Metko smo v zgornjem kratkem besedilu poimenovali na različne načine, in sicer z osebnim lastnim imenom (Metka), s sopomenko (sestrica) in z osebnim zaimkom (jo). Namesto da bi kar naprej ponavljali iste besede oz. njihove izpeljanke, uporabljamo zaimke, s katerimi stavke in povedi povezujemo v višje enote, torej se v besedilu z njimi na nekaj navezujemo, lahko pa tudi kaj napovedujemo. V pravljici je govor o enem Janku in o eni Metki, zato se lahko v nizu povedi, oz. že znotraj ene same, z zaimkom (mu, jo) v vlogi naveznika sorazmerno hitro navezujemo nazaj na podano nanašalnico (Janko, Metka). V tem primeru ne prihaja do zmede zaradi morebitne nejasnosti glede osebe, na katero se določeni zaimek v vlogi naveznika navezuje.

Kakor hitro pa se v celi zgodbi pojavi še čarovnica in imamo naenkrat dve osebi ženskega spola, zaimkov s tolikšno gotovostjo ne moremo več kar tako uporabljati. V tem primeru sklepamo iz sobesedila ali pa, kar še posebej velja pri zgodbah za otroke, poimenovanja dobesedno ponavljamo, saj ne želimo tvegati nejasnosti.

»Pred njima se je prikazala strašna čarovnica. Metka se je pojave zelo prestrašila. Nato ji je Janko podal roko …« ‒ Komu? Čarovnici ali Metki?

Zaimek je pregibna beseda s splošnim pomenom, ki zamenjuje samostalniško (ona, kaj, vase, marsikaj itd.), pridevniško (moj, svoj, tisti, enak, oba itd.) ali prislovno besedo oz. besedno zvezo (kje, koliko, kako itd.). Te besede dejansko stojijo »za imenom« ali določeno besedo; v našem primeru jo zastopajo in nadomeščajo oz. se nanjo navezujejo. Omenili smo že, da poleg navezovanja (nazaj) poznamo tudi referenco v obratni smeri (naprej), kjer zaimek v vlogi napovednika nanašalnico napoveduje vnaprej: »Naj ti nekaj povem: Hiša je polna kolačev in čokolade.«

Ko v svojih besedilih sicer nezavedno uporabljamo zaimke, z jezikom pravzaprav ravnamo precej ekonomično, saj povedano na eleganten način praktično strnemo.

Zaimki so raznovrstni, nekateri imajo tako dolge kot skrajšane oblike (njemu/mu), drugi imajo dvojnice (mano/menoj) itd. Uporabnikom slovenskega jezika pa kar nekaj težav povzroča njihovo mesto v naslonskem nizu, kar je še posebej opazno pri besednem redu naslonk, ki ga lektorji pri svojem delu pogosto popravljajo. Zaimkom, ki nastopajo v vlogi naslonk v naslonskem nizu, pravimo naslonske oblike zaimkov. Že v zgodnjih razredih osnovne šole morajo učenci vedeti, da so naslonke besede, ki nimajo naglasa in se zato naslanjajo na besedo pred seboj ali za sabo.

Verjamemo, da¹ bi³ se⁴ naj² mu⁵ nasmehnila sreča. → »Verjamemo, da¹ naj² bi³ se⁴ mu⁵ nasmehnila sreča.« /…/ Prišel je do hiše s čokoladnimi okni.«

Po navadi na zaporedje naslonk, ki jih drugo za drugo nanizamo za glagol, nismo posebej pozorni, zaradi česar zaporedje le-teh velikokrat ni povsem ustrezno. Naslonke v drugem popravljenem primeru so razporejene v pravilnem vrstnem redu: veznik (da), členek (naj), del pomožnega glagola (bi), povratni osebni zaimek (se) in osebni zaimek v naslonski obliki (mu). Temu redu torej pravimo naslonski niz, katerega vrstni red naša slovnica določa do 10 mest natančno. Naslonske oblike zaimkov (ga nam. njega, mu nam. njemu) lahko glede vrstnega reda povzročijo težave pri naslednjem navezovanju: »Metka je Janku prinesla dračja« → »Prinesla mu (3. sklon) ga (4. sklon) je« in ne »Prinesla ga mu je«. Slovnica tukaj uči, da naslonka v dajalniku (mu) nujno stoji pred naslonko v tožilniku (ga).

V Bevkovi verziji pravljice je Janko spuščal bele kamenčke na tla zato, da so ga nato ti pripeljali nazaj domov. Podobno uporabnika slovenskega jezika navezniki in napovedniki logično vodijo k pravemu razumevanju besedila in stvarnosti. Vendarle pa moramo paziti, da kamenčkov ne zamenjamo za krušne drobtinice …