Že Aristotel je pri razvrščanju vsega bivajočega uporabljal pojem t. i. utrpevanja kot nasprotje delovanja in oboje navajal kot eno od osnovnih kategorij, pri čemer primerja rezati (delovanje) in biti rezan (utrpevanje).

Pasivnost tudi v nejezikovnih primerih ni najbolj zaželena
Nekatere živali v zimskem času prezimujejo oz. hibernirajo, torej so telesno neaktivne in ta letni čas bolj ali manj prespijo, npr. jež ali medved. Spet druge otrpnejo, npr. močeradi, kače, žabe ali celo klopi, vse dokler ne postane v ozračju dovolj vlažno in toplo. Ljudje si takšnega načina "prezimovanja" pač ne moremo privoščiti ‒ čeprav bi si tega mnogi želeli, celo nasprotno, nedejavnih oz. pasivnih ljudi se lahko oprime precej negativna etiketa, ki pa ni vezana na spanje, ampak preprosto na nedejavnost v sicer aktivnem stanju. To so denimo tisti, ki kar ostanejo, kamor se jih postavi, ali imajo, kot radi rečemo, dve levi roki. Po drugi strani pa je lahko prav tako naporna ali moteča tudi pretirana aktivnost oz. t. i. ropotuljičarstvo. V oblikoslovnem strukturalizmu govorimo o glagolskem načinu, tj. pasivu oz. trpniku in aktivu oz. tvorniku, in ob tem ugotavljamo, da številnih nedejavnih stanj z jezikom sploh ne gre izraziti s pasivnim glagolskim načinom.

Pravi pasiv je v slovenščini redkost
Glagolski način kot ena od slovničnih kategorij glagola, ki izraža razmerje med osebkom oz. (iz)vršilcem dejanja in predmetom, v aktivu predvidi osebek, ki je bolj ali manj dejaven in pogosto tudi neposredno izražen ter prehaja na predmet: "Babica je sčistila kopalnico.". V pasivu se osebek predmetu umakne oz. se popolnoma skrije za dejanje, kot npr. "Kopalnica je sčiščena.", kjer oseba, ki je dejanje čiščenja izvedla, sploh ni omenjena. Trpno se obravnava tudi stavek "Kopalnica se je sčistila.", kjer je pasivni pomen sicer izražen s tvorno obliko glagola in povratnim zaimkom se. Za trpni stavek gre le pod pogojem, da je predmet, ki ga dejanje zadeva, tj. kopalnica, neživ, ali pa se trpna oblika nikakor ne da razumeti kot tvorna, kot recimo "Fant se je pohvalil.".

"These boots are made for walking."
V slovenščini je prava pasivna oblika, ki izraža trpnost, zelo redka, to pomeni, da vsaka oblika, kjer osebek ni izražen, še ni pasivna. Mnoge so namreč pogojno pasivne, saj gre denimo le za pasivni pomen, npr. "Ta soba se je praznila več let.". oz. za brezosebne oblike s splošnim osebkom, npr. "V teh škornjih se dobro hodi." in ne kot v čistem pasivu, ki izraža stanje: "Ti škornji so bili narejeni za hojo." ‒ tako kot v angleškem izvirniku.

Tradicionalno odsvetovana oblika
Pasiv je torej glagolski način, za katerega v mislih uporabnikov slovenskega jezika utripa lučka ‒ ne nazadnje ga tudi Toporišičeva slovnica res odsvetuje. Pogosteje se priporoča njegova osnovna oblika, torej aktiv. Dandanes se rigorozna prepoved pasiva sicer omiljuje, učitelji v šolah pa tej trpni obliki še vedno niso najbolj naklonjeni, saj menijo, da kvari dober slog pisanja. Če pa kljub pasivu vršilca dejanja vendarle želimo omeniti, ga v obliki prislovnega določila uvaja predlog od. Če nas vršilec zanima, je res morda nenavadno slišati pasiv v obliki "Centralna kurjava je bila popravljena od Markovega strica.". Pravzaprav potrebujemo kar nekaj časa, da ugotovimo, kaj nam takšna poved sploh želi povedati, saj je enostavneje in elegantneje preprosto tvoriti aktivno obliko "Markov stric je popravil centralno.".

