Zborni knjižni jezik je slovnično najstrožja oblika socialne zvrsti slovenskega jezika. Knjižnopogovorni jezik nekaterih jezikovnih pravil ne upošteva. Slednjega načeloma uporabljamo tudi v delu slovenske medijske produkcije kot nevtralno obliko jezika. Narečja, pokrajinski jeziki, mestne in interesne govorice pa so del neknjižnega jezika, kar pa ne pomeni, da zanje ni jezikovnih pravil, čeprav se podoba neknjižnih govorjenih zvrsti jezika od knjižnih zelo razlikuje. Francoskega jezikoslovca Tesnièra, dopisnega člana SAZU-ja in prevajalca slovenskih klasikov, je ta razlika spodbudila k številnim raziskavam.

Knjižni jezik omogoča sporazumevanje vsem govorcem slovenskega jezika, tj. poltretjemu milijonu govorcev doma in po svetu. Slovenci se kaj hitro radi postavimo z dejstvom, da je naš jezik narečno pester, saj imamo, kot navajata Logar in Ramovš, več kot 40 narečij in 7 narečnih skupin. Za primer skrajne raznolikosti slovenskega jezika lahko vzamemo pogovor med govorko primorskega rezijanskega narečja in govorcem panonskega prleškega narečja, ki se v svojih narečjih medsebojno ne moreta razumeti, zato potrebujeta slovenski pogovorni jezik.

Slovensko občinstvo je sredi sedemdesetih let spremljalo TV-nadaljevanko Odprava zelenega zmaja, posneto po istoimenskem mladinskem romanu Slavka Pregla, ki ga je slovenski komentator Jože Hudeček poimenoval živi klasik slovenske mladinske literature. Delo je v šolskem letu 1975/76 izšlo v Pionirskem listu z ilustracijami Marjana Mančka, v šolskem letu 2013/14 pa so v okviru projekta Rastem s knjigo to delo kot nagrado prejeli vsi v projekt vključeni sedmošolci. Tako iz knjige kot iz izvirnega scenarija, z izjemo Mančkovih ilustracij »Old punce«, ki ima ljubljansko registracijo, in iz samega naslova dela, veje t. i. krajevna neopredeljenost porekla glavnih likov. Če preučimo izvirno snemalno knjigo, vidimo, da je tudi Pregl v dialogih večinoma predvidel uporabo zbornega knjižnega jezika, ki v nadaljevanki ni uporabljen, saj so ustvarjalci s premikom jezikovne zvrsti govorico in izvor likov neposredno opredelili. Niti scenarij, še manj pa knjižna predloga, namreč ne uporabljata besed, kot so: druzga, kisu mlek, pejmo raj ke dol ali bejžmo.

V nadaljevanki lahko npr. slišimo narečno posebnost: pri samostalnikih srednjega spola se izgubi nenaglašeni končni -o (mléko → mlek), samostalnik (in ujemajoči se pridevnik) pa preideta v moški spol (kisu mlek).

Raba neknjižnega jezika je zapleteno področje, posebej če gre za klasično literarno besedilno predlogo. Ob novi DVD-izdaji Sreče na vrvici so pri Filmskem skladu RS ta razkorak razrešili tako, da so film opremili s podnapisi v zborni knjižni slovenščini. Podobno kot se v izobraževalnem sistemu učimo knjižnega jezika, bi se bilo v namene produkcije priporočljivo posebej učiti tudi narečij in pokrajinskih jezikov, saj lahko v nasprotnem primeru z nestrokovno in nedosledno rabo ter odsotnostjo narečjeslovca bogastvu slovenskih narečij škodimo, hkrati pa marginaliziramo knjižni jezik.

Slovenska sinhronizacija tujejezičnih, animiranih in risanih filmov ter jezik izvirnih slovenskih filmov ali filmov, posnetih po literarni predlogi v slovenskem jeziku, je dejansko velikokrat pospremljena z nezadovoljstvom javnosti nad naglasi in narečji, ki jih govorijo nastopajoči liki. V sinhronizacijah Disneyjeve produkcije pogosto nastopajo liki, ki govorijo nekakšno neprepoznavno narečje oz. pokrajinski pogovorni jezik. Sinhronizacija animiranih filmov se nemalokrat spremeni v ropotarnico narečij, ki običajno tudi to več niso, ampak gre za mestne govorice, pogosto začinjene še z aktualnimi slengovskimi izrazi, ki že v nekaj letih zastarijo, tako da jih že naslednja generacija pogosto ne razume več. Takšno početje posameznika v znanju o narečjih ne bogati, kaj šele da bi prispevalo k poznavanju pravilne rabe slovenskega knjižnega jezika. Rabe neknjižnega jezika se pri pouku slovenščine namreč ne učimo, zato ta slovenski šolajoči se mladeži, ki naj bi pri pouku omenjenega predmeta vedno govorila v knjižnem jeziku, ni posebej blizu.

Pri tem namreč ni nujno, da raba neknjižnega jezika v medijski produkciji predstavlja dodatno kvaliteto. Če pogledamo npr. slovensko nadaljevanko Dekameron, posneto po Boccaccievih zgodbah, v režiji Vaclava Hudečka, je ta npr. ena tistih, ki so v celoti posnete v zborni knjižni slovenščini.