‒ Kovačev Francelj po domače. Njegova obleka ni bila gosposka, temveč delovna in ponošena, in vedenje precej robato.

Nekega dne je šel v kavarno na Bledu, a ga osebje sploh ni postreglo! Zato je odšel … V navalu ogorčenja je Francelj na listek na mizi zapisal svoje nezadovoljstvo. Podpisal se je kot 'dr. Ravnik'. Čemu neki se je podpisal kot 'doktor', ga sprašujejo na sodišču. Dr. Ravnik pove, da to sploh ne drži, saj se je podpisal kot 'drvar Ravnik'."

Zakaj bi krajšali, če pa deluje, kot da je povedanega manj?!
Ljudje težimo k racionalno predstavljenemu in delujočemu svetu – k najugodnejšemu razmerju med delom in učinkom. Učitelji matematike ulomke pokrajšajo in za nepokrajšani rezultat ne dajo točke, učitelji slovenskega jezika in lektorji pa po pravilih slovenskega pravopisa dosledno krajšajo določene besede in besedne zveze. Zaznati je celo, da se okrajšanim besedam daje prednost pred neokrajšanimi, denimo vezniku oz. pred njegovo neokrajšano obliko oziroma.

Strnjevanje besedil in t. i. jezikovni škrob
Priporočljiva načina besedilnega strnjevanja, s katerima se izognemo nepotrebnemu ponavljanju, sta pozaimljanje oz.pronominalizacija in izpust oz. elipsa. Pri prvem besedo ali besedno zvezo nadomestimo s krajšim zaimkovnim izrazom, pri drugem pa eno ali dve izpustimo ‒ a v nobenem ne okrnemo pomena. Stavka "To je Mateja." in "Mateja je trenerka." lahko elegantneje povežemo z osebnim zaimkom ona: "To je Mateja. Ona je trenerka." V mnogih primerih pa se uporablja izpust, npr. "Ogledali si bomo zgradbo parlamenta in obiskali Matijevo cerkev."

Smotrno gospodarjenje oz. varčevanje s črkami in besedami
V strokovnih in znanstveno zapisanih ter podobnih besedilih so krajšane oblike besed in besednih zvez najpogostejše. To so okrajšave in kratice, tudi formule in simboli, ki so splošno dogovorjene in potrjene krajšave. Nekatere spoznamo že v nižjih razredih osnovne šole, recimo pr. Kr. (pred Kristusom), druge so manj znane, denimo t. i. (tako imenovani), nekatere pa morda nikoli docela razumljene, kot sta etc. (lat. et cetera oz. itd.) ali p. s. (lat. za postscriptum oz. pripis), ki ga sicer najdemo tudi kot PS, P.S. ali ps.

Okrajšave
Okrajšave so besede ali besedne zveze, odrezane do prve ali prvih nekaj črk ene ali vseh besed. Zapisane so z malimi črkami, znamenje okrajšanosti pa je pika. Pogosto uporabljamo recimo ga. in g., itd., itn. in ipd., oz. in številne druge.

Nekatere okrajšave pišemo skupaj, tudi če so sestavljene iz več besed in se neokrajšane sicer pišejo narazen, denimo "na primer" kot npr. ali "in tako dalje" kot itd. "Tako imenovani", pisano narazen, je torej prav tako ustrezno okrajšati v t. i. (s presledkom).

Sklanjane neimenovalniške oblike za "gospo" se uporabljajo redko oz. se umikajo iz rabe: »Vprašati boste morali go. ravnateljico.«―»To je stvar ge. ravnateljice.«

Krajšamo tudi oblike podjetij, torej samostojno podjetje v s. p. ali družbo z omejeno odgovornostjo v d. o. o. Pojavljajo se tudi d. n. o., d. d., k. d. ali so. p. in druge. Nedoslednost je prisotna že pri registraciji, ko ustanovitelj mora sprejeti neustrezno obliko, kot je s.p. brez presledka ali celo sp. brez presledka in pike, saj sistem druge pravopisno pravilne ne dopušča. Uradovalno-pravni jezik je namreč uvedel zapis v nasprotju s pravopisom, zaradi nastale neenotnosti pa se bo poglavje o pisanju tovrstnih krajšav v novem pravopisu najverjetneje spremenilo.

