik in mestnik ednine (npr. miši (dam), pri miši (stojim)).

Prevlada moškega spola je pogosta ‒ tudi ko gre za "njo" ali "ono"
Srednji spol nima vedno svoje lastne oblike, ampak je ta pogosto enaka obliki za moški spol. Slednji kot nevtralni tako za ženski in moški spol namreč pogosto prevlada, npr. pri glagolskem navezovanju ("Medved in mravlja sta se srečala v gozdu …"), pri poimenovanju poklicev in pri politično korektnih spolsko nevtralnih oblikah v dokumentih in še kje. Tudi zaimek "ono" ima v vseh neimenovalniških sklonih obliko, enako obliki za moški spol, npr. "Spoznal sem dekle, nagovoril sem ga, rekel sem mu …". V danem primeru bi bilo seveda priporočljiveje uporabiti ženski spol.