Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo ilustratorko in animatorko Katarino Šeme, ki je pred kratkim pri založbi VigeVageKnjige izdala prvenec Sumatra. V risoromanu pripoveduje enoletno študijsko izkušnjo na indonezijskem otoku. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Ste ilustratorka, striparka in animatorka. Ali se je to pri vas odražalo že v otroštvu?
Mislim, da. V primerjavi z okolico sem več risala. Vedno so me fascinirale naravne lepote. Ko smo prejšnjega psa vozili kopat v Savo, sem iz reke nosila kamne zanimivih oblik, ki smo jih morali nositi domov, potem pa sem jih zlagala na kupe in gradila vzorce. V osnovni šoli sem imela res najraje likovno in športno vzgojo.

Ste radi brali stripe?
Brali smo Miki Miške, ki se jih je dalo dobiti enkrat na teden. Pa seveda Miki Mustra − te lahko dostopne stripe pri nas. Pozneje sem se šele spoznala s tem bogatim in raznolikim svetom.

Kakšen pa je položaj slovenskega stripa v primerjavi z Evropo?
Vedno lahko upamo, da se bo strip v javnosti bolj uveljavil kot literatura. Včasih smo temu rekli deveta umetnost. Premiki se dogajajo tudi med ustvarjalci, zdi se mi, da nas je zadnja leta nekaj več, ki smo naredili korak naprej. Res pa je, da nimamo take zgodovine, kot jih imajo kakšne druge evropske države, ki se že stoletja ukvarjajo s stripom in je to pri njih cenjena umetnost. Upam pa si reči, da gremo naprej.

Diplomirali ste iz vizualnih komunikacij. V kakšni kondiciji pa je Slovenija na tem področju?
Tukaj pa se mi zdi, da lahko stojimo ob boku ostalih držav. Pri nas imamo nekaj šol, ki izobražujejo v tej smeri, ne le akademija za likovno umetnost in oblikovanje. Akademija je ostala še zelo 'akademska', tu se še vedno zelo posveča osnovam, likovni teoriji, risanju aktov, oblikovanju iz gline ... To so klasične umetnosti, ko sem študirala vizualne komunikacije, smo imeli tudi te predmete. Druge šole v Sloveniji pa se bolj posvečajo obvladovanju programov, s katerimi delaš. Morda so tudi bolj marketinško usmerjene oziroma na trg. Ko oblikovalec konča šolanje, lažje najde zaposlitev. Mi iz akademije smo se na tem področju morali bolj sami znajti. Vseeno pa cenim osnove, ki smo jih dobili na likovnem področju. Če se malo potrudiš, boš že ugotovil, kako deluje trg.

In kako deluje? Ste to hitro ugotovili?
To vzame nekaj časa. Če bi rad samo delal in se ne bi hotel pogovarjati o ceni, barantati in nočeš izpasti, da hočeš veliko denarja, potem je težko. S časom pa se utrdiš, saj ugotoviš, da moraš tudi ti živeti in ne moreš ustvariti nekih ilustracij zastonj in bi bili ljudje veseli, ker jim narediš nekaj lepega. Tvoje delo ima vrednost, najprej moraš sebe začeti dovolj ceniti. Pri oblikovalcih in umetnikih je včasih težava, da vrednost najdemo takrat, ko je delo všeč drugim, a tako ne moreš živeti in poslovati.

Ob besedni zvezi vizualne komunikacije pomislim tudi na naravo ob avtocestah, ki je polna oglasnih vizualnih podob.
Strinjam se z večino, to preprosto ni lepo. Vsi bi raje gledali polja in gozdove, kot pa oglase za nove plinske ali toplotne črpalke (smeh). Velikokrat opazim, da veliki plakati ob avtocestah niso lepo oblikovani. Težko rečem, da je zadaj kaj strokovnosti, tu gre za prodajanje. Neko podjetje najame oglasni prostor, ki je bil na voljo in ga je država dovolila. To bi bilo treba regulirati. Nekatere države imajo to bolje urejeno. Kjer se pojavljajo zastoji, bodo rastli ti plakati kot gobe po dežju, zastojev pa je vedno več.

