Besede, katere delujejo učeno, niso nujno besede, ki bi takšne tudi res bile.
Zamenjava besed kateri in ki, pogosto omenjana napaka, je še vedno redno prisotna ‒ tudi v zapisanih besedilih, ne glede na pripravljenost govorca. Oziralni zaimek kateri v vlogi veznika se uporablja na mestih, kjer bi po vseh pravilih morala stati njegova krajša različica, medtem ko se daljša načeloma uporablja ob predlogih. Slišati je tudi, da se kateri uporablja, ker v danem trenutku zveni kar nekako pravilneje, bolj učeno oz. izobražensko. Takšnih in podobnih "pametnih" besed je veliko in niso nujno opredeljene kot napake, ampak zgolj kot slogovne neustreznosti in mašila.

"Dejanskovanje" oz. uporaba pomensko izpraznjenih besed
Velikokrat uporabljamo besede, ki so pomensko bolj ali manj izpraznjene in lahko delujejo mašilno. Imajo ali konotativno vlogo, saj z njimi informacijo namenoma čustveno obarvamo oz. poudarimo, ali pa informacijo relativizirajo oz. predstavijo kot odvisno od okoliščin ipd.

Pogosto se v konotativnem smislu rabi beseda dejansko. Ta prislov sicer dejansko res poudari resničnost trditve oz. opozori na njeno pomembnost, npr. "To se je dejansko tudi res zgodilo.", a ga lahko, da se izognemo ponavljanju, nadomestimo npr. s praktično ali domala, resnično oz. v resnici ali tako rekoč.

Pomensko blizu je tudi pravzaprav, s čimer se izraža ugotovitev o resničnosti stanja ali pa se poudarja neka trditev, npr. "Zate bi bilo pravzaprav dobro, da se učiš več kot pet minut dnevno."

Ko nam pravzaprav načeloma načeluje načeloma …
Zelo priročna beseda je tudi načeloma, podobno kot pogosto, saj deluje kot alibi, da tisto, kar zatrjujemo in kar naj bi bilo kakšno v skladu s pravili, ne velja vedno in v vseh primerih. Na ta način predvidimo morebitne izjeme, npr. "Avtobus načeloma pelje vsakih 20 minut", in se že vnaprej opravičimo, če avtobusa ob danem času (še) ne bo. V teh primerih lahko uporabljamo tudi praviloma, navadno in običajno.

Načelo besedne gospodarnosti in mašila
Pogosto se uporabljajo tudi drugi pravi "mašilci", kot so npr. seveda, pač, različni, nekakšni in nekako ali določeni itd.

Mašila so zvočna prvina govora, najpogosteje uporabljana pri javnem nastopanju. S t. i. mašilci tišine si tišino dejansko ozvočimo in si tako pomagamo premostiti trenutno miselno zadrego in si podaljšujemo čas za premislek.

Pri govornih nastopih, kjer je polglasnik "eee(hm)" pogost, so nam v šolah znova in znova dopovedovali, da mašila kršijo načela dobrega sporočanja in smotrne rabe besed. Gospodarnost jezika namreč narekuje, da se glede na namen s čim manj besedami doseže čim večji učinek. Rabiti besede, ki torej ničesar ne povedo, potemtakem ne pride v poštev – a jih ni enostavno kar tako odpraviti.

Sam. Samcat.
Dobro je paziti tudi na t. i. zaimek samosti, saj se uporablja prepogosto in po nepotrebnem. Če govorec prevečkrat uporabi besedo sam, sama, samo ipd., sicer poudari odnos do ubesedovanega in pomen le-tega, lahko pa to za poslušalca hitro postane moteče ali celo nadležno, če ne zoprno. Slišati je mogoče, denimo, "Ostrino samega noža zagotovimo že z uporabo samega brusnega kamna." ali "Sam postopek izdelave zaščitne ograje zahteva dobre ročne spretnosti."

Svoboda pri postavljanju naglasa na besede
V slovenskem jeziku je precej naglasnih dvojnic, saj je naglasno mesto prosto. Brez oklevanja lahko rečemo tako "petek trínajsti" kot "petek trinájsti", pri čemer datum z naglasom na prvem zlogu morda za koga res deluje elegantneje ali pravilneje. Podoben učinek imata besedi "košárka" in 2kóšarka" ali "televízija" in "televizíja", od katerih nekateri govorci zavestno uporabljajo manj pogosto različico in tako vzbujajo pozornost. Spet drugi uporabljajo neustrezno ekscentrično naglašeno različico, npr. "znanstvénik" namesto "znánstvenik".

Kopičenje veznikov in slab slog
V pisnih nalogah učitelji učencem črtajo slogovno neustrezno kopičenje veznikov, tako da jih krčijo v enodelne. Morda se vezniki res nagrmadijo skupaj zaradi želje po večji nazornosti, saj se na ta način izraziteje izpostavi kontrastno razmerje med stavkoma, npr. "Ne bom več hodila spat po dvanajsti zato, ker sem potem utrujena do nerazpoznavnosti", namesto krajše "… dvanajsti, ker …".

Ko ne gre niti za hiperučenost niti za kvaziučenost
Seveda pa spreten in izobražen govorec zna vsebino, ki jo obvlada, podajati tako, da z omenjenimi in ustrezno rabljenimi nepolnopomenskimi besedami in strokovnimi poudarki pove več (in ne manj) ter doseže večji učinek pri poslušalcih. Z nekaj spretnosti in s preudarno gospodarno rabo, ki predvideva bogato naslovnikovo predznanje, lahko torej uporabimo tudi t. i. izpraznjene in razmerne besede, medmete in mašila, npr. "to velja, če − in le tedaj! − ..." ali "… natanko ko ...".

"42-krat je rekel 'kajne'!!!"
Pogosto rabimo t. i. retorična vprašanja v vlogi mašil, npr. kajne, a ne (da) ali samo ne, ki niti ne sprašujejo niti ne zahtevajo odgovora. Govorci z njimi ali pritrjujejo sami sebi, ali iščejo stik z naslovnikom, ali le pridobivajo čas za razmislek − ali pa zgolj in samo zavlačujejo.

Šaljivci v klopeh pogosto rabljene tovrstne besede svojih učiteljev ali predavateljev radi štejejo: "Če torej pogledamo primer, kajne, lahko pravzaprav vidimo, kajne, da so povedi lahko načeloma sestavljene iz mnogo stavkov, kajne, in da ima ta poved, tako rekoč, kajne, praktično devet stavkov, kajne?"