Glede na to, v kakšnem ritmu laja npr. kuža oz. se smeji spodnji sosed, lahko pri t. i. onomatopejskih medmetnih izrazih vejico postavljamo dosledno ('hov, hov, hov' ali 'he, he, he'), jo opuščamo ('hov hov hov' ali 'he he he') ali postavimo zgolj kakšno ('hov hov, hov' oz. 'he, he he'). Pravilo namreč pravi, da med skladenjsko enakovrednimi deli posnemovalnih in razpoloženjskih glasov, ki so sestavljeni iz niza enakih besed, vejice načeloma ne pišemo, razen če besede v govoru ločimo npr. s premori, kar v pisavi označimo z vejico: he he + premor + he → he he, he.

Pri postavitvi vejice v večbesednih oz. sestavljenih veznikih tolikšne svobode sicer nimamo, čeprav gre v nekaterih primerih za podoben pojav, je pa zato precej omahovanja ‒ ne le v vsakdanji rabi, ampak tudi v pravopisni stroki.

Skakanje veznikov čez plot oz. čez vejico
Pri pomanjkljivem poznavanju postavljanja vejic v večbesednih veznikih lahko pride do skorajda neopazne, a neželene, toda dejansko mogoče, pomenske razlike. Pravopis pravi, da lahko razmerje med nadrednim in odvisnim stavkom v nekaterih primerih izrazimo tako, da prvi del prvotno večbesednega veznika prenesemo v nadredni stavek, za njim pa pišemo vejico.

V primeru 'Poklical jo je, tako da je ni skrbelo.' je z večbesednim veznikom tako da izražena posledica klica, tj. odsotnost skrbi. Če besedico tako prenesemo čez vejico na levo stran v glavni stavek, besedico da pa pustimo v odvisnem stavku na desni strani, dobimo: 'Poklical jo je tako, da je ni skrbelo.', pri čemer je izražen način, kako jo je poklical, npr. s pomirjujočim glasom. S tem večbesedni veznik tako da pravzaprav okrnemo, tako da ga dojemamo kot bolj poznan enobesedni podredni veznik da, pred katerim se vejica načeloma zapisuje.

Večdelni vezniki niso večbesedni (enodelni) vezniki
Nekateri vezniki so večdelni, to pomeni, da ne stojijo skupaj kot niz besed, ampak so razmetani po povedi oz. uvajajo različne stavke znotraj ene povedi. Za mnoge od teh veznikov nadobudna šolajoča se mladina rada pripomni, da jih slišijo samo v razredu pri pouku slovenščine.

Za tovrstne veznike obstajajo posebna pravila, saj vejice včasih ne pišemo npr. v nekaterih prirednih zvezah stavkov, kot je ločno priredje (npr. Ali razumeš ali pa ti razložim še enkrat.) ali nekaterih primerih stopnjevalnega priredja (Ne bo ti ne pojasnila posebnosti ne podala razlage.), v drugih primerih istega priredja, kot je npr. ne samo … ampak tudi, pa se zapisuje.

Večdelni vezniki torej skladenjsko gledano niso enaki večbesednim veznikom. Slednji so besedne zveze, nanizane druga ob drugi, med deli katerih vejice ne pišemo ─ razen izjemoma. Najpogosteje so sestavljeni iz dveh besedic (npr. medtem ko), redkeje iz treh (npr. kljub temu da), torej pogosto iz prislova, npr. potem ali zato, in podrednega veznika, npr. da ali ko. Pri tem je pomembno, da nobena od teh dveh besed ni glagol (četudi je to na prvi pogled za koga jasno kot beli dan), zato vejice med njima ne pišemo, v nasprotju z npr. 'upam, da', kjer se vejica postavlja, saj gre za glagol (upam) in enobesedni veznik (da).

Omenjenih večbesednih enodelnih veznikov, kjer vejice ne zapisujemo, je malo morje in neskončno veliko, npr. še: namesto da, češ da, zato ker, zato da, že ko, potem ko, šele ko, posebno ko, še ko, brž ko, vtem ko, in sicer, in to, to je, s tem da, s tem ko, ne glede na to da, samo če, tako da, toliko da, posebno če, zlasti če in še in še.

Priredni ali podredni veznik + podredni veznik = nakopičeno poredni veznik
Pravopis odsvetuje t. i. kopičenje veznikov, češ da gre za slab slog, medtem ko ta pojav slovnica zgolj opiše, a o tem mnenja ne poda, saj njen namen ni predpisovati. To velja tako za zvezo podrednega in prirednega veznika, če se znajdeta skupaj pred vmesnim odvisnim stavkom, kjer pišemo vejico le pred prvim veznikom: 'Pridem sam, in če bo le mogoče, pripeljem še koga.'

Pogosto je tudi kopičenje dveh podrednih veznikov, kar je sicer pravopisno ustrezno, a slogovno šibko, le da med njima vejice načeloma ne zapisujemo: 'Spoznal je, da če ne bo zavihal rokavov …' Tovrstne veznike je priporočljivo razvezati v več stavkov: 'Spoznal je, da je skrajni čas za učenje. Če ne bo zdaj zavihal rokavov, ga čaka učenje tudi poleti.'

Postavljanje vejic, ne samo tistih v večbesednih strukturah, se lahko zazdi domala nerešljiva, nedoumljiva pravopisna uganka. Srednješolci se z njo zelo kruto srečujejo npr. pri šolskih spisih in esejih, saj so mnogi še vedno za sveto prepričani, da morajo pred vsakim 'ki, ker, ko, da, če' postaviti vejico. Samo spomnimo se desnih robov svojih spisov, popisanih z vejicami, ki nam jih je pregledovalec nanizal eno za drugo (in to brez vejic!), rekoč: Manjka ti veliko vejic, postavi si jih sam, kot pravijo pravila.