Kategorija živosti velja tudi za obsežen nabor samostalnikov, ki sicer ne označujejo živih bitij, so pa le-tem homonimni, to pomeni, da se izgovorijo enako. Tako je Bizeljčan prebivalec Bizeljskega, bizeljčan pa vino, ki ga pridelujejo v tamkajšnjih goricah - besedi se razlikujeta le v veliki začetnici, ki pa jo je pravopis uvedel prav zato, da bi ju ločeval. Živi, govorjeni jezik je tu manj strog in obe besedi obravnava enako - tako, da ju v tožilniku sklanja kot živo. Foto: MMC RTV SLO
Kategorija živosti velja tudi za obsežen nabor samostalnikov, ki sicer ne označujejo živih bitij, so pa le-tem homonimni, to pomeni, da se izgovorijo enako. Tako je Bizeljčan prebivalec Bizeljskega, bizeljčan pa vino, ki ga pridelujejo v tamkajšnjih goricah - besedi se razlikujeta le v veliki začetnici, ki pa jo je pravopis uvedel prav zato, da bi ju ločeval. Živi, govorjeni jezik je tu manj strog in obe besedi obravnava enako - tako, da ju v tožilniku sklanja kot živo. Foto: MMC RTV SLO
Peter Weiss
Raziskovalec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Peter Weiss, je svoja spoznanja o kategoriji živosti, ki jih je pridobil tudi ob delu za narečni slovar govora Zadrečke doline, podrobno podal v prispevku Kategorija živosti v govorih spodnje Zadrečke doline. V njem navaja veliko homonimnih poimenovanj, ki izkazujejo podspol živosti, opozarja pa tudi na nekatere posebnosti, npr. živost pri posamostaljenih pridevnikih. Vabljeni k zanimivemu branju članka v Jezikoslovnih zapiskih (2013) ali na spletu (dostopen v datoteki pdf). Foto: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU.
Kategorija živosti
Kategorija živosti je zanimiv sklanjatveni pojav, ki je v nekaterih jezikih, npr. češčini in poljščini, še izrazitejši kot v slovenščini, saj se je razvil v samostojno paradigmo. V slovenščini sta pri slovnično živih samostalnikih enaka rodilnik in tožilnik, se pa pojem živosti v jeziku malce razlikuje od naravoslovnega, saj ne vključuje rastlin (jemo krompir, občudujemo tulipane in duhamo jasmin, in ne krompirja, tulipanov in jasmina), zato pa so žive tudi znamke avtomobilov, vrednosti kart ter še več izjem. Kategorija živosti je zelo živa v otroškem govoru, vse bolj pa opažamo, da se uveljavlja tudi pri znamkah telefonov in računalnikov in verjetno še kje. Foto: MMC RTV SLO
izjeme skloni
Že res, da je od Trubarjevega rojstva minilo komaj nekaj več kot 500 let ali od izhajanja Kmetijskih in rokodelskih novic, prek katerih si je pot v slovenske knjige utrla gajica in druge napredne ideje, tako naravoslovne kot družbene, le malo nad 170 let, slovenski jezik v sebi združuje mnogo starejše prvine, ohranjene v narečjih ali prevzete iz staroslovanskih rokopisov. Danes jih poznamo predvsem kot izjeme, še več pa je besed in oblik, ki so pogovornemu jeziku že močno tuje, npr. pas in dan namesto psov in dni v rodilniku množine. Foto: MMC RTV SLO

Večina Slovencev ve, da v gostilni ni dobro naročiti malega … malega piva, a mnogi ne vedo, da ni prav tudi, če naročijo 'dva piva'. Pregibanju oz. sklanjanju ali menjavanju končnic so v slovenskem jeziku podvrženi npr. samostalniki, pridevniki in zaimki. V primerjavi z angleščino, ki v vseh položajih pozna le npr. 'there´s no snow, the blanket of snow, covered with snow, playing in the snow' itd., smo stvar zelo zapletli (npr. ni snega, odeja snega, na snegu, s snegom itd.). Že v četrtem razredu lahko slišimo: "lip-a‒ lip-e‒ lip-i …" in "korak-Ø ‒ korak-a‒ korak-u …" itd., pri čemer se seznanjamo s predpisanimi sklanjatvenimi vzorci, tako da osnovam samostalnikov dodajamo oz. spreminjamo končnice (sonc- + -e).