V knjižnem prvencu Sumatra popisujete svoje dogajanje na tem indonezijskem otoku, kamor ste v okviru študija odšli za eno leto. Je bil v igri tudi odhod v kakšno drugo državo?
Zelo intenzivno sem razmišljala o Finski, kjer bi bil magistrski študij kreditiran. Indonezija na drugi strani ni imela kreditiranega študija, ponujala pa je štipendijo. Namenjen je bil mladim, da bi bolje spoznali indonezijsko umetnost in kulturo. Lahko si študiral jezik, kulinariko ali pa vizualne umetnosti. Indonezija me je zelo fascinirala s popolno drugačnostjo. Bila sem v obdobju drznosti, ko si želiš nekih novih izkušenj. Imaš čas in možnosti, na dom te pa veliko ne veže. To se mi je zdela bolj drzna odločitev, zato sem se raje prijavila za Indonezijo.

Veliko vaših kolegov ni dokončalo študija. So bili tako odločeni že na začetku in so šli bolj po neko novo izkušnjo?
Njihov prvi namen ni bil, da bi imeli samo 'eksotični oddih'. Nekaj jih je med bivanjem na Sumatri spoznalo, da to ni za njih. V mislih imam vse neprijetnosti oziroma neudobnosti, ki jih ljudje iz 'razvitega sveta' nismo ravno navajeni živeti. To ni bilo vredno truda in so raje odšli domov ali pa na bolj udoben otok, kjer so preživeli ostanek časa.

Te udobnosti hitro navedete že na začetku knjige, šlo je za prepovedi alkohola, zmenkarij in javnega avtobusa, ramena in kolena so morala biti pokrita ... To najbrž ni bilo tako presenečenje, saj gre za največjo muslimansko državo, a po drugi strani je šlo vendarle za izjemo, ker večina izobraževalnih ustanov vendarle niso tako stroge, kot je bila vaša.
Indonezija je res največja muslimanska država, vseeno pa v njej živijo tudi ljudje, ki pripadajo drugim verstvom. Ponekod je precej bolj mešano, nekateri otoki so v celoti nemuslimanski, kar je zahodnjakom malce bližje, malo manj je omejitev. Na drugi strani pa je Sumatra zelo tradicionalno muslimanska. Na sredini otoka je sicer malo krščanstva, zahod (kjer sem živela) in sever pa sta izjemno muslimanska. Na Sumatri se je treba malo bolj prilagoditi življenju domačinov. Na Javo, kjer je večina večjih in dobrih univerz, prihajajo tudi Indonezijci in študentje iz sosednjih držav in različnih verstev. Tam je bolj prisotna toleranca. Sumatra pa ni turistični otok, sem ne prihajajo tujci v takem številu, večinsko je zelo tradicionalno muslimanska, kar velja za celotno družbo, preprosto ni toliko manevrskega prostora.

Verjamem, da je bil to za vas šok, a bralcu ste to prikazali s ščepcem humorja v podobi ptice, ki pada. Bralec s tem podoživlja vaše občutke. So vam bili ti detajli ob ustvarjanju pomembni?
Kot prvoosebna pripovedovalka sem si želela biti dobro razumljena. Strip ima kar nekaj orodij oziroma načinov, kako lahko predaš neko sporočilo. Nekaj doprinese beseda, veliko pa lahko doda tudi slika. Pri stripu 1 + 1 (slika + beseda) ni dve, ampak je nekaj čisto tretjega, ker delujeta in pripovedujeta skupaj. Vesela sem, če se bralec na tem mestu lahko vživi v moje počutje, takrat se res nisem dobro počutila. Spraševala sem se, ali bi šla raje domov. Čisto vse predstave in vse, kar sem si želela, se je popolnoma sesulo. Živela sem precej blizu morja, zato sem mislila, da se bom ob koncih tedna naučila srfati in živela ob morju, med tednom pa se vračala v gore. Realnost pa je bila popolnoma drugačna.

