Napoleon Bonaparte (1769–1821) je sprva zavladal kot konzul francoske vlade po republikanskem prevratu leta 1799 in potem kot cesar, pri čemer je v evropski politiki dominiral več kot desetletje. Izvedel je celo serijo izjemnih vojaških podvigov, ko je v bitkah zmagoval tudi z mnogo manjšo vojsko. Kot največjo napako lahko štejemo odločitev za napad na Rusijo, od koder se je od okoli 400.000 vojakov vrnila zgolj desetina. Dokončen poraz pri Waterlooju je sledil 15. junija 1815.

"Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega," je svojemu notranjemu ministru Josephu Fouchéju dejal cesar Napoleon. Tako je razsvetljeni reformator Napoleon načrtoval združiti Evropo, v kateri je bilo kot del Ilirskih provinc (1809–1814) z glavnim mestom Ljubljano tudi velik del današnjega slovenskega ozemlja.

"Imel je zelo srečno otroštvo v normalni družini z zelo toplim, mediteranskim, ljubečim okoljem. Nikoli ni razumel hladnosti, ki jo je evropska aristokracija izkazovala do svojih otrok. Z otroki se je treba igrati, jih objeti, jih imeti rad. Po besedah njegove mame je bil zelo živahen in včasih ni bil najbolj resnicoljuben, lahko se je tudi zlagal, ko mu je to ustrezalo, ali pa je pretiraval oz. zmanjševal pomen stvarem, imel je precej ohlapno razmerje z resnico," je Napoleonova otroška leta na Korziki opisal profesor zgodovine Michael Broers z univerze v Oxfordu.

Vabljeni k branju intervjuja.

Kritike Napoleona med zgodovinarji se sučejo od pozitivne do negativne skrajnosti. Kako nepristransko lahko 200 let po njegovi smrti odgovorimo na vprašanje – ali gre za razsvetljenskega junaka in osvoboditelja ali za despotskega tirana in zločinca?
Na to vprašanje ni preprostega odgovora, obe videnji Napoleona sta preveč ekstremni. Gotovo je v njem malce prvega in drugega, hkrati pa ni ne eden ne drugi. Drži, da je razsvetljeni vladar, reformator, če ga vidite kot osvoboditelja ali ne, pa je odvisno od tega, kdo ste in kje v Evropi. Če si bil pripadnik verske manjšine, si bil gotovo osvobojen, če pa si bil povprečni pripadnik kmečkega prebivalstva, težko rečemo, da si bil osvobojen, večja verjetnost je, da si bil vpoklican v Napoleonovo vojsko. Nedvomno pa je prinesel razsvetljenske reforme, ki so preživele, tudi ko ga ni bilo več. Je bil tiranski vladar? Na trenutke je bil, še posebej, ko so se začeli porazi po letu 1812, a rekel bi, da večino svoje vladavine ni bil takšen. Res, še vedno lahko najdemo celo vrsto zgodovinarjev, ki pretiravajo v eno in drugo smer. Z nekaterimi kolegi je posledično zelo težko imeti argumentirano in racionalno debato.

Kaj pravite na očitek, da so megalomanske napoleonske vojne Evropo pustile v ruševinah?
Rekel bi, da gre za pretiravanje. Veliki deli Evrope pa so res bili zaradi napoleonskih vojn v ruševinah. Španija je bila opustošena, tudi Portugalska, velik del vzhodne Nemčije, še posebej Saška dežela, potem tudi Poljska, zaradi hudih bojev leta 1813, deli Rusije, kjer so se odvijali boji, tu je bilo res ogromno škode in ogromno časa so porabili, da so se dvignili spet na noge. Ne mislim, da se je to zgodilo zaradi njegove megalomanskosti, v nekatere vojne je bil prisiljen, v nekatere ne. Nekateri drugi deli Evrope, npr. deli Italije, Porenje, pa so iz napoleonskega obdobja izšli v izboljšanem stanju, z bolje organizirano oblastjo, boljšo infrastrukturo, boljšo policijo, boljšim sodnim in šolskim sistemom.

