Predlog v slovenščini
Predlog je zelo kratka besedna vrsta, ki poimenuje razmerja v predmetnosti in stoji oz. leži pred neko drugo besedo, načeloma pred samostalnikom. Skupaj s to besedo, na katero se nanaša, lahko izraža prostorsko (npr. hodi za menoj), časovno (npr. pridem po predavanju), vzročno (npr. zaradi vremena) in načinovno razmerje (pokličem po telefonu). Enočrkovne predloge, kot sta s in z, izgovarjamo povezano skupaj z naslednjo besedo, kar sicer lahko zveni nenavadno oz. nerazumljivo, npr. [ne piši svinčnikom], saj se predlog s poveže s prvo črko sledeče besede, ki je v tem primeru prav tako s, zato se podaljša oz. se predloga sploh ne sliši, denimo "Pozdravila sem se s sirupom", kar pravilno izgovorimo kot [pozdravila sem se sirupom], in še [skorekturnim sredstvom] in [zradirko].

Prah je lahko denimo pod mizo, na mizi ali v miznici, lahko ga pobrišem z ali iz in izpod ter izpred in izza mize, vidimo ga med mizo in stolom. Brez prahu seveda tudi ne gre, poleg prahu pa nas lahko motijo tudi pršice. Zaradi prahu lahko kihamo, pred njim ni varno skorajda nič in tudi iz hiše se ga ne da kar tako spraviti.

S ali z?
Vsi razlikujemo med soglasnikoma s in z, ki sta hkrati tudi pravi besedi, čeprav enočrkovni, in sicer predloga. Vsak od njiju ima v abecedi svoje mesto, obravnavamo pa ju skupaj kot t. i. zvenečnostni par, v katerem je s nezveneči nezvočnik in z zveneči nezvočnik. Ko s ali z uporabimo kot predloga, pa se zdi, da razlika v zvenečnosti med njima postane zanemarljivo dlakocepska oz. nenadoma nepomembna. V tovrstni rabi jima namreč pogosto ne pripisujemo dovolj pozornosti in namesto s-ja neustrezno postavimo z ‒ kot da pravila o ustrezni rabi predloga s nismo nikoli poznali.

Zveneči in nezveneči soglasniki
V šolah se že v zgodnjih razredih uči pisno razlikovati med rabo predloga s pred besedami, ki se začnejo na nezveneče nezvočnike (ptk, fsš, cčh), npr. s prijazno gospo, in predloga z pred tistimi besedami, ki se začnejo z vsemi drugimi zvenečimi glasovi, npr. z vljudnim gospodom. Za lažjo zapomnitev obstajajo miselne lojtre, ampak se v trenutku, ko jih potrebujemo, v mnogih primerih ne izkažejo kot uporabne ‒ zdi se namreč, da tu ne pomaga nič drugega kot zavestno vklopiti gumb za predloge.

K in h
Poleg s in z se učimo tudi rabe predložnega para k in h ‒ čeprav se na prvi pogled zdi, da h-ja sploh ne uporabljamo, kar je posebej očitno pri neustrezni izgovorjavi, kjer predloga ne povežemo s sledečo besedo, slišimo npr. [kə hiši] in [kə gradu], čeprav je v pisni in ustni obliki pravilno "h gradu". Današnja šolajoča se mladež ju ne pomni več v smislu "Predlog h postavimo samo pred črkama, ki predstavljata enoto za kilogram, torej kg, drugače pa vedno postavimo predlog k.", ampak takole: "Predlog h stoji samo pred kupom gnoja.". Tako je pravilno recimo h griču, h koči ali h kamnitemu spomeniku, ampak k meni, k prijazni ženički.

Ima kdo kaj proti?
V pomenu, da kaj zdravi oz. deluje preventivno proti kaki bolezni, pogovorno uporabljamo predlog za, namesto proti, recimo krema za mozolje, škropivo za škodljivce ali zdravilo za glavobol, dejansko pa mislimo npr. na sredstvo proti revmi, torej ne tisto, ki povzroči nastanek revme, ampak deluje proti njej. S predlogom proti, ki se v osnovi veže z dajalnikom, ne izražamo samo cilja, ampak tudi približevanje časovni meji, odpor do česa in še kaj. Zanimivi pisarniški vezavi predloga proti sta tudi "proti plačilu" in "proti podpisu", ki sta danes morda redkeje slišani in pomenita "(v zameno) za plačilo" in "podpis".

Asimilacija ali prilikovanje po zvenečnosti
Nezveneči in zveneči nezvočniki, ki v besedi nastopajo skupaj, se po zvenečnosti neposredno prilagajajo sosednji črki, torej svojemu desnemu sosedu, in sicer tako, da se prvi nezvočnik v besedi ravna po drugem. Glasba se torej prebere kot [glazba], kajti prvi nezvočnik (s) se naleze zvenečnosti zvenečega nezvočnika (b), ki stoji za njim, podobno tudi svatba, ki jo izgovorimo kot [svadba]. Tudi nezvenečnost je nalezljiva, robček na primer izgovorimo kot [ropček] in nahrbtnik kot [nahrptnik]. Zvočniki pa na spremembo ne vplivajo, npr. "padeš na glavo" se zaradi zvočnika (n) pred nezvenečim nezvočnikom (š) ne izgovori [padežnaglavo].

Posebne posebnosti
Pazljivost je priporočljiva še posebej, kadar se beseda, pred katero stoji predlog z oz. s, izgovori drugače, kot se napiše. Pravila se v teh primerih v slovenskem jeziku ravnajo po pisavi, saj zapišemo drugače, kot nato izgovorimo, recimo pri kraticah, ki jih beremo zlogovno, npr. "s SMS-om", čeprav lahko preberemo [zesemesom]. To velja torej za kratice, ki jih zlogujemo, denimo tudi "s STC-jem", kar preberemo [zestecejem], in tudi za druge besede, recimo "seznanili smo se z Zoisovim delom", kar preberemo kot [scojzovim].

Vendar pa izgovor upoštevamo pri številih, izpisanih z besedo, saj uporabimo predlog, ki bi ga uporabili, če bi bilo število izpisano z besedo, recimo »z drugim poskusom" (z 2. poskusom) in "s prvim poskusom" (s 1. poskusom) ter "s 25-letnikom" (s petindvajsetletnikom) ali "z 28-letnikom" (z osemindvajsetletnikom).

V rabi je marsikaj … od Poncija do Pilata …
Različne predloge rabimo različno, pogosto neustrezno, recimo, jezimo se čez vreme namesto na vreme ali zaradi vremena. Pogosto tudi delamo na čem namesto se ukvarjamo s čim, kličemo koga na telefon namesto k telefonu ‒ slednje še iz časov, ko smo dvigovali stacionarne telefone. Ustrezno pa je seveda reči "Pokliči me kar na službeni telefon." (in ne na domačega), pri čemer izpostavimo način komunikacije. Včasih se sliši še napram učiteljem namesto do učiteljev, z ozirom na vaše pismo namesto glede na vaše pismo in tekom razprave namesto med razpravo.

"Spet sem popravil s pet!"
Da je govorjeni jezik prizanesljivejši do napak kot zapisani, kaže tudi stavek "Spet sem popravil!", na kar lahko kaj hitro dobimo odgovor "Kaj res, ena si popravil s pet?". Morda pa je takšna anekdota zgolj dobra ponazoritev za dejstvo, da če hočemo govoriti pravilno, v govorjenem jeziku predloga s in z povezujmo s sledečo besedo ‒ četudi s tem povzročimo komunikacijski šum in začudene izraze na sogovorčevem obrazu.