Zakaj pa se niste takoj vrnili domov? Zakaj ste državi vseeno dali priložnost?
Mogoče je v meni nekaj uporništva. Morda sem se že takrat odločila, da se ne bom pasivno podredila vsem pravilom in omejitvam, ki se mi niso zdele smiselne. Še vedno sem želela upoštevati in spoštovati lokalna pravila, pri tem pa ne žrtvovati svoje osebne svobode. Tako kot sem se na začetku odločila, da grem v Indonezijo, sem se še enkrat odločila, da se vržem na glavo in vidim, kaj bo.

Pri risoromanih (in stripih, seveda) so pomembni številni mali detajli v slikah. V oko mi je, denimo, padla asketsko opremljena študentska soba, ki je bila ozaljšana s podobami Hello Kitty. Je bilo tako tudi v resnici?
Da, Indonezijci imajo veliko plastične opreme, tudi za omare in mize. Tega je povsod ogromno, samo boljše hiše imajo kakovostnejši material, kot na primer les. Tam me je res pričakala mala plastična otroška omara, na tleh pa je bil jogi. Oboje je bilo opremljeno z otroškimi motivi. Počutila sem se, kot da bi mi nekdo rekel "ti si otrok, tu je tvoja otroška sobica, ubogati moraš". Začutila sem otroški trenutek, ko te neka subtilna sugestija pošlje v prostor nemoči.

Večkrat omenjate, kako so se domači obračali v vašo smer in vas nagovarjali 'mister'. Se je to dogajalo ves čas bivanja ali le na začetku?
To se je dogajalo kar celo leto. Predvsem mogoče na potovanjih po otoku. Ponavljam, Sumatra ni turistični otok in niso navajeni tujcev, zato se to res pogosto dogaja. Prvi teden smo bili v Džakarti, tam smo bili nekaj običajnega, torej smo se lahko sprehajali po ulici in so nas pustili pri miru. Na Sumatri pa se je to dogajalo ves čas, nisem razumela, zakaj se nas niso navadili. Tuji študentje prihajajo vsako leto. Zakaj se obnašajo, kot da prvič vidijo belce? Otroci vedno tečejo za tabo in se derejo, a tudi odrasli na motorju ali v avtih vedno hupajo, ko se peljejo mimo teme. Neštetokrat sem doživela mali srčni infarkt, ker sem mislila, da me bo kdo povozil. To se je dogajalo kar naprej, vse do zadnjega dne.

Omenjate promet, tudi tu se kaže vaš uporniški značaj in želja po svobodi, sicer ne bi kupili mopeda, ki ga ne bi smeli.
Da, res je (smeh). Že pred odhodom sem si želela, da bi otok raziskovala z motorjem, to je prevozno sredstvo, ki ga domačini uporabljajo večinsko. Ko se mi je to malo podrlo, sem k sreči našla način, s prijateljico Ivono sva si tako kupili motor, s katerim sva lahko potovali naokrog.

So bile ceste res tako slabe, kot jih opisujete?
Da, na nekaterih mestih res, pri opisu nisem pretiravala. Te ceste je težko sanirati, pogosto se vozijo težki tovornjaki, ki naredijo 'tračnice', po katerih moraš voziti. Velikokrat se na ceste usujejo plazovi, včasih te izza ovinka pričakajo domače živali. Najbolj strašljiva izkušnja se mi je zgodila, ko sem pripeljala izza ovinka, pred menoj pa je zmanjkalo polovico ceste, ker jo je odneslo v globino. Nikjer ni bilo nobenega znaka, traku ali kamna, ki bi opozarjali na nevarnost. Na srečo sem se že navadila, da te lahko izza ovinka pričaka kar koli, zato sem vozila precej počasi. To je bila res strašljiva izkušnja.