Ideje francoske revolucije "liberte, egalite, fraternite" (svoboda, enakost, bratstvo) so z revolucijo osvojile Francijo in potem podrle stari svetovni red v Evropi. Kako se je Napoleon znašel na mestu svetilnika revolucije?
Gre za zapleten proces, ne smemo pozabiti, da je bil izvirni moto revolucije "svoboda, enakost, enotnost ali smrt", slednje zamenjajo z bratstvom šele pozneje. Napoleon je postal zastavonoša v času, ko je bila revolucija prvič po nekaj letih poražena v evropskih vojnah in je grozilo, da bo vse izgubljeno. To je bila njegova najmočnejša karta, na katero je lahko igral, a le v Franciji. Kakor koli tiranski in avtokratski se vam že zdim, nisem Ludvik XVIII., zagotavljam enakost pred zakonom, zagotavljam svobodo veroizpovedi, pravičen sodni sistem, zagotavljam revolucionarno zemljiško poravnavo, torej zaplembo cerkvenih in plemiških posesti. Za vsem tem stojim, za vsemi pridobitvami revolucije z izjemo reprezentativne demokracije z demokratičnim parlamentom. Ustvaril se je konsenz, da je to za začetek dovolj. Zunaj Francije po Evropi, sicer delno tudi znotraj Francije, pa je za večino običajnih ljudi veljal za vojnega hujskača, okupatorja, ki uvaja vojaški nabor, visoke davščine. V Franciji se je morda še zdelo, da je s konkordatom obnovil Cerkev, ko pa pridemo v Italijo, Nemčijo in druge dežele, je jasno, da v praksi napada Cerkev. Tako je hipoma postal svetilnik za reformatorje v teh deželah, ki so želeli enako. Ko je prišel na ozemlje današnje Slovenije, takratno habsburško ozemlje, je rekel, poiščite mi ljudi, ki so delali za cesarja Jožefa II., razsvetljenskega reformatorja in sina cesarice Marije Terezije. S temi ljudmi je lahko plodno sodeloval, saj so imeli podobno reformatorsko agendo. Rešil je, kar se je revolucionarnih pridobitev rešiti dalo, in vse, kar je lahko rekel, je bilo, da če se bodo vrnili burbonski kralji, boste izgubili vse.

"Iz vseh narodov želim narediti enega," je dejal svojemu notranjemu ministru Josephu Fouchéju. Zakaj se je odločil za projekt združevanja Evrope? Je preprosto hotel vladati nad vsemi ali je imel v ozadju kakšen višji cilj?
Mislim, da je v njegovi glavi, kot v glavah večine Francozov okoli njega, bil višji cilj. Spet sva pri dejstvu, da je bil zastavonoša revolucije. Reformirali so družbo in bili pri tem superiorni praktično vsem v Evropi. Kamor koli so prišli, to sem podrobno proučeval in resnično mislim, da drži, so s sabo prinesli sistem vladanja, šolstva itd., pa naj bo to satelitska državica ali pa provinca, neposredno priključena Franciji, kot so vaše Ilirske province. Povsod so dobili francoski sistem, ker so verjeli, da je razsvetljen in boljši. V revoluciji se je oblikovalo mišljenje, da je treba v celotni državi vladati na enak način, pod istimi zakoni in institucijami. Ko vladaš kjer koli v Evropi, moraš posledično prav tako vladati na enak način. Na takšen način so razmišljali vsi Napoleonovi sodelavci, tako Francozi kot vsi drugi. Da je država moderna in razsvetljena, potrebuje točno določene državne institucije, in tako dobimo en narod iz vseh.

So se torej borili za širjenje svoboščin francoske revolucije, ki naj dosežejo vsakega Evropejca?
Zakaj so se borili, nisem čisto prepričan. Jasno je, da so cesarstva zgrajena predvsem iz mnogih praktičnih in smotrnih razlogov, ki nimajo nič z razsvetljenskimi ideali, a dejstvo ostaja, da so pridobitve revolucije prinesli s sabo, kamor koli so že prišli, in o tem ni bilo pogajanja.

Kako pomembne so za Napoleona bile Ilirske province s sedežem v Ljubljani?
O tem zgodovinarji še vedno debatiramo. Dežela Kranjska je bila predmet pogajanja z Avstrijci, češ, če se boste lepo obnašali, jo morda vrnemo. Z Dalmacijo, Hrvaško in Istro pa je bilo drugače, ker so na jadranski obali in je strateški pomen večji. Vseeno mislim, da bi tudi vse skupaj vrnil Avstrijcem, če bi lahko izpogajal kakšen ugoden dogovor, recimo zavezništvo. Paradoks tu pa je, da se je ves čas dogajal neprekinjen proces uvajanja francoskega sistema tudi na Kranjskem, tu je bilo celo glavno mesto provinc, kar je zelo čudno, če dežele ne misliš obdržati.

