"Bog je ves svet zaobjel v svojo brezmejno ljubezen in mu namenil vzvišeno usodo. Človekovo življenje ni bilo več kratko in nesmiselno potovanje iz niča v nič." To je ena izmed 'inovacij', zaradi katerih je krščanstvo od prelomnega obdobja med letoma 312 in 394 uspelo postaviti temelje izredne ekspanzije, zaradi katere je krščanski postal prevladujoči pogled na svet v Evropi. Francoski arheolog in velik strokovnjak za obdobje Starega Rima Paul Veyne, ki smo ga pri nas že spoznali s knjigo Ali so Grki verjeli v svoje mite?, v knjigi Kako je naš svet postal krščanski polemično obravnava zgodovinske dogodke, ki bi mu lahko pomagali odgovoriti na vprašanje, ali krščanstvo res moremo imeti za temelj sodobne Evrope.
Paul Veyne je vedno predvsem o vsem dvomil. Ko je po štirih letih članstva v francoski komunistični partiji iz nje izstopil, je preprosto izjavil, da nima nobenega jasnega političnega prepričanja. In tako naj bi ostalo do danes. Zato pa je raje preizpraševal vest in prepričanje tistih, ki so se deklarirali za vernike ali goreče privržence ali pa katere so drugi za to imeli.
Konstantin - vzor krščanskega vernika
Knjigo Kako je naš svet postal krščanski začenja s cesarjem Konstantinom I., ki je s svojo osebo postavil marsikatera merila dobrega kristjana. Veyne prst usmeri v leto 312 in ne v leto 313, ko sta Konstantin in Licinij, ki je vladal vzhodnemu delu rimskega imperija, z Milanskim ediktom in z njegovo zapovedjo verske tolerance odstranila ovire za širjenje krščanstva. To pa se ne bi zgodilo, če se Konstantin ne bi leto prej po preroških sanjah spreobrnil v krščanstvo. Z zavzemanjem za krščanstvo je potem Konstantin po zgodovinarju J. B. Buryju izvedel eno najdrznejših verskih revolucij, "morda najdrznejše dejanje, ki si ga je kdaj dovolil kakšen avtokrat", saj se je zoperstavil mnenju velikanske večine svojih podložnikov. Kristjani naj bi namreč takrat predstavljali od pet do deset odstotkov prebivalstva imperija.
Naj bo Bog zadovoljen z mano
Vendar Konstantin dejansko je verjel, da je bil po Božjem ukazu izbran in da mu je dodeljena ključna vloga v tisočletni zgodovini odrešenja. Ko je skušal iz krščanstva napraviti privilegirano vero, je le delal to, kar naj bi delal vsak pravi kristjan. Kristjanu je namreč drugače kot poganu veliko do tega, da bi bil Bog z njim zadovoljen; zato mora kristjan nenehno izpovedovati svojo vero in skrbeti ga mora, kaj se dogaja s pogani. Mimogrede, eden izmed prvih stranskih produktov tega nazora je bila 'dezinfekcija poganstva', kot je Konstantinovo prepoved žrtvovanja imenoval madžarski zgodovinar in arheolog András Ede Zsigmond Alföldi (1895–1981). V tem oziru skrbi za pogane je seveda najbolj ključen trenutek, ko je sveti Pavel privilegije, ki so pripadali izvoljenemu ljudstvu, razširil na pogane.
Ko v nadaljevanju išče vzroke za uspeh krščanstva, Veyne odkriva nazore krščanstva, ki to novo religijo, pravzaprav kar idejni sistem, skoraj približajo totalitarnim političnim režimom. V primerjavi krščanstva s poganstvom Veyne tako izpostavlja ekskluzivizem krščanskega Boga, ki terja nenehno izpovedovanje vere in ki pravzaprav ne prenaša misli na obstoj drugih bogov. Veyne tako piše, da si pogan, kadar je izvedel, da neko daljno ljudstvo časti njemu neznane bogove, ni postavil vprašanja, ali so ti bogovi resnični ali lažni: zadovoljil se je z 'objektivno' informacijo, ki jo je dobil. Bogovi drugih ljudstev so bili zanj pač neznani bogovi, ki bi jih bilo nemara koristno uvoziti, kot denimo eksotične rastline, ali pa je ugotavljal, da so bogovi povsod isti, le različna imena nosijo. Misel na druge bogove ga ni motila. Krščanstvo s svojim vsemogočnim Bogom pa se je obstoja česa drugega celo balo, saj se "kristjan, ki je padel v dvom, iz njega ni mogel rešiti". Dvom je bilo treba suspendirati.
Bog, ki predvsem ljubi
Ta Bog je bil po Veynu tudi najizvirnejša krščanska inovacija. Njegova gigantska veličina, veličina Stvarnika neba in zemlje, je bila veličina, ki je bila poganstvu tuja in ki jo je krščanski bog podedoval od biblijskega. "Krščanski Bog je obdržal človeškost, živost, ostal je strastno ljubeč zaščitnik, gigantizem judovskega Boga pa mu je omogočil, da je obenem postal temelj in počelo vesoljnega reda in tako prevzel vlogo, ki jo je v bledikavem deizmu grških filozofov igral najvišji bog." In ta Bog je ljubil. Ljubezenska zaveza med Bogom in človekom je v verstvo vnesla novo senzibilnost in zato je "s prihodom krščanskega Boga verska domišljija poletela in se dvignila na transcendentno raven". Dovoljene so bile sanje.
Odločitev na slovenskem ozemlju
Paul Veyne veliko pozornost nameni tudi instituciji Cerkve, ki je vzpostavila sistem, ki je v popolnosti organiziral vernikovo življenje, ter obravnava druge pomembne dogodke v začetnem formiranju krščanske doktrine; vse do 6. Septembra 394. S tem Veyne pravzaprav sklene v Sloveniji. 6. Septembra 394 je namreč frankovski general Arbogast padel prav v bitki pri Frigidu (pri Vipavi). Šlo je za bitko v uporu poganskih Frankov proti vojski krščanskega rimskega cesarja Teodozija. Prav poraz Frankov v tej bitki je bil preludij k zmagi krščanstva. Zmaga 'svetega' Rima je namreč za obe strani v bitki pomenila dokaz obstoja Boga.
Odločilno je bilo razsvetljenstvo
Kot sklepa Veyne, ta zmaga in posledična prevlada krščanstva v Evropi v prihodnjih stoletjih ni pomenila tudi zasaditve idejnih korenin sodobne Evrope. Veyne piše: "Povejmo naravnost: skoraj edini prispevek krščanstva k današnji Evropi, v kateri še zmeraj živi znaten delež kristjanov, je pravzaprav navzočnost teh kristjanov med nami. Če bi si morali za vsako ceno poiskati duhovne očete, bi očetovstvo moderne dobe lahko pripisali Kantu ali Spinozi." Veyne tako meni, da so botri razsvetljenstva tisti, ki so določili razvoj sodobne Evrope, krščanstvo pa je le pomagalo pripraviti teren za nekatere sodobne vrednote.