"Podobnice" ali blizuzvočnice
Pogosto lahko slišimo, da "je treba strmeti k boljšemu položaju študentov invalidov" namesto stremeti; ali je govor o "številu neupravičenih ur" namesto neopravičenih; zgodi pa se tudi, da v roke dobimo pogodbo, ki med drugim opredeljuje tudi "delavni čas" namesto delovnega.

Tovrstne napake v javnih, uradnih oz. strokovnih in uradovalnih besedilih niso sprejemljive ‒ čeprav se pojavijo. Gre namreč za besede, t. i. blizuzvočnice oz. poimenovanja z zelo približano glasovno ali pisno podobo, ki se pri besedovanju lahko hitro pomešajo. Slovenska slovnica jih navaja v parih, pri čemer se besedi razlikujeta zgolj v eni ali največ dveh črkah − njun pomen pa je pogosto sicer res soroden, a ne isti.

V okviru ali v okvirju?
Veliko zmedo povzročajo tudi številne oblikoslovne dvojnice, med katere spada okvira in okvirja. Okvir, ki abstraktno opredeljuje ali omejuje neko področje, se pri sklanjanju ne podaljšuje z j: okvir − okvira − okviru itd. Z j podaljšano obliko pa ima samo pravi okvir iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja npr. sliko: okvir − okvirja − okvirju itd.

Pa to je dvojnica!
V jeziku obstajajo tudi prave dvojnice, pri čemer se besedi razlikujeta v črkovni podobi, pomen pa je isti. Uporabimo lahko torej eno ali drugo obliko in obe sta načeloma ustrezni, npr. dvoleten in dveleten; troštevilski in trištevilski; tridimenzionalen in trodimenzionalen; preskus in preizkus; proučiti in preučiti itd.

Še dobro, da imamo samo "ekonom lonec"!
Če želimo pravilne oblike besed slovenskega jezika krepiti kot vrednoto, je previdnost dobrodošla tudi pri prevzetih besedah, posebej tistih, ki so izpeljane na dva načina; te so si sicer res podobne, a imajo tudi drugačen, čeprav soroden, pomen. Srednješolci npr. rečejo: "Danes imamo fizične vaje", pri čemer mislijo, da imajo praktične vaje iz fizike, ne pa športne vzgoje, torej imajo fizikalne vaje.

Ali Janezek zna, kar se nauči?!
Z "medijsko tehtnico" ali "višjim gasilskim časnikom" in "mesnim tekom" ne kažemo samo na svoje jezikovne šibkosti, ampak smo lahko deležni vsaj prizanesljivega hudomušnega nasmeška. Tovrstne neprijetnosti pa se da zaobiti že, če malo pomislimo, saj so pogosto zgolj jezikovni spodrsljaji. Časnik je namreč časopis, tehtnica je merilna naprava, tek pa je lahko le mestni, torej povezan z mestom, ne pa z mesom.

V določenih parih besed pa je ustrezna samo ena oblika, npr. nadobuden, in ne neustaljeni nadebuden; predvideti, ne predviditi, ali privilegiran, ne pa priviligiran.

Že v zgodnjih razredih se učimo, da je oseba ženskega spola lahko samo bolna, medtem ko je moški bolan, a na to kaj hitro pozabimo. "Bolana" je torej neustrezna pridevniška oblika za ženski spol, zato rečemo npr. "Moja hčerka je bolna" ali "Moj sin je bolan", starši oz. skrbniki pa prosijo razredničarko, naj otroku opraviči izostanek od pouka.

Ko beseda je konj …
Pogosto lahko srečamo človeka, ki v pogovoru drugim ves čas popravlja jezikovne napake, denimo t. i. samooklicani zagovorniki pravilne rabe rodilnika ali tisti, za katere se zdi, da jim je razlika med "bolna" in "bolana" bistvena. V slovenskem jeziku obstaja vrsta besednih parov, ki so si podobni v tolikšni meri, da se opozarjanje na neustrezno rabo resda lahko komu zdi odvečno zapravljanje časa, včasih morda neumestno ali jezikovno togo ‒ ampak v nemalo primerih morda pomembnejše, kot se sprva zdi.

Tudi konja moramo negovati – paradnega še posebej
Stavki, kot je npr. "Ali imaš oprano trenerko?", nam v domačem pogovornem okolju kar hitro pobegnejo z jezika. V šolah se sicer učimo pravopisnih pravil o pravilni črkovni podobi besed, ne zavedamo pa se še, da kljub brezhibnemu poznavanju pravil na dejansko rabo vpliva, kako govorijo ljudje okoli nas, saj ti pogosto uporabljajo neustrezne oblike. Ljudje namreč prihajamo iz precej različnih socialnih okolij in stopamo v mnoge družbene interakcije, pogosto npr. tudi utrujeni ali pod stresom, zaradi česar resda ne moremo vedno govoriti zelo "zapeto" knjižno pravilno. V današnjem času družbenih omrežij so se ljudje navadili brez vsakega pomisleka pisati pogovorno, praviloma v naglici in zato nepravilno, s čimer se določene besedne oblike nujno vgrajujejo v način komunikacije in se utrjujejo v rabi ‒ tako pa se nižajo tudi jezikovni standardi.

V določenih okoliščinah pa je vsekakor neustrezno govoriti o osvajanju standardov ali lepem materinem jeziku, kaj šele astronomijo zamenjati za astrologijo ali konkurenco za kompetenco.