Tudi med jezikoslovci samimi prihaja do nestrinjanja glede rabe male oz. velike začetnice, še posebej pri prenesenih poimenovanjih iz lastnih imen.

V vsakdanjem govoru pogosto uporabljamo najraznovrstnejše metaforične prvine pesniškega jezika in tu se srečamo tudi z rabo velike začetnice. Na ta način besedilo popestrimo, naredimo posebej samosvoje in ustvarjalnejše, pogosto tudi izrazno globlje in pomensko prodornejše. Le izjemoma se imajo govorci takšnih besedil namen ponašati v razgledanosti in sočasnem povezovanju intelektualnega in vsakdanjega.

Če kdaj kaj zamenjamo ali prenesemo, je lahko prav zabavno
Besede velikokrat uporabljamo v prenesenem in zamenjanem pomenu. Literarna teorija za oboje uporablja besedo trop, pri čemer je najosnovnejša metafora, ki deluje na treh ravneh. I. A. Richards, retorik in kritik, je v eni izmed bolj znanih teorij metafore prvo raven pomena poimenoval vehicle oz. označevalec, to je beseda, ki jo primerjamo, npr. dekle, z drugo ravnjo, primerjalno besedo, npr. roža, ki je tenor oz. označenec. Označevalec in označenec součinkujeta na podlagi neizrečene, ampak logične, povezave, ki je skupna roži in dekletu, npr. lepote, miline ali nežnosti, imenovane ground oz. fundament ali skupna točka.

Izlastnoimenski pridevnik ‒ kaj to sploh je?
Svojilne pridevnike iz lastnih imen oz. izlastnoimenske pridevnike (z oblikoslovnega vidika s priponskimi obrazili na -ov, -ev in -in) pišemo z veliko, npr. Trumpova žena (žena od Trumpa) ali Elizabetina rezidenca ter Božičkove sani. Gre za besede, ki izražajo svojino nekoga ali nečesa, recimo: sani pripadajo Božičku oz. so njegova last. Dokler ne pridemo do zahtevnejših (ne)prenesenih poimenovanj, je vse videti lepo in prav, potem pa naletimo na laično ime cojzova zvončnica, znano tudi kot Zoisova zvončica, kjer pravopisna problematika postane bolj očitna.

Frazemi s sestavinami iz mitologije, biblije, zgodovine in književnosti …
Pravopis za odkritje nekega človeka oz. duhovno last nekoga predvideva zapis z veliko začetnico. Hipokratova prisega je denimo prisega, ki jo je dal Hipokrat, grški zdravnik in praoče medicine, in je samo ena. S hipokratovo prisego pa izobraževanje zaključijo vsi zdravniki. Mnoga podobna zgodovinska svojilna lastna poimenovanja so svoj pomen zaradi določenih lastnosti posplošila, postala so tako rekoč javno dobro, in prešla iz svojilnega (z veliko) v vrstno (z malo) poimenovanje. Tako so pridobila preneseni pomen in vrstno poimenovanje, povezave z izvirnim avtorjem pa skorajda ne zaznamo več.

To velja tudi za vrste rastlin, bolezni, dele telesa ali tehnične izume, ki jih najpogosteje in tudi v skladu s pravopisom pišemo kar z malo, kar velja npr. za ahilovo tetivo, sizifovo delo ali tantalove muke itd. Poznamo sicer prokrustovo posteljo, a v bajki o Tezeju beremo seveda o Prokrustovi postelji. Zaradi tovrstnega poudarjanja pripadnosti točno določeni osebi zapisujemo denimo tudi Zoisova zvončica, imenovana po znanem botaniku Karlu Zoisu, Pitagorov izrek, Stefanov zakon, Vietovo pravilo, Alzheimerjeva bolezen ali Purkinjejeva vlakna – torej z veliko.

