Germanizme načeloma uporabimo hote, ker zvenijo pogovorno, slabšalno ali tendenciozno ekspresivno, z njimi izrazimo bodisi negativna čustva bodisi pripadnost stroki. Vsi pa se zavedamo, da v lep jezik ne spadajo. V slovenščini pa obstaja (in nastaja) tudi veliko izposojenk iz nemščine, ki so kot slogovno nevtralne besede prešle (in prehajajo) v naš knjižni vsakdan.

Iz vsakdanje prakse vemo, da v pogovoru zelo hitro naletimo na besedo, kot je šravfati. Nekoga torej zvija v trebuhu ali pa nas nekdo ves čas privija. Besede v naslovu so si podobne, ker izhajajo iz skupnega korena ‒ nemške knjižne besede Schraube in avstrijske Schraufe. Šravfati kot nižje pogovorno izposojenko najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika in Slovenskem pravopisu, t. i. popačenko šravf pa le v etimološkem, narečnem in zgodovinskem slovarju. Dana ponazoritev je zanimiva, saj nazorno pokaže dolgotrajni postopek prevzemanja besed iz nemščine.

Ljudje so glede na stopnjo izobraženosti pogosto uporabljali nemške besede in jih zaradi svoje ideološke jezikovne občutljivosti spreminjali, tako da je nastalo več različic. Sosedi v bloku, prva upokojena računovodkinja, druga hči viničarja, npr. uporabljata nižje pogovorne izposojenke iz nemščine, saj gre računovodkinja v lekarno včasih po arcnije, drugič po arcneje, medtem ko pri viničarjih uporabljajo kar recneje ‒ vsi pa dejansko grejo po zdravila.

Tolikšno prevzemanje nemških besed v slovenščino zahteva premislek o geografskem stiku obeh jezikov skozi zgodovino. Vplivanju nemščine na slovenščino sledimo že od 8. stoletja: od Karantanije pod Franki in Bavarci, vzpona Habsburžanov in vladanja Marije Terezije do obeh svetovnih vojn in gastarbajterskega vala v sedemdesetih. Nemci so bili gospodje, graščaki in uradniki ter obrtniki, slovenski kmetje pa so si morali zapomniti vsaj kakšno nemško besedo, kajti tako so govorili npr. pri vojakih, kupčijah in obrti. Vsaka obrt ima namreč danes kakšen germanizem.

Poglejmo področje gostinstva: šporhet/šporget/šparget = štedilnik, taler/talar = krožnik, puter = maslo, cuker = sladkor, šnicelj = zrezek, beštek/bištek = pribor, šefla = zajemalka, kšir = posoda, roštilj = žar, firtoh/firtuh/furtuh/fertah = predpasnik.

Ali žargon avtomehanikov: avspuf/avspuh = izpušna cev, kuplunga = sklopka, rikverc = vzvratno, ler = prosti tek in kuferam = prtljažnik.

Morda je primer s šravfom precej očiten, v slovenščini pa danes obstaja veliko besed, za katere na prvi pogled ne bi rekli, da imajo povezavo s staro nemščino oz. bavarščino: blont (blond, plavolas), jakna (Jacke, jopič), fara (Pfarre, župnija), banda (Bande, tolpa) in še in še … durh in durh.

Za uro (Uhr), žemljo (Semmel) ali škarje (Schere) pa drugega izraza sploh nimamo.

Ob tej ponazoritvi presečišč nemškega in slovenskega besedišča smo videli, da so nemške besede lahko nevtralne izposojenke oz. knjižne besede slovenskega jezika, ki se uporabljajo ob javnih in uradnih priložnostih, številne pa so ostale pogovorne ali narečne. Slovenščina ima skoraj za vse tovrstne besede svoje ustreznice in prav je, da jih tudi ponucamo.