V slovanskih in drugih svetovnih jezikih se nagrade pišejo z veliko ‒ a ne v slovenščini. Na angleško govorečem področju se z veliko pišejo pogosto kar vse sestavine, razen predlogov oz. besed z manj kot tremi črkami. V luči tega je pravopisno pravilo, ki pravi, da se nagrade pišejo z malo, res odraz neke navidezne sramežljivosti, ki skuša tisto, s čimer bi se sicer lahko pohvalili, izraziti manj izstopajoče in skromnostno ter s tem ublažiti občutek pomembnosti.

Poimenovanje nagrad ali priznanj ni enoznačno pravopisno pravilo …
Nagrade, odlikovanja in čini so praviloma povezani z določeno prireditvijo oz. tekmovanjem – velika začetnica pa razločuje med enim in drugim. Domače ime prireditve pišemo z veliko začetnico, npr. Zlata lisica, z njo povezano nagrado pa z malo, tj. zlata lisica ‒ nagrada v obliki lisičjega kožuha okoli vratu. Če je pred imenom prireditve vrstilni števnik, ta ne vpliva na veliko začetnico, npr. 37. Melodije morja in sonca, a to ni pravilo, saj pogosto najdemo prvo besedo za števnikom tudi z malo, denimo 26. grafični bienale, pri čemer štetje dogodek osvetli tudi z vrstnega vidika.

Podobno poimenujemo tudi druge domače nagrade, kot so viktor in kresnik ter drejček, nagrada za spekulativno umetnost, ali tuje nagrade, kot so denimo oskar, grammy ali zlata palma. Neuradno po zgledu uradnih imen nagrad pa si šolarji omislijo nagrado profesorij, ki jo ob koncu šolanja podeljujejo svojim profesorjem, denimo profesorij za najbolje oblečenega ali najbolj lačnega učitelja.

… ampak precej mejno pravopisno področje
V nasprotju z "oskarjem" ostajajo z veliko zapisane nagrade s svojilnim pridevnikom iz osebnega lastnega imena (enako kot pri praznikih), pri čemer se lahko zgodi, da tega imena enostavno ne prepoznamo, ker je nagrada tuja in manj znana, denimo Goncourtova nagrada ali mednarodna literarna nagrada Goncourt. Bolj znane so Nobelova, Prešernova, Glazerjeva ali Pulitzerjeva nagrada in Borštnikov prstan ali Bloudkova plaketa, pa tudi Cankarjevo ali Vegovo priznanje.

Omenjeno pravilo pa ne velja docela niti za tuja poimenovanja, ki jih (še) ne prevajamo v celoti ali uporabljamo kar izvirne kratice, ki jih načeloma seveda pišemo z veliko, kot je npr. evropska književna nagrada ACEL oz. Association Capitale Européenne des Littératures, poimenovana s kratico, ali nagrada Citta di Salo. Nagrade imajo v teh primerih namreč veliko začetnico, četudi ne gre za svojilni pridevnik iz lastnega imena (Citta = it. za mesto).

Poimenovanje prireditev, festivalov ipd.
Poimenovanja prireditev oz. festivalov so stvarna občna imena, kjer se prva beseda piše z veliko začetnico, preostale pa le, če so lastno ime, denimo festival Krastival, literarno-glasbeni festival Živa književnost, Festival Lent, božično-novoletni sejem Vse sladkosti življenja ali prireditev Sto petdeset let slovenske fotografije. Če je v uradnem poimenovanju prva beseda festival ali kaj podobnega, potem se tudi ta piše z veliko začetnico.

Uradna poimenovanja so nedotakljiva, tudi če pravopisno niso povsem ustrezna
Pri zapisu organizacij je treba upoštevati, da ima vsaka ustanova oz. organizacija svoje uradno ime, ki je npr. napisano na tabli pred vhodnimi vrati ali v državnih registrih in drugih dokumentih (na diplomah, potrdilih itd.). Pogosto v govoru uporabljamo uradnim zelo podobna poimenovanja, saj se uradnih velikokrat ne spomnimo v celoti ali pa se nam v takšni obliki zdijo predolga, pri čemer občnoimenske sestavine uporabimo ali v nepravem zaporedju ali pa kaj izpustimo, dodamo, denimo "razstava arhitekta Jožeta Plečnika", ki se je uradno sicer imenovala "Arhitekt Jože Plečnik"; ni nepomembno, da bi prvo kdo razumel tudi, kot da je razstavo postavil sam Jože Plečnik.

V rabi je zaznati, da je pravniški oz. uradovalni jezik nad pravopisom in da v nekaterih primerih ni pomembno, kaj je pravopisno ustrezno, ampak kako je zapisano v uradnih dokumentih. V primeru občnega poimenovanja zapišemo z veliko le lastnoimenske dele poimenovanja, ostale pa z malo, medtem ko pri uradnem imenu zapišemo z veliko že prvo sestavino. Podobno velja tudi za naslove priročnikov, recimo "Uporabi Slovenski pravopis", ki je uradno poimenovanje, v nasprotju z generičnim poimenovanjem vrste jezikovnega priročnika, recimo "Poglej v slovenski pravopis".

Glede zapisovanja velike začetnice lahko "ministrstvo, pristojno za kulturo" ali "kulturno ministrstvo" enoznačno razlikujemo od "Ministrstva za kulturo". V prvem primeru ne gre za uradni naziv ministrstva, podobno tudi "Hodim na velenjsko gimnazijo" in "Hodim na Gimnazijo Velenje".

Poimenovanje ustanov in podjetij
Pri poimenovanjih ustanov, organizacij, zavodov, društev in podjetij z veliko zapisujemo prvo besedo uradnega imena, ostale pa, če so lastno ime. Slovenci imamo na koncu tovrstnih uradnih poimenovanj zelo radi zemljepisno ime, ki ga navajamo tudi v pripadajočih kraticah, medtem ko drugod v svetu to ni ustaljena praksa. Tako imamo Lutkovno gledališče Ljubljana oz. LGL, nekdaj Mestno lutkovno gledališče, Srednjo šolo za oblikovanje Maribor oz. SŠOM ali Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.

Podobno velja za šole, denimo "Osnovna šola Prežihovega Voranca Ljubljana", pri čemer se šola imenuje po Prežihovem Vorancu, zato poimenovanje izpeljemo z rodilniško obliko (šola koga ali česa?), tj. "… Prežihovega Voranca …" in ne zapišemo "OŠ Prežihov Voranc". Svetovno znana "Lempen Puppet Theatre Company" ali "Trinity Laban Conservatoire of Music and Dance", ki sta oba uradno poimenovanje, v svojem imenu ne navajata mesta, kjer imata sedež ‒ kot je to značilno za mnoga slovenska poimenovanja.

Nagrade v nas naravno vzbudijo zelo prijetne občutke, podobno kot v božično-novoletnem času, ko sicer rado zmanjkuje idej za druge vrste nagrad, to so darila, s katerimi želimo svojim dragim narediti edinstveno veselje in presenečenje ‒ kar pa še zdaleč ni enostavno! Morda podarimo kaj, kar se je vse do tega trenutka zdelo potrata denarja in ‒ v primerjavi z nogavicami in žlicami ‒ povsem nepotrebno, a za kar vemo, da si dotična Oseba že dolgo želi. Seveda pa je darilni bon v priljubljeni trgovini vedno dobra rešitev, tako kot originalni DVD najljubšega filma, ki se lahko lepo spravi na polico ‒ in v najslabšem primeru nikoli ne pogleda …