Če smo pozorni, se lahko v čakalnicah zdravstvenih ustanov sliši morda kar malo nenavadna oblika naslavljanja: "Ali ste, gospod, s seboj danes prinesel kartico?" Podobno je npr. tudi v trgovini: "Ali bi vi morda želela še kaj?"

Polvikanje je neknjižni pojav, gre za nekakšno pogovorno vikanje oz. neujemanje oblik vljudnega ogovora naslovnika, kar poznajo skoraj vsi slovanski jeziki. Prihaja do omahovanja med rabo ednine in množine. Uporabi se torej množinski zaimek (vi) in množinski pomožni glagol (ste), medtem ko sta opisni deležnik na -l (npr. videl) in pridevnik (npr. milostljiv) v povedni rabi v ednini. Po nekaterih razlagah se polvikanje pojavlja zaradi razlike med oblikovno množinskim osebkom, ki ga iz spoštovanja želimo izpostaviti (vi), in dejansko ednino, saj gre za pogovor z eno osebo, in ne z več osebami. Slovenska slovnica navaja na pol vikanje kot pojav neknjižnega, pogovornega jezika, ki se v nasprotju z vikanjem prilagaja naravnemu spolu, saj oblika deležnika na -l v povedku spol natančno izrazi, npr. "Ste navedla (navedel) podatke?" ali "Ste sporočila (sporočil) odsotnost?"

Sodobna angleščina iz ne povsem pojasnjenih razlogov ne pozna več posebne oblike za vikanje oz. tikanje, kot je to značilno za staro in srednjeveško angleščino. V angleški poeziji še lahko najdemo oblike thee in thou za tikanje ali ye in you za vikanje. Nekateri skandinavski jeziki ta način ogovarjanja opuščajo, npr. švedščina, medtem ko je v francoščini, ruščini in litovščini podobno kot v slovenščini. Vikamo tako, da uporabimo zaimek za 2. osebo množine, tj. vi, morebitne pridevnike in glagole pa prav tako postavimo v množinsko obliko moškega spola. V pisnih dokumentih izraz spoštljivosti med drugim ponazorimo z zapisom zaimka z veliko začetnico, priporočljivo pa je biti pri tem kar se da dosleden.

Vikanje ima družbenorazločevalno vlogo, izraža namreč stopnjo vljudnosti in uradnosti, zato načeloma vikamo vse neznane in polnoletne osebe, in ne samo tistih, ki so starejši od nas. Mlajša oseba vika starejšo, pri čemer je starejša oseba tista, ki predlaga prehod na tikanje, in podrejeni vika nadrejenega. To so splošna pravila bontona, ki pa se spremenljiva in odvisna od dinamike odnosa med posameznikoma. V nemško govorečih deželah npr. srednješolski profesorji dijake zadnjih letnikov vikajo, kar se kaže tudi v slovenskem srednješolskem sistemu. Včasih smo vikali svoje starše, danes včasih še vnuki vikajo stare starše, najpogosteje pa je vikanje slišati v odnosu med taščami in tasti ter priženjenimi oz. primoženimi družinskimi člani.

Polvikanje je odsvetoval že Kopitar, saj je menil, da je pravi slovenski ´vi´ vedno moškega spola. Tako navaja tudi Toporišičeva slovnica v delu, kjer za vikanje in onikanje predpisuje samo rabo moškega spola. Pri tem nehote ponovno trčimo ob za koga morda nekorektno obravnavo ženskih in moških slovničnih oblik, katerih pogostost v rabi je v prid slednjim, npr. pri tvorbi glagolskih oblik, kjer ima osebek, sestavljen iz moškega in ženske, povedek v moškem spolu (npr. Janko in Metka sta šla v gozd.); tudi sklanjajo se samo moški priimki, ženski pa ostajajo enaki, o čemer smo že govorili, podobno pa opazimo tudi pri knjižnem vikanju.

Onikanje je raba 3. osebe množine moškega spola v govoru s spoštovano osebo, ki ga je dandanes mogoče slišati iz ust natakarjev, ko postrežejo kavo: »Izvolijo!« Gre torej za najvljudnejšo hiperformalno ogovorno obliko, ki jo zasledimo le še v stari literaturi in ki so jo nekateri jezikoslovci zavračali kot germanizem. Slovenskemu onikanju je podobno vikanje v nemščini, tj. uporaba zaimka oni in glagola v množini: "Oni naj izvolijo kavo." Nemci zelo priročno namreč vikajo z zaimkom Sie, pisanim z veliko začetnico, medtem ko običajna raba za 3. osebo množine (oni) in ednine (ona) uporablja sie z malo.

Slovenci se kar radi poigravamo z naslavljanjem, še posebej, če smo zaradi tega v neugodnem položaju in nihamo med vikanjem in tikanjem. Ali pa smo se ponovno spozabili in vnovič, zelo verjetno tudi ne zadnjič, vikamo, ob tem pa vidimo sogovorčev obraz, kako se oblikuje v poznan prisilno nejevoljen izraz: "A nisva midve že na ti?!" Včasih smo kot mačka okrog vrele kaše, ko se trudimo oblikovati stavek, četudi nenavaden, npr. s pasivizacijo, da bi se neposrednemu ogovarjanju izognili in s praktično alternativno ubeseditvijo zaobšli vsako obliko ogovarjanja, npr. "Kako se bo pa to potem uredilo?" namesto "Kako boste (boš) pa to uredil(i)?"