Kaj hitro lahko ugotovimo, da je oblik res veliko in da vse skupaj sploh ni tako preprosto, saj se pojavljajo npr. posebnosti v končnici (dolgi lasje, ne lasi) ali v osnovi (v krvi, ne kriji) ter preglasi (pljučem, ne pljučom). Prihaja tudi do izpada polglasnika (v ljubezni, ne ljubezeni) ali do nadomestnih osnov (ljudje, ne človeki). Nadalje poznamo tudi vrivanje samoglasnika v neimenovalniških sklonih (ladij, vendar ladje; oken, vendar okna) in podaljševanje osnove (vremena, drevesa, očetu, kuharja ali volkovi). Ne nazadnje imamo ponekod celo dve obliki za rodilnik (gradu in grada) in t. i. kategorijo živosti, ki tožilnik moškega spola pri živih samostalnikih v ednini enači z obliko za rodilnik (moža (vidim) = moža (ni)); sneg-Ø (vidim) ‒ snega (ni)!). Številne izjeme so Slovencem samoumevne, tujci pa imajo hitro občutek, da je učenje pravil nesmiselno, saj je izjem enostavno preveč.

Ker ima slovenski jezik 3 spole, 6 sklonov in 3 števila ter 4 sklanjatve (vsaka še 4 podsklanjatve), obstajajo t. i. končniške tabele, ki spominjajo na prave slovenske panjske končnice, s 54 končnicami oz. pravokotniki za posamezno podsklanjatev. Te učečim se, ob poznavanju sklona (daj.), števila (mn.) in spola (srednji) samostalnika, pomagajo besedno zvezo postaviti v pravilno obliko, saj na končniški tablici piše npr.: -im, -em/-om, torej 'starim drevesom'.

Že pred 40 leti so nekateri slovenski jezikoslovci opažali, da poznavanje pravilnih oblik pri besedah, ki so v slovnici izjema, peša. Nekateri ne znajo uporabiti četrtega sklona, saj so videli 'njegovo hči' (namesto hčer), ali jih delo 'z otroci' (namesto otroki) veseli.

Nekateri južnoslovanski jeziki so sklone izgubili, slovenščina pa jih, podobno kot hrvaščina ali srbščina, v knjižnem jeziku še vedno zelo dosledno uporablja. Za Američana, ki v Sloveniji živi šele nekaj mesecev, je nekaj nepredstavljivo težkega oblikovati besedno zvezo z vsemi ustreznimi končnicami. Da tak uporabnik pravilno oblikuje npr. besedno zvezo '225 g zmehčanega masla', mora poznati najmanj naslednje slovnične zakonitosti slovenskega jezika: 1. samostalnik maslo se konča na -o, zato je srednjega spola, kar v rodilniku da končnico -a; 2. maslo je neštevni edninski samostalnik ('masli' ali 'maslov' ne pride v poštev); 3. ob količinah (225 g) in prislovih mere (npr. veliko) se uporabi rodilniška oblika samostalnika in pridevnika, kar pomeni, da slednji dobi končnico -ega. Težave lahko tu predstavlja tudi oblika pridevnika z deležniškim obrazilom -en (zmehčan), kjer se mehkonebni k po palatalizaciji premeni v č (mehk- → mehč-). Ne nazadnje pa je pridevnik 'zmehčan' izpeljan iz dovršne glagolske oblike glagola 'zmehčati' in ne njegove nedovršne oblike, tj. 'mehčati'.

Imamo pa tudi besede, ki se ne sklanjajo, npr. babi in poceni. Sploh pa se ne sklanjajo prislovi, ki jih Slovenci velikokrat v najboljši veri odvečno in nepravilno sklanjamo, tudi ko nam ni treba, npr. pred parimi leti, od dostih strani ali z večimi prijatelji. Pretiravamo tudi pri pridevniškem mestniku, ki ima odvečni -u, npr. pri prijaznemu (mojemu) sosedu, kjer obrazilo -u pri samostalniku v 5. sklonu zavede, da ga po zgledu 3. sklona pritaknemo tudi k drugim besedam.

Samostalnik je pregibna beseda, ki je pogosto predstavljena kot samostojna in neodvisna ‒ stoji sama. Iz tega lahko napletemo tudi, da obstoječe poimenovanje ni najustreznejše, saj bi se potem moral imenovati 'samostojnik'. Saj res, tudi sklanja se ne, čeprav stoji sam, ampak pustimo zdaj to … Sklanjajmo torej ustrezno: "Dve pivi, prosim." ‒ vsaj dokler smo še samostojni oz. stojimo sami.