V slovenski slovnici in pravopisu se včasih res zdi, da eno pravilo kar zanika drugo ‒ pravzaprav pa gre za postopno usvajanje pravil, skupaj z njihovimi posebnostmi. Tega se je dobro spomniti tudi, ko se npr. sprašujemo, kako neki je "denar" neštevni samostalnik, če pa ga seveda štejemo? In ne nazadnje, zakaj so "vrata" srednjega spola, a se končajo na -a?

Katerega spola si in koliko vas je?
Slovenski jezik ima tri spole, moškega, npr. korak ali kit, ženskega, npr. lipa ali kača, in srednjega, npr. morje ali drevo. Poznamo tudi tri števila ‒ ednino, dvojino in množino, kar pomeni, da je velika večina slovenskih samostalnikov trištevilskih ‒ zavzamejo lahko namreč vsa tri števila, npr. en kit, dva kita, trije kiti in več, ena kača, dve kači, tri kače in več, eno drevo, dve drevesi, tri drevesa itd. To pa ne velja za tiste samostalnike, ki načeloma nastopajo samo v enem številu, in sicer ali zgolj v ednini, imenujejo se edninski samostalniki, npr. voda, radost, srebro, mladina ali moka, ali samo v množini, to so množinski samostalniki, npr. vrata, škarje, ošpice, sanitarije ali brki.

Je ali so? − Kri ni voda in jetra niso samo organ …
Zgolj védenje, da so npr. hlače samo množinski samostalnik ali da je kri le edninski samostalnik, nam življenja prav posebej ne olajša oz. tega znanja na ta način skorajda nikoli ne potrebujemo. Se pa tega učimo pri pouku slovenščine že v osnovni šoli in nato obvezno, bolj ali manj podrobno, v srednji. Dijaki gimnazijskih in tudi nekaterih srednješolskih strokovnih programov morajo tem samostalnikom določiti tudi spol, izjemoma tudi sklanjatev ‒ to pa zahteva precej slovničnega znanja.

Razlika med edninskimi in množinskimi samostalniki je v številu pomožnega glagola biti, torej ali rečemo "sol je" ali rečemo "toplice so". Če rečemo "znanje je", gre za edninski samostalnik, če pa rečemo "Karpati so", so ti množinski. Predhodno pa moramo izločiti možnost, da bi tudi te samostalnike nekako šteli, torej jih obravnavali kot števne ‒ kar se tudi lahko zgodi.

Mati, kave, prosim! ‒ Snovni samostalniki ‒ števni ali neštevni?
Skupni samostalniki označujejo več podobnih stvari oz. snovi v skupini, npr. grozdje ali zverjad, snovni samostalnik sta npr. pesek ali kava, pojmovna imena pa poimenujejo pojme oz. predstave, npr. mir ali zdravje.

V nasprotju z množinskimi samostalniki se lahko edninski izjemoma rabijo tudi v dvojini ali množini, kadar označujejo npr. različne vrste ali posamezne porcije – tedaj so števni. Lahko rečemo "Mati, kave, prosim" oz. s tožilnikom namesto delnim rodilnikom "Mati, kavo, prosim". Lahko pa uvedemo merice, denimo skodelice, ščepce, žličke ali kocke, s čimer večjo gmoto poprej neštevne snovi razdelimo npr. na "dve kavi". Tudi kruh lahko štejemo po kosih, tj. po hlebcih oz. štrucah, npr. "eno polbelo štruco" in "dva ržena hlebca".

Množinski samostalniki so … posebni … in težki za sklanjanje
Samo množinski samostalniki imajo le množinsko obliko, npr. vrata ali možgani. Obstajajo pa tudi številni množinski samostalniki, ki lahko nastopajo tudi v drugih številih, v katerih imajo drugačen pomen, npr. ribe kot snovno ime oz. vrsta hrane.

Da je slovnično ločevanje med ednino in množino težko, četudi očitno, in da pravila težijo k obvladovanju stvarnosti, a jim to vedno ne uspe, ponazarja tudi primer, da tujci pri nas rečejo: "Vrata je spet zaprto!" ‒ konec koncev, ali ne stojijo res pred enimi oz. enojnimi vrati?

Spol neštevnih samostalnikov nima neposredne zveze z naravnim spolom – ampak brki so vseeno moškega spola
Pravilo za določanje spola edninskih samostalnikov je v primerjavi z določanjem le-tega množinskim bolj ali manj predvidljivo in tudi precej preprosto. Če rečemo tista "otročad je", potem je otročad ženskega spola (kot lipa), če pa rečemo tisti "led je", je ta moškega spola (kot korak), in tisto "gorovje je", je le-to srednjega spola (kot morje).

Ko to nekako usvojimo, pa se rado zaplete pri množinskih samostalnikih, saj moramo tukaj narediti še en miselni ovinek. Rečemo recimo "tisti brki" kot v množini "tisti koraki", zato so moškega spola. Pri samostalniku "škarje" moramo "tiste škarje" vzporejati z množinsko obliko tipičnega ženskega samostalnika v množini, tj. "tiste lipe", zato so škarje ženskega spola in "tista pljuča" podobno kot "tista morja" srednjega spola.

"To je za v muzej!"
Nekateri samostalniki dobesedno kar prežijo na nas s svojimi nenavadnimi neimenovalniškimi oblikami. Začudeni in nejeverni pogledi šolajoče se mladine kažejo, da denimo za obliko "dveh gospa" mnogi niso še nikoli slišali. Težave se torej pojavijo že pri pogosto rabljenih troštevilskih samostalnikih, kot so gospa, človek, otrok … Še pogosteje pa delamo napake pri množinskih pljučih, saj ne dihamo s "pljučami"; podobno se motimo pri "drvih", saj ne ogrevamo z "drvami"; ali s "podom", saj se ne sklonimo k "tlem" ‒ še manj pa k "podu".

Skripta so in tisti finale je? Skripta je in tisto finale je, kajne?
Zanimiva oblika so skripta − množinski samostalnik srednjega spola, ki ga domala vsi študentje rabijo nepravilno. Besedo skripta smo prevzeli iz srednjeveške latinščine, in to kar v množinski obliki, tj. scripta, in ne v edninski obliki, tj. scriptum, ki izvorno pomeni zapis oz. besedilo. Skripta danes uporabljamo v pomenu za učbenik oz. zapiske, pri čemer je ob pogostosti rabe v ednini na mestu vprašanje, zakaj moramo nujno sklanjati v množini …

Pogosto se zdi nenavadno tudi, da se moški spol rabi namesto nevtralnega srednjega. Najbolj vnebovpijoč primer je "tisti finale" ‒ ko pa imamo v ušesu nič drugega kot "tisto finale". Prevzete besede s samoglasniškim končajem (izjema je -a) so v slovenščini namreč večinoma moškega spola, tako tudi npr. alibi ali avto. Ti samostalniki imajo najpogosteje končnici -e in -o, kot da gre za srednji spol, vendar so moškega spola, npr. tudi tisti skiro, metro ali finale, podobno kot tisti Marko ali Jože in Cene itd.

Ali "človeki" in "ludeki" res odmrejo, ko odrastemo?
Nemalokrat imamo res kar "vəlke drve" namesto velika drva in si "damo gor smuče" namesto smuči, "vrate" namesto vrata niso odprte, skleco naredimo "do prs" namesto do prsi in poslušamo "poročile" namesto poročila. Redkeje se sliši denimo "ludi" namesto ljudje, a se je včasih z našimi mlajšimi vendarle lepo zabavati ob oblikah, ki smo jih tudi sami uporabljali kot otroci, denimo "Vidiš tiste ludeke tam?".