Znani slovenski dialektologi (Ramovš, Logar in Rigler) so klasificirali primorsko, koroško, gorenjsko, rovtarsko, dolenjsko, štajersko in panonsko skupino. Toporišičeva slovnica pa vpeljuje še kočevsko – sicer mlajše in zelo mešano narečje. Poznamo mnogo podnarečij ali krajevnih govorov oz. različic govorov, a tudi te ne predstavljajo najmanjše narečne enote ‒ to bi lahko bil le vsak posamezni govorec sam, in še to v zamejenem življenjskem obdobju. Že splošni slušni vtis govora posameznika lahko v njegovem pogovoru z nekom z iste ulice pokaže na bolj ali manj izrazite posebnosti enega in drugega, kar je posledica izobrazbe (npr. vnašanje tujk), stika z drugimi narečji, osebne naklonjenosti domači narečni govorici itd. Skupek vseh teh in še drugih dejavnikov se odraža v idiolektu oz. govoru slehernega posameznika. Par, ki se je spoznal na Bledu ‒ ona z Bohinjske Bele, on iz Maribora ‒ se po poroki preseli na Štajersko, pozneje pa čez Dravo in Muro v Beltince. Njuna govorica in govorica njunih otrok je mešanica štajerščine po očetovi strani, gorenjščine po mamini in pozneje govorice okolja, tj. prekmurščine.

Pogovor z resničnimi pravimi govorkami, ki živijo v različnih krajih po Sloveniji danes, omogoča vpogled v živo domačo narečno govorico. Primorka iz Nove Gorice bi rekla: "Dəns ponwoči səm skwəzi wakno vidla Božičkav sankə, puhnə daril." Primorščina s svojimi primesmi italijanščine deluje zelo melodično; pozna t. i. grlni h oz. ɣ (npr. noɣa namesto noga); prepoznavna pa je tudi po posebni obliki glagolov (delaste).

"Ej, čuj, dans ponoči, ne, te pa (sn) skoz okno vidla, kak je Božiček pərpelo darile," bi rekla Štajerka iz Maribora. Ta narečna skupina pozna npr. reduplikacijo (toti); glagole dvojine sprega na -m (delama); pretekle deležnike za moški spol končuje na -o (prpelo, zaslužo); govorijo denimo o "drevi" namesto o drevesu in o "uhi" namesto o ušesu; polglasnik pa izgovarjajo kot dolg in širok e (pês, celo s pêsom).

Gorenjka z Bohinjske Bele bi "Dons punoč skoz vokn vidla Bužičkove sani, pouhne dariv." Gorenjščina srednji spol maskulinizira (okən), tj. samostalnike srednjega spola spremeni v moški spol; podobno kot Korošci praviloma švapa (səm vidwa), torej -l- pred o oz. a spremenijo v -w- (dewawa namesto delala); na Bledu še danes govorijo na fanta, kar se pojavlja tudi npr. v Halozah. Gorenjskemu narečju zelo soroden pisni slušni vtis daje dolenjsko narečje, le da Belokranjci v Črnomlju in Vinici npr. "dns ponoči" gledajo "čez okno". Omenjeni narečni skupini sta se dolgo razvijali v stalnem stiku, a je gorenjščina trša in ima bolj zasekan ritem, dolenjščina pa je dolga in pojoča.

Zelo posebna so koroška narečja, ki imajo dvoglasnike (npr. muost), večinoma švapajo in štekajo (postavljajo š pred kazalne zaimke, npr. šəta namesto ta). Severnopohorsko-remšniško narečje iz Lovrenca na Pohorju načeloma ne švapa, a lahko slišimo: "Nes večer sn vuntan skoz akno vidwa od Božičeka sanke s puno paklami." Zaradi zlivanja z drugimi jeziki in različicami na obrobju države so nekatera koroška narečja, npr. rožansko in ziljsko, ali zamejsko primorsko rezijansko narečje prav gotovo najbolj zanimiva.

Posebna so tudi počasna panonska narečja, tako prleško kot prekmursko, ki ju ločuje reka Mura. Panonci glas u zaokrožujejo do ü-ja (čüje), izglasni -m zamenjujejo z -n (sedin), ponekod se sliši trda pridevniška sklanjatev (leipoga), Prekmurci pa imajo tudi dvoglasnike (mlejko, skouz). Prekmurka iz Murske Sobote bi torej rekla: "Gnes vnoči san skouz okno vijdla Božičekove sanke, pune daril."

Pri besedi okno se v slovenskih narečjih srednji spol večinoma ohranja, ponekod se v vseh številih spremeni v ženskega, npr. na Štajerskem "imamo nove okne", medtem ko se v nekaterih gorenjskih podnarečjih v ednini spremeni v moški spol, npr. "tist oken". Na Štajerskem imajo tudi izrazito ozek o, torej ókno, medtem ko se knjižno in tudi v drugih narečjih v ednini uporablja široki ô. Nekatera primorska, rovtarska in gorenjska narečja poznajo protetični v, tj. soglasnik, ki se pojavlja pred samoglasnikom na začetku besede kot proteza (npr. wakno namesto okno), medtem ko rožansko narečje koroške narečne skupine pozna protetični h (npr. hovs namesto oves).

Slovenska narečja kot jezikovna umetnost oz. t. i. Mundart, kot narečja poimenujejo v nemščini, so zasvojila nekatere ameriške in nizozemske jezikoslovce, ki znanstveno raziskujejo npr. ziljsko, rezijansko ali haloško narečje. Niso strogo normirana, so zgolj natančno fonetično popisana in samo govorjena ‒ neponovljivo dinamična. Pristnega neoporečnega narečnega govora pa danes ni več mogoče kar tako slišati, kar pa žal ne velja samo za Rezijo, ampak domala za vsa narečja, vsaj odkar ima vsak slovenski dom svoj TV-sprejemnik.