A preden si ogledamo, kako so Frančiška Asiškega upodobila nekatera najslavnejša imena zahodnoevropske umetnosti, je prav, da spoznamo svetnikovo življenje in legendo. Slavni Frančišek se je leta 1182 pravzaprav rodil pod drugim imenom. Mati ga je namreč ob rojstvu, v času katerega je bil oče, bogat trgovec, na potovanju v Franciji, poimenovala Giovanni. Ob vrnitvi je začel oče sina klicati Frančišek.
Sin je šel sprva po očetovih stopinjah in se tudi sam ukvarjal s trgovanjem s suknom, a hkrati živel mnogo bolj brezskrbno, radodarno, zabave in petja polno življenje. Nekega dne je hodil mimo asiške cerkve San Damiano in med molitvijo ga je nagovoril naslikani Kristus na razpelu ter ga pozval, da popravi njegovo hišo. Frančišek je besede razumel dobesedno in se trmasto lotil prenove omenjene cerkve, obnovo pa mu je uspelo v treh letih tudi končati.
Popolna spreobrnitev mladega "zabavljača"
Pri 21 letih je tako Frančišek opustil razkošno življenje, se spreobrnil in se predal posnemanju ponižnega ter dobrodelnega Jezusa. Okoli sebe je zbral učence in začel pridigati revnim ter ponižnim podeželanom. Spodbujal jih je k branju evangelija in preprosti ljubezni do sobratov ter vsega stvarstva. Frančiškova beseda je nagovarjala vse več ljudi, ki so se pridružili njegovemu načinu življenja, 16. aprila 1209 pa je šel v družbi dveh bratov Frančišek v asiško cerkev sv. Nikolaja, kjer so prosili duhovnika, naj trikrat odpre evangeliar. Knjiga se je vsakokrat odprla na mestu, kjer govori o poslanstvu apostolov in njihovem uboštvu, in tako zaznamujemo ta dan kot dan ustanovitve reda manjših bratov. Frančišek je umrl leta 1226, dve leti po tem, ko je bil na gori La Verno stigmatiziran. Kanoniziran je bil leta 1228.
Spokornikova podoba od gotike do baroka
Komaj devet let po svetnikovi smrti je Frančiškovo podobo na tabelni sliki s prizori njegovega življenja naslikal Bonaventura Berlinghieri. Ker je podoba nastala tako kmalu po svetnikovi smrti, se jo včasih omenja kot Frančiškov portret. Frančiškova podoba je kmalu postala redna 'spremljava' sakralnih umetniških naročil, ne le v njegovem domačem Assisiju in po drugih krajih Umbrije, ampak s širitvijo frančiškanskega reda tudi drugod po evropskih deželah. Med najslavnejše upodobitve Frančiškovega življenja sodi gotovo Giottov cikel v njemu posvečeni cerkvi v Assisiju. Za prve cikle Frančiškovega življenja je značilno osredotočanje na prizore, ki poudarjajo svetnikovo čudežno moč, pozneje, nekje v času Giotta, pa so dajali večji poudarek Frančiškovemu pomenu za katoliško cerkveno organizacijo. Kot je za srednjeveške poslikave značilno, najdemo Frančiškov cikel v bolj ali manj vseh njemu posvečenih cerkvah.
Svetnika v značilnem rjavem meniškem oblačilu, v premišljevanju ob lobanji in križu ali obdanega z živalmi so pogosto upodabljali tudi na tabelnem slikarstvu, vse od gotike, prek renesanse do svetniškim legendam izjemno naklonjenega baroka in še dlje.
Zračna in jasna arhitektura
Pojav beraških redov, kot sta frančiškanski in dominikanski, je imel pomembno vlogo tudi za razvoj gotske arhitekture. Ne le da so se v primerjavi s starejšimi redovi (cistercijani, kartuzijani), ki so se umaknili v samoto in cerkve in samostane postavili stran od naselij, so beraški redovi z željo po nagovarjanju ljudi delovali v samih mestih. V cerkvah korne pregrade niso več strogo ločevale prezbiterija in ladje, s tem pa tudi vernikom onemogočale neposrednejše spremljanje obredov. Cerkve beraških redov so bile torej preprosti, asketski, zračni, jasni, bolj poenoteni stavbni volumni.