Raba pridevnika pa je zelo učinkovita, ko želimo doseči nasprotni učinek in ustaljene asociacije porušiti (zeleno nebo) ali nekaj, kar opisujemo, izrisati zelo natančno (mamin črni stari kuhinjski stol). A ko se odločimo za zanimiv pridevnik, se nemalokrat ustavi pri črki -i: bomo naročili črni ali črn kruh? Smo sprejeli novi ali nov zakon? Pri kruhu in zakonih še lahko zamahnemo z roko, pri glasbi, tisti pravi hrani, pa se vse konča: Kdaj rečemo odličen in kdaj odlični koncert?

Zakaj ima slovenščina določno in nedoločno obliko pridevnika
(Ne)določnost se v jezikih kaže na različne načine. V nekaterih germanskih in romanskih jezikih je vprašanje določnosti videti mnogo enostavnejše kot v slovenščini. V nemščini določnost izražajo členi der, die, das, nedoločnost pa ein, eine, ein. Razlika med povedma Dort steht ein Musiker in Dort steht der Musiker je za poznavalca nemškega jezika očitna. Tudi v angleščini razliko med primeroma There is a concert in There is the concert brez težav razumemo.

V knjižni slovenščini se informacija o tem, ali govorimo o čem določenem ali ne (o tem konkretnem ali pač nekem gospodu), premakne v končnico pridevnika. Če rečemo star gospod, govorimo o nekem neznanem gospodu, ki ga na primer mimogrede opazimo in mu lahko pripišemo lastnost, da je star. V povedi Tam je (tisti) stari gospod, o katerem sem govorila pa končni -i v pridevniku stari sporoča, da gre za točno določeno osebo.

Slovenščina pozna vrstne (gugalni stol, pooblaščeni servis, vrtni palček, črni pas), svojilne (pisateljev, novinarkin komentar) in lastnostne pridevnike (zanimiv gospod, nevaren pripomoček, silen vihar). Po vrstnih se vprašamo kateri, katere vrste, po svojilnih čigav in po lastnostnih z vprašalnico kakšen. A naj vas vprašalnice ne zavedejo. Tudi pri lastnostnih pridevnikih lahko uporabimo vprašalnico kateri. Poglejmo, kdaj.

Lastnostni pridevniki poznajo tako določno (stari), po njej se vprašamo z vprašalnico kateri, kot tudi nedoločno obliko (star), ki pa odgovarja na vprašanje kakšen. Vedeti moramo le, kdaj uporabiti katero obliko, saj nanjo vplivajo pomen, kontekst in zgradba povedi. In danes bomo odvezovali prav ta gordijski vozel.

Določna oblika pridevnika
Določnost se izraža s končnim -i v imenovalniku (tisti stari gospod) in tožilniku moškega spola ednine za neživo (dobil je črni pas).

Iz zgornjih primerov in samega poimenovanja določni lahko razberemo, da to obliko uporabljamo, ko govorimo o že znanem, že omenjenem, točno določenem: Na oder je prišel star violinist (omenimo ga prvič, ni določen). Med koncertom v Sloveniji si je na kozarcu porezal roko, odpeljali so ga v bolnišnico. Stari violinist se je vrnil (omenimo ga drugič, postane znan, določen). Stopil je na oder in odigral koncert.

Kazalni zaimek
Informacija pa je znana tudi takrat, ko na to, o čemer govorimo, lahko pokažemo. Kadar to ni mogoče, kot instrument nastopi jezik. Na stvari kažemo s kazalnimi zaimki: Ta stari violinist je napisal glasbo za več filmov. Tisti sivi violinist inštrument igra tako, da ne veš, kje se violina konča in on začne. Ta skuštrani glasbenik je na odru videti, kot bi se boril. Z violino. To je ta veseli trenutek, ko ga vidiš igrati. Stvari pa ni treba neposredno omeniti, da bi bile znane. Poznamo jih lahko iz družbenega konteksta, splošnega védenja: Glasbeni skupini se je pridružil nov član. Ko je omenjen prvič, je neznan. Ta član kmalu ni več novost, zato postane novi član, saj kmalu že vsi vemo, o kom govorimo.

Zaimek ves in lastno ime
Tudi za zaimkom ves moramo uporabiti določni pridevnik: Ves prosti čas preživi na koncertih. Ves ljubi dan je posvetil glasbi.

Znano je tudi vse, čemur dodamo lastno ime, saj se navezuje na to določeno ime: Podivjani Warren Ellis je spremenil dojemanje violine. Poslušali smo čudoviti album Whatever You Love, You Are. Če omenimo ime albuma, je tudi ta točno določen. In če besedilo zapisujete pod fotografijo v članku ali diplomski nalogi, se prav tako sklicujete na nekaj določenega, in sicer na fotografijo, pod katero piše: Zasanjani violinist je pretresel poslušalce.

Sobesedilna oz. skladenjska določnost
Določna oblika ni nujna le, če se navezuje na lastno ime, ampak tudi takrat, ko je del lastnega imena, na primer zemljepisnega: Zeleni rt, Zlati rog.

S končnim -i pridevnik zapišemo tudi takrat, ko ga uporabimo namesto samostalnika: Nagrajeni je nastopil na koncu. Dežurni je delal do polnoči.

Občutek za to, kdaj uporabiti določno obliko, izgubljamo tudi zaradi pogovornega jezika in narečij, pri katerih končni -i pogosto izpuščamo. Neknjižno bi določnost (stari gospod) ponekod izrazili s členom ta (vendar ne kot kazalnim zaimkom) pred pridevnikom: ta star je tu, ta mlad še pride. Tako si lahko pomagamo, ko nismo prepričani, ali dodati končni -i ali ne (pogovorna oblika ta star (gospod) kaže, da bomo pri knjižni dodali -i (stari gospod)).

Nori ali nor koncert?
Vprašanje določnosti je na videz zapleteno, a če upoštevamo pravila in kontekst, se pri izbiri pridevnika pri večini primerov ne bomo spotikali. Če vas kdo vpraša, kakšen je bil koncert, boste odgovorili: odličen, beden, pravljičen, neverjeten, slab, nor. Če pa prijatelju omenim nori koncert v Stolpu 3, natančno ve, kateri koncert mislim, kdo je nastopil in kdaj, saj o tem koncertu vedno znova govoriva. Nori petkov koncert je tudi dogodek, ki ga naš klub organizira vsak zadnji petek v mesecu, čeprav zmeraj ni tako nor. Obiskali pa smo tudi koncert že omenjenega Warrena Ellisa. Za ta čudoviti koncert pa nimamo besed.

Ločiti je torej treba, ali gre za določno ali nedoločno obliko lastnostnega pridevnika, o slednji, o kruhu in o vrstnih pridevnikih pa bomo nekaj več zapisali v članku naslednjo sredo.