Ko so prvi francoski vojaki prispeli na Kranjsko, je med ljudmi nastal vsesplošen preplah, ljudje so pobegnili iz hiš in se skrili po gozdovih. Kako uspešni so bili potem Francozi pri pridobivanju "malega človeka" na svojo stran?
Niti slučajno niso bili uspešni, še v Franciji ne! Za večino običajnih ljudi je Napoleonova vlada pomenila tri nove stvari, in sicer vojaško obveznost, poimenovali so jo krvni davek, visoke davke zaradi financiranja vojn ter s konkordatom vmešavanje v religijo. Kot sem že omenil, je v Franciji konkordat prinesel delno obnovo cerkvenega življenja, povsod drugje pa je bil viden kot napad na Cerkev. Te tri stvari bodo malega človeka vedno obrnile proti tebi. A če to pustimo ob strani, ko so vojne končane in francoski pravni sistem požene korenine, ljudje ugotovijo, da je pravica na sodišču zdaj hitrejša, cenejša, da Francozi nimajo fige v žepu glede odprave fevdalizma, to pa na drugi strani ljudi dejansko pritegne na njihovo stran, a šele ko so bile vojne končane in Francozov ni bilo več.

Ob 200. obletnici smrti Napoleona obtožujejo rasizma, saj je leta 1803 na čezmorskih ozemljih ponovno uvedel suženjstvo. Težko bi rekli, da je to v duhu francoske revolucije, zakaj je to storil?
Prva stvar, Napoleon ni bil rasist, preprosto ni bil. Pozneje je priznal, da je bila ena največjih napak, ki jih je zagrešil, da se je postavil proti Toussaintu Louverturu (nekdanji suženj, ki se je po revoluciji na otoku francoske dominikanske kolonije povzpel do položaja generala in guvernerja, op. n.), moral bi mu dovoliti, kot je dejal, da bi bil Napoleonova desna roka na Karibskem otočju. Louverture je želel preveč neodvisnosti in Napoleon mu zato ni zaupal, kar je pozneje obžaloval. Vsi temnopolti vojaki, ki so se v revoluciji na Haitiju predali Napoleonu, so bili odpeljani v Francijo, kjer so se po določenem času v zaporu lahko vrnili v francosko armado, spet so dobili položaje, mnogi so se tudi pogumno borili in bili lepo nagrajeni. Na otokih Martinique in Guadeloupe ni imel izbire, francoski kolonialisti so se tam izpod suženjskega upora osvobodili sami, dobili so pomoč Špancev s Kube. Napoleon je to sprejel kot izvršeno dejstvo. Ko je napadel dominikanski otok, Napoleon ni povedal, ali bo obnovil suženjstvo ali ne, hotel je premagati Louvertura in spet vzpostaviti francosko oblast. Glede obnove suženjstva je bil ves čas dvoumen, v to smer pa so ga pritiskali komercialni interesi znotraj Francije, poleg tega je pritiskal ameriški predsednik Thomas Jefferson, ki je dejal, če ne boste vi obnovili suženjstva, ga bom prišel jaz. Američani so ves čas grozili, če ne naredite nekaj glede uporov sužnjev na Martiniquu, Guadeloupu in Haitiju, bomo prišli mi in potem to ne bo več vaša kolonija. Jefferson se je na smrt bal, da bi se upori sužnjev, če ne bodo hitro zatrti, razplamteli tudi po ZDA.

Napoleon velja za administrativnega genija. Kateri so njegovi trije največji dosežki?
Zagotovo uvedba državnega sveta, ki je, kot se zdi, popolnoma njegova ideja, imajo pa ga praktično vse države Evrope razen Irske in Velike Britanije. To kaže, kako pomembna institucija je postal. Potem bi omenil uvedbo prefektov, ki so od oblasti določeni vladni uradniki, ki vodijo province in departmaje. Ko tretje pa bi poudaril njegovo zavzetost k ločitvi različnih vej oblasti. Zakonodajna, izvršna in sodna morajo biti strogo ločene, kot se le da.

