V vsakdanji rabi se nam pogosto pojavljajo vprašanja o ustreznosti ene ali druge besede za isto ali enako stvar, tj. dvojnic oz. dublet: "Kaj je pravilno: oljčno ali olivno olje? Z mano ali z menoj?" Slovenski jezik ima veliko t. i. sopomenskih dvojnic, torej dveh bolj ali manj različnih izrazov z bolj ali manj istim pomenom za določeno predmetnost.

Že Aristotel je določal osnovna pomenska razmerja med besedami na podlagi tega, kar je besedam skupnega in kar jih razlikuje. Med besedami tako poznamo odnos sopomenskosti (toplice, zdravilišče), nad- in podpomenkosti (bolezen, revma), enakozvočnosti (rok, rog) ter blizuzvočnosti (kateter, kateder).

Sopomenskost dveh izraznih oblik besede je lahko popolna (zamenljiva v katerem koli kontekstu: katerem koli in kateremkoli) ali delna (v vseh okoliščinah nezamenljiva: toplice in zdravilišče). Pri popolnih sopomenskih dvojnicah gre za dvojno jezikovno izkustvo, to pomeni, da pri zapisu obstajata dve različni besedi (spustiti, izpustiti; instrument, inštrument), medtem ko pomen oz. smisel ostaja isti. Poznamo več skupin takšnih popolnih sopomenskih dvojnic.

Ko po radiu slišimo datum »pétnajsti«, se nas večina v negotovosti zdrzne, saj je naglašen prvi in ne drugi zlog (petnájsti). V primeru tega dvozložnega števnika gre za akcentsko dvojnico, kar pomeni, da sta v SSKJ-ju obe vrsti naglaševanja uveljavljeni in kodificirani.

Zmedo povzročajo tudi zelo enostavne pravopisne dvojnice, npr. kdor koli in kdorkoli ali eko tržnica in ekotržnica ali UDK-tablica ali tablica UDK, saj jih lahko zapisujemo ali skupaj kot potencialne zloženke ali narazen kot dve besedi.

Knjižna oblika pred pogovorno
Poznamo tudi pogovorne dvojnice, saj uporabniki iz osebnih razlogov in glede na okoliščine izbirajo med dvema oblikama besede. Pri tem lahko tudi zelo očitne pogovorne oblike postopoma prehajajo v knjižni jezik, npr. Markota in Marka, vendar iz jezikovnopolitičnih razlogov dajemo prednost knjižni obliki pred pogovorno in domačemu izrazu pred prevzetim.

V enem od prejšnjih prispevkov smo govorili o managerju in menedžerju, kjer se ta dvojnični par pojavi zaradi prevzemanja besede iz tujega jezika. Govorci smo ob redni uporabi obeh oblik zmedeni, saj v pisni rabi ne zaznavamo doslednosti. Menedžer je namreč izposojenka, tj. beseda, ki je slovenskemu jeziku prilagojena, torej bi ji morali dajati prednost, a ni vedno tako.

Podobno nelagodje zaznavamo pri podomačevanju oz. vstavljanju veznega -j- med dva samoglasnika tuje besede, npr. olimpiada in olimpijada. V tem trenutku najdemo v slovarju obe obliki, ampak samo olimpionik (in ne olimpijonik).

Tabo – teboj, mano – menoj
Zelo očitne obstoječe dvojnice so oblikoskladenjske dvojnice npr. zdaj – sedaj, tabo – teboj, mano – menoj, študenti – študentje, gosti – gostje in še in še. Med navedenimi oblikami načeloma ni razlike, saj nobena od oblik ni posebej zaznamovana. Jezikovno občutljivi govorci lahko le slutijo, da se v določenem besedilnem okolju daje prednost eni od obeh oblik, čeprav lahko pogostost rabe v praksi kaže drugače. Prislov zdaj se npr. rabi več kot trikrat pogosteje kot sedaj, pri čemer zadnjega čutimo bolj knjižno in zato primernega za rabo v uradnih besedilih.

Popolne sopomenske dvojnice v govoru in pisavi lahko povzročajo oklevanje ali zmedo. Priporočljivo je, da se omenjena jezikovna šibkost obravnava z razmislekom in občutkom ter se za določeno okoliščino zavestno in dosledno uporablja ena od oblik, druga pa (za zdaj) opusti.

Andrej Salobir, R. D.