Nesorazmerje izhaja že iz tega, da ima slovenski jezik 25 grafemov (črk) in 29 fonemov (glasov). Do nesorazmerja prihaja zaradi obstoja polglasnika (dəž), dveh glasovnih podob za o in e (rôka in pót; pêta in zvézda) ter soglasnika dž (džezva).

Samoglasniki (ⁱ-o-_a-e-^u) so kakovostno zelo raznovrstni, saj imajo več različic oz. alofonov, pri soglasnikih pa to še posebej velja za zvočnike. To pomeni, da ima ena črka več različnih glasovnih podob, nastalih zaradi spremenjenega besednega okolja. V stavku »Deževje bo proti večeru zajelo vso severovzhodno Slovenijo« lahko spoznamo vse 4 fonetične različice zvočnika v, in sicer v (večer), dvoustnični u (dežeuje), zveneči w (wzhodno) in nezveneči ʍ (ʍso).

Da bi si učenci lažje zapomnili zvočnike, si v šolah pomagajo z eno od t. i. miselnih lojter, tj. ´moj nori lev´. Ta besedna zveza poleg samoglasnikov namreč vsebuje samo zvočnike (jezičnika l in r, nosnika m in n, ustničnik v ter drsnik j).

Zvočniki slovenskega jezika pogosto tvorijo soglasniške sklope; med njimi je najdaljši teoretično izpričani medbesedni sklop kar 8-členski v zvezi »pet statistk v sključenem položaju«. Tovrstni sklopi lahko govorcem povzročajo preglavice, saj pravopis zahteva zgodovinsko-sistemsko utemeljen zapis kljub drugačni slušni podobi, slišani predvsem v narečjih. Mnoga razhajanja so povezana z nebnim drsnikom j, npr. v besedah zvonjenje, daljni, življenjski, primanjkljaj, konjski, poljski, sanjski itd.

Primož Trubar je bil prvi, ki nas je nagovoril z »Lubi Slovenci!«, saj je sklop lj zapisoval kot l (ali ga je tako tudi izgovarjal, pustimo tu ob strani), npr. »gible« (giblje). Jernej Kopitar pa je pozneje uveljavljal npr. »voljo« in »kralja« in zapisoval tudi »ljuna« (luna) ali »odkljene« (odklene). Občutek, pridobljen z večkratno izkušnjo, da nekje med drugimi soglasniki v besedi mora stati tudi j (vsi se spomnimo besede nadaljnji), ima za sodobnega uporabnika lahko za posledico zapis danes odvečnega j-ja, npr. pribljižno (prav: približno), doljnja (prav: dolnja), coklja (prav: cokla) ali škatlja (prav: škatla).

Tuji govorci so posebej začudeni nad slovenskimi sklopi na koncu besed, kot so prijatelj, konj, češenj, zanj ali peteršilj, za katere bi vsi kdaj najraje videli, da bi bili tako v izgovoru kot v zapisu brez črke j, kot npr. plevel. Črka j na koncu besed se v tem primeru namreč ne izgovarja, saj glasova l in n priteguje v mehkonebno izgovorjavo.

Mnoge prevzete besede črke j v svojem zapisu sploh nimajo, a jo govorci slovenskega jezika vendarle radi izgovarjamo — kakor da z njim naravno lepimo črke v besede, npr. radio, nacionalen, diagonala, diagram, dialog, dieta in pacient.

Tudi ko se že zdi, da smo zapleteno teorijo nekako usvojili in z j-ji ne bo več težav, si nato vedno znova belimo glavo s pravilnim sklanjanjem tujih lastnih imen oz. priimkov, ki se končajo na črko -y, kot npr. Ray Charles (izg. [rej]) ali Walt Disney (izg. [dizni]). Na obliko namreč vpliva izgovorjava, kajti če končni -y izgovarjamo kot i ([dizni]), se -y- v zapisu ohrani in celotna osnova podaljša z -j- (Disneyja); če pa -y izgovarjamo kot -j ([rej]), osnove z j-jem v zapisu ne podaljšujemo več (Raya). Na ta način lahko med drugim primerjamo Nšo-či Karla Maya ali Pilar Ernesta Hemingwaya z Lenino Aldousa Huxleyja.

Če smo že pri imenih: že dolgo so pri nas aktualna kratka imena tujega izvora, kot so Tia, Mia, Pia, Nea, Teo, Leo ali Gloria, pri čemer se vmesni -j- ne pojavi niti pri sklanjanju. Tako zasledimo npr. »Mii za 3. rojstni dan«. Nenavadnost tega zapisa nam lahko daje nelagodni občutek, da je izpad črke j neustrezen, čeprav ni tako. Morda pa se dvom pojavlja zaradi neskladja z zapisom svojilnega pridevnika večine teh imen, ki pa se zapisujejo z j, npr. »Tijin rojstni dan«, a še vedno »Leov rojstni dan«? Lahko si mislimo, da posamezniki s tovrstnimi imeni manka črke j nekoč sploh ne bodo več zaznali; in se bomo tako morda ponovno vrnili k Trubarjevim »lubim« Slovencem.