Če pa smo že pri tem, kaj vse učitelji slovenskega jezika svojim učencem prečrtajo, nemalokrat to storijo tudi pri predložnih zvezah z od, ki sicer niso del pasivne tvorbe, ampak izražajo svojino v stavkih tipa "stric od Marka", pri čemer predlagajo ustreznejšo obliko s svojilnim pridevnikom, torej "Markov stric".

Ali Slovenci res neposredno in manj taktno kažemo na krivca?
Pogosto slišimo, da je nemščina polna pasivnih oblik, medtem ko naj bi jih Slovenci uporabljali le v strokovnih oz. akademskih besedilih. Raba pasiva se namreč mestoma, predvsem v starejših slovnicah, odsvetuje tudi z argumentom, da ni slovenska in da se pojavlja pod vplivom drugih jezikov. V angleščini in nemščini je trpnik namreč zelo pogost in se ga tudi obravnava na zelo kompleksen način, kot pomemben del skladnje in način vsakodnevnega izražanja ‒ v slovenščini pa s trpnikom kompliciramo.

Trpni deležnik stanja na -n in -t in morfem se
Trpni deležnik je neosebna glagolska oblika, poleg nedoločnika in namenilnika, deležja in drugih vrst deležnikov. Pasiv se najpogosteje tvori prav z deležnikom na -n ali na -t (npr. viden, polit) in s pomožnim glagolom (npr. bo, je, bi). Na ambulantnem kartonu recimo lahko preberemo: "Na lateralnem delu narta je vidna izboklina." ali navedbo brez vsakega glagola s čistim pridevnikom "Dorzalna ekstenzija nepopolna".

Osebna glagolska oblika aktivnega stavka, recimo "Sodišče zavrne tožbo …", se v pasivu spremeni v pomožnik in trpni deležnik na -n, ki izraža stanje, torej "Tožba je (pomožnik) zavrnjena (deležnik)" ali v obliko za 3. osebo ednine (je) z obveznim morfemom se, torej "Tožba se je zavrnila." in ne "Tožbo se je zavrnilo.".

Tožilniški predmet se spremeni v imenovalniškega
Pasiv se tvori tudi s povratnoosebnim zaimkom oz. morfemom se, kar ni vedno obravnavano kot pasivni stavek, npr. "Išče se novih sodelavcev." → "Išče se nove sodelavce." → "Iščejo se novi sodelavci." Pravi trpnik je le zadnja pretvorba, ki ima predmet v prvem sklonu oz. imenovalniku. Tožilniški predmet aktivnega stavka se pri pretvorbi iz aktivne v pasivno obliko namreč spremeni v imenovalniško obliko. Razloga, da v tem primeru ne bi raje uporabili oblike "Iščemo nove sodelavce.", pa pravzaprav ni.

Trpnik kot sredstvo nevtralnosti in pranja krivde
Pogosteje lahko beremo, da je kaj "podrobneje obravnavano" in ne da "se podrobneje obravnava" ali kdo kaj "podrobneje obravnava". S tem ko v pasivu ne izrazimo osebka oz. ga pasiviziramo, pogosto želimo delovati nevpadljivo oz. nevtralno, morda želimo omiliti neugoden položaj, npr. "V sobi je bilo vse razmetano."

Takšno brezosebno izražanje je pogosto v časopisih, odločbah, ambulantnih kartonih, dokumentih javnih organov in institucij. Nedoločno izražanje postavlja v ospredje prizadetega, medtem ko vršilec ostaja v ozadju, je manj ali celo popolnoma nepomemben oz. neznan.

Vršilec je lahko ali neznan ali se delamo, da ga ne poznamo, oz. je v ospredju zanimanja dejstvo, kaj se z njim dogaja, npr. "V obširni debati so se postavile smernice za prihodnje sodelovanje.". Dejstvo je, da se smernice niso postavile same, toda če bi želeli izraziti večjo aktivnost osebkov, bi rekli "V obširni debati so (smo) postavili smernice.". V nasprotnem primeru, ko želimo osebek nevtralizirati, pa uporabimo pasiv in rečemo "… so bile postavljene." ali "Številne zadeve so še nedognane." in "Razlogi niso bili navedeni.".

Ločnica med aktivnim in pasivnim vsekakor ostaja stvar zornega kota, s katerega gledamo na svet … Medved, zver, ki večino zime prespi, je lahko seveda medvedek, odvisen od volje otroka ali stisnjen v kot postelje, in hkrati aktivno delujoča osebnost, ki rada spi, se sladka in zmore oživiti prave vrednote v ljudeh.