Mednarodna kratica za »Water Closet« je WC
Kratice tvorimo tako, da besedno zvezo najprej okrnemo oz. odrežemo, nato pa dele strnemo oz. zlepimo. Kratice sestavljajo prve črke ali zlogi besed večbesednega poimenovanja, npr. NLB – Nova Ljubljanska banka ali Tomos – Tovarna motorjev Sežana. Krnitve načeloma pišemo z velikimi črkami (SAZU), izjemoma tudi z malimi (BiH). Za kraticami, tako kot za simboli, ne zapisujemo krajšavne pike.

Simboli so dogovorjene črke, kjer besedo okrnemo do ene same ali prvih dveh črk. Uporabljamo jih npr. za merske enote ali kemijske prvine, recimo Ca (za kalcij), m (za meter) ali S (za sever ali mednarodno za jug oz. south). Simbol je tudi predmet ali lik ‒ WC ima denimo različne oznake oz. simbole, npr. figurico v krilu ali hlačah …

Strokovni in znanstveni nazivi oz. naslovi
Doktorji v naša življenja prinašajo zmedo in zadrego ‒ ne glede na vrsto in trajanje študija. Tudi če jih ne zamenjujemo z drvarjem, razlikujemo med doktorjem kot najvišjim znanstvenim nazivom, ki se zapisuje pred imenom in priimkom in ga doktorand pridobi z zagovarjanjem doktorske disertacije, in akademskim nazivom v medicini, kjer se dr. piše za priimkom in ki ni enakovreden znanstvenemu. Gre torej za razliko med "dr. Janez Novak", ki je doktor določene znanosti, in "Janez Novak, dr. med.", ki je doktor medicine.

V nazivih redno uporabljamo okrajšave, saj so poimenovanja pogosto predolga in zapletena, kar lahko povzroča nevšečnosti pri zapisu in oblikovanju. Nazivi so ali strokovni, če so pridobljeni po dodiplomskem višje- in visokošolskem ali univerzitetnem študiju, in se pišejo za imenom in priimkom, recimo "Janez Novak, dipl. prof. lik. um.," ali "Janez Novak, uni. dipl. prev. in tolm. ‒ nem.," po bolonjski reformi pa tudi "Janez Novak, mag. prof. lik. um.".

Znanstveni nazivi (dr. in mag.) in nazivi na habilitacijskih področjih (npr. izr., red., doc., asist.), ki jih pridobimo s podiplomskim znanstvenim študijem, se pišejo pred imenom, npr. "izr. prof. dr. Janez Novak".

Prevodi nazivov po veljavni zakonodaji niso dovoljeni. Tudi Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih v Uradnem listu prevedbo slovenskih naslovov v tuje jezike prepoveduje. Tako npr. ni ustrezno, da se doktorji znanosti prevajajo denimo v PhD ali BSc.

Težave s presledki
Presledek ali razmik je prostor med koncem ene besede ali znaka in začetkom drugega. V povezavi s presledki govorimo o stičnosti (ločilo se brez presledka dotika črke) in nestičnosti (ločilo se ne dotika črke, vmes je presledek). Pogosto se presledka ne postavi pred tropičjem, kar ni ustrezno, saj je tropičje nestično ločilo, kadar denimo zamolčimo besedo ali nadaljevanje povedi … V zelo redkih primerih je tudi stično, in sicer ko sredi besede utihnemo, npr. jezik… splet…

Pika kot končno ločilo in vejica kot nekončno ločilo sta desnostični ločili, kar marsikomu ne pove kaj dosti in lahko zgolj prispeva k dodatni zmedi. To pomeni, da je na desni strani dane besede ali črke pika, med njima pa ni presledka, zato je ločilo stično.

Anekdota o drvarju na Bledu, zapuščina našega ustnega izročila, je resnična in kaže na to, da je krajšanje besed le deloma določeno in močno vezano na navade oz. tradicijo. To pomeni, da v zapisu sledimo načinom, ki so se uveljavili postopoma ali pa so celo dogovorjeni ‒ in včasih nimajo neke logike. To dokazuje tudi jezik na spletnih družbenih omrežjih, kjer najdemo npr. "ju3, vi2, brb, omg, btw ali kxi".