Misli zato običajno organiziramo tako, da med besede v povedi postavimo ločila, med katerimi je daleč najpogostejša vejica, zaradi česar se zdi njena raba na videz precej običajna. A praksa kaže, da vejice pogosto postavljamo, kjer sploh ni treba, oz. jih opuščamo, kjer jih ne bi smeli. V primerjavi z rabo vejic v anglosaškem svetu ima slovenski pravopis pri postavitvi vejice zelo stroga pravila. V angleških besedilih se namreč vejica lahko v določenih primerih svobodneje postavlja, kar se zdi še posebej naravno tistim piscem v slovenskem jeziku, ki veliko berejo angleško literaturo in so zato glede rabe vejice v slovenščini precej bolj sproščeni, npr.: »Po tem dogodku, ga D’Angelo sprašuje […]«

Eno najuporabnejših pravil za postavljanje vejic v slovenščini je štetje osebnih glagolskih oblik oz. povedkov v stavku. Stavek je preprosto skupina besed, ki so zbrane okoli ene osebne glagolske oblike, in ga od drugega stavka ločimo z vejico. »Pozno se je vrnila s službene poti« ima eno osebno glagolsko obliko, medtem ko ima dvostavčna poved »Ko se je vrnila s službene poti, je bilo že pozno« vejico, ki ločuje oba stavka oz. oba povedka, pri čemer je prvi povedek odvisnega, drugi pa povedek glavnega stavka.

Pogosto slišimo, da lahko pozorno uho »po posluhu« zazna, kje v besedilu postavimo vejico, in sicer tam, kjer je v govorjenem besedilu premor. V Slovenskem pravopisu beremo, da z vidika stavčne fonetike z vejico zaznamujemo najkrajše premore v stavku ali povedi, a uporaba tega nasveta se hitro izkaže kot nepraktična, ker govorci govorimo različno hitro. Dodatni nasvet je razvijanje posluha za tonski potek oz. stavčno intonacijo, saj pravopis navaja, da glede na sestavo povedi z vejico zaznamujemo rastoči (z glasom gor) ali padajoči (z glasom dol) tonski potek stavčne intonacije.

V začetnih razredih osnovne šole smo se učili t. i. miselno lojtro, tj. »Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače«. To lojtro smo v življenju po potrebi uporabljali, dopolnili, morda celo pozabili. Pravilo sicer drži, ampak samo če je izpolnjenih kar nekaj pogojev (npr. da so ti vezniki samostojni, enobesedni, ne gre za vrivek itd.).

Dane veznike lahko namreč razvijemo v različne in številne večbesedne veznike, zato bomo naučeno pravilo dopolnili in navedli primer za vsak večbesedni veznik, kjer pred ki, ko, ker, da, če vejica ne skače:

ki → in ki: … prireditev, ki je vsako leto maja in ki bo letos izjemoma aprila, bo …

ko → še posebej ko: … kakšno srečo sem imel, še posebej ko se spomnim …

ker → in ker: … mislim, da sem že kar v redu, in ker tako pogosto sodim o drugih …

da → namesto da: Namesto da še eno zimo nejevoljno prespiš, preživi čim več časa na prostem …

če → in če: … delo bo končano v šestih mesecih, in če v tem času ne bo …

Vejic je, kot vidimo, vedno premalo ali preveč oz. nikoli niso čisto na svojem mestu. Morda se težavam izognemo že, če pišemo krajše in enostavnejše povedi. Ali pa preprosto prevzamemo kanček irske avantgardne sproščenosti? Ali pa samo občutimo del Finneganovega bdenja …