Bil pa je tudi izvrsten general, ki je spremenil način bojevanja. Kar nekaj časa je bil praktično neustavljiv, kaj je bila njegova skrivnost?
Njegova skrivnost je bila armada, ki ji je poveljeval. Med letoma 1803 in 1805 je načrtoval invazijo na Anglijo in sestavil je veliko armado večinoma rekrutov skoraj 250.000 mož, ki jih je razporedil v velikih kampih ob Rokavskem prelivu. Francosko-špansko floto je nato uničil admiral Horatio Nelson pri Trafalgarju 21. oktobra 1805 in invazija je padla v vodo. Poleg tega so bili Avstrijci tik pred tem, da napadejo Francijo, pred tem so že napadli francoskega zaveznika Bavarsko, vojsko je enostavno moral obrniti proti Avstriji. Ti vojaki so bili izurjeni do popolnosti tako fizično kot taktično, prav ta armada je Napoleonu zagotovila največje zmage v letih 1805, 1806 in 1807. Ob sebi je imel briljantno skupino generalov in poveljnikov, poleg tega pa je uvedel sistem vojaškega naborništva, ki je neverjetno učinkovit.

Novost, ki je veljala v Napoleonovi armadi, je bila tudi, da je lahko navaden kmet postal tudi general, če se je dokazal s sposobnostjo, to, da si imel "modro kri", če si imel dve levi roki, ni pomenilo nič ...
Nobenemu to sicer ni uspelo, je pa res, da ni bilo nobene institucionalne ovire, ki bi to onemogočala. Veliko kmetov in drugih prebivalcev najnižjih slojev se je povzpelo tudi do ranga stotnika in majorja. V vojski ni štelo nič razen tega, kako dober si.

Rodil se je na Korziki 15. avgusta 1769. Kakšen otrok in mladostnik je bil?
Imel je zelo srečno otroštvo v normalni družini z zelo toplim, mediteranskim, ljubečim okoljem. Nikoli ni razumel hladnosti, ki jo je evropska aristokracija izkazovala do svojih otrok. Z otroki se je treba igrati, jih objeti, jih imeti rad. Po besedah njegove mame je bil zelo živahen in včasih ni bil najbolj resnicoljuben, lahko se je tudi zlagal, ko mu je to ustrezalo, ali pa je pretiraval oz. zmanjševal pomen stvarem, imel je precej ohlapno razmerje z resnico. Že zelo majhen se je spoprijateljil z vojaki, in to je pozneje postal tudi sam. Bil je izjemno inteligenten, v šoli mu je šlo odlično. Končal je vojaško akademijo v Franciji in postal častnik v topniški enoti. Ko se je začela revolucija, se je vrnil na Korziko, da bi popazil na družino, in tam se je pridružil republikanskim prostovoljcem, čeprav je bil uradno še vedno v kraljevi vojski. Številni častniki so naredili enako.

Kakšen človek je bil Napoleon zasebno v primerjavi z javnim nastopaštvom?
Pravzaprav ni velikih razlik. Zelo lojalen je bil do svojih prijateljev, neverjetno lojalen tudi, ko bi bilo bolje zanj, če ne bi bil. Zelo lojalen tudi do svoje družine, a proti lastni družini se je lažje obrnil kot proti svojim prijateljem. Rad je imel vse nečakinje in nečake, po takratnih standardih je bil precej zvest mož, a njegova prva žena Josephine je bila zelo nezvesta, kar ga je odneslo v nekaj razmerij z drugimi ženskami, iz katerih sta se mu rodila dva sinova. Oba nezakonska sinova je priznal in skrbel zanju. Nikoli ni pozabil prijatelja, nikoli pozabil dobrote, ki mu jo je nekdo izkazal. Rečem lahko tudi, da ni bil maščevalen kot vladar. Znal je tudi vzkipeti, čeprav je sicer zelo dobro obvladoval čustva, tako da, ko je to naredil javno, je bilo namenoma, kanček teatra. Kot človek je bil precej pravičen, čeprav je bil kar brezčuten, kar se tiče žrtev, grozote vojne ga niso pretresle. Imel je sposobnost odpustiti ljudem za napake, pa tudi precej pobalinski smisel za humor, rad je smrtno resno zafrkaval z nekakšno izmišljeno zadevo, potem pa se nasmejal in rekel, ne skrbi, bo že.

