Moram it po časopis
Nedoločnik in namenilnik sta dve obliki glagola, prva ima končnico -ti ali -či, druga pa -t ali -č. Pogosto izberemo napačno končnico, saj smo pri govorjenem jeziku navajeni izpuščati nenaglašeni i.

Maš dost za delat? → Imaš veliko dela?

Iz napak se je potrebno učit. → Iz napak se je treba učiti.

Vsi vedo, kaj je potrebno nardit/narest. → Vsi vedo, kaj je treba narediti.

Moram it po časopis. → Moram iti po časopis.

To ne rabiš znat za izpit. → Tega ni treba znati za izpit.

Pridem spit kavo
Namenilnik uporabljamo, ko je kdo v besedilu kam namenjen, tj. ob glagolih premikanja (hoditi, iti, hiteti, odpraviti se, napotiti se ipd.).

Ko je videl šefa, je tekel delat. Spat hodim pozno ponoči. Ko ne morem zaspati, grem peč palačinke. Zdaj grem teč, potem pa se peljem kopat. Pridem spit tisto kavo. Grem jim reč, da se odpravljam spat. Oni grejo vadit, mi pa gremo pit. Tečem iskat Majo. Grem jih poklicat. Hitim postreč goste. Šla je nekaj v lonec vreč. Ti pa daj kuhat ajdove žgance. Samo to še preberem, potem pa se napotim delat. Spravi se že enkrat delat! Zdaj pa bo res treba delat. V zadnjem primeru gre za izpust glagola premikanja: Treba bo (iti) delat, vendar je tudi zveza Zdaj bo treba delati pravilna, saj je lahko mišljen izpuščen glagol začeti oz. že zveza bo treba brez dodatnih glagolov zahteva nedoločnik.

Zlasti pri glagolih, kot so peči, teči, reči, pa se v pogovornem jeziku uporabljajo oblike pečt, rečt, tečt, ki v knjižnih besedilih niso pravilne.

Tudi ko glagoli izražajo namen ali cilj dejanja (dati, poslati), uporabimo namenilnik, pri čemer Toporišič navaja, da sta vršilca glagolov različna: Dal je delat torto (eden jo naroči, drugi jo izdela); Otroka je poslal delat.

Koristno je brati Dickensa
Nedoločnik uporabljamo pri vseh drugih glagolih. Izpostavili bomo nekaj skupin, kot jih deli Jože Toporišič. To so glagoli namere (nameravam, mislim, kanim, skušam, obljubim ...), hotenja (nočem, želim, moram, mika me ...), nujnosti/potrebe (moram, ne smem, treba je, čas je, prisiljen sem, nimam ...), ukazovanja (zapovem, prepovem, ukažem, naročim, velim ...), dopustnosti (upravičen sem, dovoljeno je, smem ...).

Nameravam pojesti zadnji piškot, ki je ostal na krožniku. Veronika kani poklicati Urbana. Predsednik ne želi odstopiti. Matija želi obiskati Maltatal. A je tu dovoljeno kaditi? Skušam jo razumeti. Vam smem pokazati pot? Ne želim jesti ajdovih žgancev. Moram zaključiti projekt, a ne morem več delati. Rekla je, da namerava ostati. Igralce je treba zamenjati.

Tudi glagoli, ki izražajo duševno stanje (bojim se, sramujem se, pripravljen sem ...), oceno (splača se, vredno je, koristno je ...) in zaznavanje (slišati, videti ...), stojijo ob nedoločniku.

Znan pisatelj je rekel, da je koristno brati Dickensa. Bal se je govoriti. Videl jih je bežati.

Prav tako t. i. fazni glagoli, ki označujejo začetek ali konec (začeti, nehati, končati ...).

Nehaj veseljačiti in kriliti. Začni pisati nalogo.

Pri Hotel sem iti kuhat je v povedi sicer glagol hoteti, vendar mu sledi glagol premikanja (iti), zato uporabimo namenilnik.

Pravilo je enostavno, namenilnik (-č/-t) je ob glagolih premikanja, nedoločnik (-ti/-či) pa ob vseh drugih. In v knjižnem jeziku ne smemo ničesar rečt, pečt ali tečt. Lahko pa gremo koga ostrič ali postreč. Za današnji kviz morate znati (skoraj) le to.