Ko je Armenija leta 301 po prizadevanjih kralja Tiridata III. in Gregorja Razsvetljenca kot prva dežela na svetu sprejela krščansko vero, je ta zahtevala nova svetišča in nove simbole. Cerkve so podobno kot po drugih deželah, ki so krščanstvo snovale na starih antičnih temeljih, gradili na prostoru poganskih templjev, križe na kamnu pa so postavili kot simbole nove vere.

Križ na kamnu
Hačkarji so povsem edinstvena oblika armenske umetnosti, ki v svojem imenu združujejo dve besedi; khatch - križ in kar - kamen. Gre torej za kamnite plošče, nekakšne menhirje, stele, na katerih so reliefne podobe križev. Njihova višina je prirejena velikosti človeka, le redko, kot piše v razstavnem katalogu Armenska tradicija med svetom in svetim umetnostni zgodovinar Jure Mikuž, so dosti večji.

Zasnova hačkarja se je oblikovala med 4. in 7. stoletjem, njegova sestava pa se je razvila med 9. in 11. stoletjem. Vrhunec izdelave so kamniti križi oziroma, kot raje priporoča Mikuž, križi na kamnu, doživeli med 12. In 13. stoletjem. Vse do danes so ostale oblike hačkarjev, ki se po 13. stoletju v glavnini niso več spreminjale, izredno priljubljene.

O zmagah, donacijah in mejah ozemlja
Funkcijo hačkarjev običajno razkriva napis, ki se včasih 'razgovori' tudi o času nastanka. Največkrat so jih postavili kot nagrobnike, pa tudi pomnike o slavnem zgodovinskem dogodku, o javnih delih ali zmagi, o donacijah in zaobljubah. Prav tako so služili kot mejniki posesti in dežele. Z njimi so počastili postavitev cerkva ali gradov ali pa so bili podarjeni posvečenim krajem. Kot piše Mikuž, je njihov pomen sčasoma prerastel v nosilce apotropejskih moči in tako so jih začeli častiti kot čudežne predmete.

Vera v odrešitev
Ne glede na namen postavitve so hačkarji izražali eno samo idejo - vero v odrešitev s pomočjo Kristusovega žrtvovanja na križu. In če upoštevamo, da je bila tudi avtohtona oblika krščanskega verovanja armenske Cerkve ena izmed pomembnih temeljev za ohranjanje nacionalne identitete skozi pogosto tudi tragično armensko zgodovino, še toliko bolj zaslutimo pomen, ki ga imajo ti križi na kamnu v armenski kulturi.

Vztrajanje pri abstraktni vrednosti križa
Križ je torej nosilec osrednje simbolne vrednosti hačkarjev, zato si velja ogledati, kakšna je podoba in pomen križa v likovni umetnosti. Križ, ki ga krasijo vitice, sadje in žival rajskega vrta, pravzaprav spremljamo že v starokrščanski in bizantinski umetnosti. Gre za simbol, ki obsega vse nebeške strani in s tem zaokroža vso kozmologijo. A v 5. in 6. stoletju je ob abstraktni znak križa tako v zahodi kot vzhodni umetnosti stopila bolj narativna oblika križa, ki je najprej s skopim, nato pa vse večjim številom figur, pripovedovala o Jezusovem trpljenju na križu in vsej simboliki, ki jo ta dogodek ponazarja.

A armenska umetnost se za prizore križanja, ki je postal v zahodni umetnosti vse bolj priljubljen in ikonografsko dodelan motiv, ni zmenila. Pod posebno inačico armenskega krščanstva so se izoblikovali hačkarji, na katerih so bili križi obvezno upodobljeni brez postave Križanega. Okrašeni so bili le s stilizirano rastlinsko in pleteninasto ornamentiko, katerih korenine je treba iskati tudi v islamski tradiciji. Ne gre torej za križ, na katerem je bil Jezus križan, ampak tisti križ, piše Mikuž, ki se je leta 312 prikazal Konstantinu Velikemu ter mu dal pogum za boj proti Maksenciju pri Milvijskem mostu. Gre torej za križ kot drevo zveličanja, katerega korenine se vzpenjajo do neba. V času, ko se je v zahodni Evropi vino v kelihu prvič spremenilo v Kristusovo kri, so torej na armenskem ozemlju vztrajali pri duhovno abstraktni simboliki sakralnih podob.

Razstava, ki predstavlja kulturnozgodovinski značaj Armenije od 12. do 19. stoletja, postavlja na ogled tudi druge predmete, ki obiskovalcu približajo to oddaljeno deželo. Od vrste ženskih narodnih oblačil in razkošnega nakita z različnih etnografskih območij do zaves, pregrinjal, obrednega posodja in liturgičnih oblačil.