Besede v zamenjanem pomenu lahko razkrijejo še neodkrite povezave
Metonimija oz. preimenovanje kot retorična figura temelji na načelu zamenjave dveh pojmov ali predmetov, ki imata logično povezavo. Pogosto zamenjamo avtorja z njegovim delom, denimo "Berem Shakespearja." – "Doma imam Groharja." namesto "Berem Shakespearjeva dela." – "Doma imam Groharjevo sliko.". Tudi orodje lahko zamenjamo s tistim, kar se z njim naredi, recimo "Nisem slišala telefona." – "Imate uro?". Namesto vsebine poimenujemo posodo, npr. "Pojedel je cel krožnik špagetov.", lastnika namesto lastnine ali obratno, denimo "Pravkar sem parkirala." namesto "Avto sem parkirala." – "Pogleda za vsako kiklo." namesto "Pogleda za vsako žensko.". Zamenjamo lahko tudi celoto z delom, npr. "Daj mi svoj telefon." namesto "Daj mi svojo telefonsko številko.". Poimenujemo lahko tudi deželo, kraj ali organizacijo namesto prebivalcev oz. delavcev v njej: "Bela hiša še ni odgovorila." – "Cela šola se je smejala.". Čutno podobo oz. simbol pogosto uporabimo za poimenovanje abstraktnega, recimo "Obožujem oder." namesto "Obožujem igranje in igralski poklic.".

Antonomazija oz. zamenjava je vrsta metonimije, kjer osebno lastno ime uporabimo kot splošno označitev ali obratno, pri čemer uporabimo malo začetnico, npr. "Pa to je celi ajnštajn!" – "Tu je spet pravi teksas!" – "Ok, paganini, začni!" – "Ti pa res nisi cicero!" Pravi ljubimec in osvajalec ženskih src je lahko casanova, nesrečno zaljubljeni fant pa romeo. Lahko pa rečemo tudi: "Saj ne greš v las vegas!" ali "Misliš, da si v kanaanu?" in "To ti je amerika!". Primerjane osebe, npr. Cicero, ali kraji, npr. Las Vegas in Kanaan, so v našem govornem spominu včasih še zelo konkretno prisotni in ne dovolj metaforični, da bi tudi malo začetnico zaznali kot ustrezno.

"Imaš kakšen aspirin?" – "Ne, žal imam samo tableto Lekadol in Nalgesin."
Pri imenih zdravil ločimo med lastnim oz. tržnim imenom, ki je vezano na neko območje, in občnim imenom, poznamo pa tudi imena za kemične snovi. Tržno ime je izmišljeno, pogosto krajša oblika generičnega imena, kot je npr. naproxenum oz. podomačeno naproksen. Ljudje si tudi laže zapomnimo npr. Naprosyn in ga v rabi pišemo kar z veliko, tako kot tudi npr. Lekadol ali Digenol ‒ čeprav pravopis trenutno še navaja, da se imena zdravil in drugih farmacevtskih izdelkov pišejo z malo začetnico. Vsekakor pa z malo pišemo občno ali generično ime oz. učinkovine zdravil, torej snovi v njih, npr. paracetamol. Pri tableti Aspirin kot zvezi obojega se ime tablete piše z veliko, saj poudarimo točno določeno vrsto tablete. Samo aspirin pa pomeni katero koli vrsto tablete proti glavobolu in ga zato pišemo z malo. Nekatera imena zdravil so namreč prešla med občne besede in se uporabljajo generično, torej vrstno, npr. "Dajte mi recept za aspirin."

Kategorija spoštljivosti
Ko v pisnih dokumentih nagovarjamo določeno osebo, do katere želimo izraziti posebno spoštovanje, lahko osebne zaimke, ki se na to osebo nanašajo, zapisujemo z veliko začetnico. To velja za zaimke v vseh sklonih in tudi za naslonske oblike zaimkov, denimo "Vabimo Vas … želeli bi Vam pokazati … veselimo se Vašega obiska". Vendar moramo paziti, da ne delujejo vsiljivo in nenaravno. Prav tako pravopis predlaga, da se kljub želji po spoštljivosti pri ogovarjanju kolektiva rabi mala začetnica.

Del figurativnega jezika v jeziku so tudi kratke stalne besedne zveze v prenesenem pomenu. Slišimo lahko, da se je kdo v prednovoletnem času odločil, da šole še ne bo obesil na klin, pa tudi če ga ima učiteljica na piki. Ob novem letu si zaobljubimo tudi, da bo s prvim prvim treba zavihati rokave in ne samo sedeti križem rok. Nekateri mladostniki obljubijo, da se ne bodo več delali francoza ali sedeli na ušesih. Odrasli pa si prisežejo tudi, da bodo manjkrat pogledali v kozarec in se odvajali kaditi kot turek.