Veliko neresnic o Napoleonu je rodila propagandna vojna njegovih nasprotnikov. Se je veliko teh neresnic prijelo do danes?
Ena takšna puhlica je informacija, da je bil blazno majhen, kar ne drži, imel je 170 centimetrov, je pa res, da je bil nižji od žene Josephine in svojih bratov, zaradi tega je tudi sam o sebi mislil, da je majhen. Govorili so tudi, da je len in debel, britanska propaganda je kazala groteskne podobe, kar je daleč od resnice, to se je zgodilo šele, ko je zbolel za rakom na želodcu. Bil je zelo skromen in varčen človek, tako se je tudi oblačil v zanj značilno polkovniško uniformo. Razširjali so tudi propagando, da je tiran, nekakšna figura kot Hitler. Bil je izjemno inteligenten človek, to je splošno znano, a o tem ne boste v britanski propagandi slišali ničesar. Propaganda je trobila tudi, da Evropo spreminja v fevd za svojo družino, kar je daleč od resnice. Ni res, ko sta njegova brata zamočila v kraljestvih, ki jima jih je zaupal v vodstvo, ju je dal na čevelj. Do svoje družine je znal biti strožji kot do prijateljev.

Na drugi strani je propaganda v Franciji bobnala o nezmotljivem velikem vodji, ki ne naredi nič narobe ...
Ne smemo pozabiti, da veliko ljudi v Franciji ni verjelo propagandi. Večina prebivalstva, kmečkega prebivalstva, ni marala Napoleona. Z vojaškim vpoklicem je njihove sinove odpeljal v vojno, ideja o supervodji je leta 1807 že povsem zbledela. Večina francoske javnosti je bila sita vojne, kar naprej Španija, kot Vietnam ali Afganistan, zakaj še kar ni in ni konec?

Napoleonova odločitev, da se leta 1812 poda na tisoče kilometrov dolgo pot v napad na Rusijo, je gotovo njegova največja napaka, ki je tudi vodila v njegov hitri padec s prestola. Nasvetov, da je to slaba odločitev, je bilo okoli njega nešteto, zakaj jih ni poslušal?
Prav o tem sem v zadnjih letih veliko premišljeval. Mislim, da je razlogov več. Prvič, mislil je, da če lahko napade Rusijo in jo premaga, bo ta prisiljena v ponovno kontinentalno blokado Anglije. Drugič, samo še Rusi so imeli dovolj močno vojsko, ki bi bila sposobna premagati Napoleona. Če jo ujame in razbije, bi to pomenilo, da nima več resnih tekmecev v Evropi. Napoleon ve, da je bolan, ima pa zelo mladega sina, ki mu hoče zagotoviti nasledstvo. Dvema najbližjima svetovalcema pove, da mora narediti vse, da bo sinovo nasledstvo zavarovano, dokler še lahko spleza na konja. Naredil pa je najbolj napačno stvar.

Dve leti po polomiji v Rusiji Napoleon izgubi prestol in je poslan v izgnanstvo na otok Elbo, a leta 1815 od tam pobegne in v maršu na Pariz znova hitro zbere precejšnjo armado. Zakaj mu ni uspela velika vrnitev?
Ta vojska ni bila dovolj močna in je bila veliko šibkejša od armad, ki jim je poveljeval poprej. Francija je bila v tem trenutku veliko šibkejša, desetletje je krvavela v številnih vojnah, poleg tega Napoleon zdaj ni imel več celega cesarstva, na katero bi se lahko zanašal. Tudi če bi 18. junija 1815 pri Waterlooju nekako zmagal, ni imel nobene možnosti za končni uspeh, saj je vojska okoli 200.000 dobro izurjenih ruskih vojakov takrat že korakala skozi Nemčijo proti Franciji. Bilo je popolnoma brezupno.

Po porazu je bil še drugič izgnan, zdaj na Sveto Heleno v Atlantskem oceanu. Tam je 5. maja 1821 pred natanko 200 leti umrl. Veliko se je ugibalo, da so ga počasi zastrupljali z arzenikom ...
Umrl je za dedno boleznijo, najverjetneje rakom želodca, ki je prizadel tudi številne njegove sorodnike.

Kaj je zapisal v spomine na Sveti Heleni?
Ni jih napisal, štiri serije spominov je diktiral štirim različnim ljudem. Kot vsi politiki v njih poskuša opravičiti svojo kariero, kot zgodovinski vir tako niso najbolj zanesljivi. V njih je priznal nekaj napak, a ne napada na Rusijo, ostal je prepričan, da bi lahko zmagal, da ga je v resnici premagalo vreme, kar ne drži.

Njegova najpomembnejša zapuščina je?
Gotovo zakonodajne reforme in Napoleonov civilni zakonik, ki je bil uveden po celotni celinski Evropi, na Japonskem v Južni Ameriki in drugje po svetu. To je gotovo njegov največji dosežek.