Med študijem vas je obiskal fant in nekaj tednov sta potovala po otoku. Kadar niste našli prenočišča, sta včasih prespala tudi v kakšni hiši, ki se je še gradila. Pogumno.
Res je. Ravno zaradi načina potovanja, ki sva si ga izbrala, potovala sva namreč brez načrta in določenih postankov ter rezervacij, zato sva se sproti odločala, kam bova šla. Včasih se potem sredi noči znajdeš v krajih, kjer preprosto ne moreš najti prenočišč. Tako sva velikokrat prespala zunaj, na kakšno noč, ko sva vedela, da ne bo deževalo, sva spala pod kakšnim drevesom. Če pa naju je bilo strah ali pa je deževalo (kar je v Indoneziji pogosto) pa sva si poiskala streho nad glavo in našla zapuščene hiše ali pa hiše v gradnji. To je bilo kar adrenalinsko tudi zame. Ničesar nisva poškodovala, res sva pazila, da sva prostore pustila takšne, kot sva jih našla. Tudi zato nisva imela slabe vesti, če sva prespala v neki tuji hiši.

Ta pogum lahko povezujem tudi z jamarstvom, s katerim se ukvarjate.
S tem se ukvarjam skoraj deset let. Pritegnila me je predvsem družba ljudi. Jamarji so posebni, moraš biti malce drugačen, rad moraš imeti tveganje in raziskovanje. Med jamarji sem spoznala veliko dobrih prijateljev in zanimivih ljudi. Sama dejavnost res zahteva nekaj poguma, res je adrenalinska, kar velja za globoka brezna in ozke prehode. Čar vidim v tem, da raziskuješ neke prostore, za katere veš, da pred teboj tu še ni bilo človeka. Na svetu še obstajajo takšni kraji. Včasih razmišljam, kako je bilo nekoč lepo raziskovalcem, ki so odkrivali nove svetove in risali prve zemljevide, a tudi danes se še najde kak neraziskan kotiček, v jamah ali pa kot pravijo – v vodi, sicer pa je treba v vesolje (smeh).

V knjigi na več ravneh pišete o odnosu med spoloma. Dobro je čutiti manjvrednostni položaj žensk. Ste to ves čas občutili?
Da in ne. Za ženske obstaja več omejitev. Počutila sem se bolj kot omejeno kot nekateri naši sošolci. Moram pa reči, da se veliko žensk v tem svetu ne počuti omejene ali prikrajšane. To je stvar vzgoje in družbe same. Pogovarjala sem se z dekleti, nekaterim ni všeč, da morajo nositi ruto čez lase, dosti dekletom pa to predstavlja varnost in tudi neki status. Tudi moški se lepo obnašajo do njih, če nosijo ruto, pomagajo jim na vsakem koraku, jih spoštujejo, jim nesejo stvari iz trgovine, vozijo naokrog ... Vse je stvar, iz katerega zornega kota gledaš.

Kaj vas je najbolj presenetilo? Kaj si boste zapomnili do konca življenja?
Vprašanja, ki vsebujejo "naj", so težka (smeh). V enem letu se ti zgodi veliko stvari, ki te presenetijo, ne glede na to, ali pozitivno ali negativno. Mogoče bi poudarila, kako sem se soočala z novimi neprijetnimi izkušnjami, to je na koncu tisto, kar vzameš s seboj domov − sebe malce spremenjenega in malce bolj utrjenega. Morda sem sama sebe v nekaterih ozirih presenetila pozitivno, v nekaterih pa negativno. To je dober prostor za samorefleksijo, samospoznavanje in osebno rast.

Že v času bivanja na Sumatri ste delali skice in slike. Ste že takrat pomislili, da bi lahko kaj podobnega izdali?
Strip kot ustvarjanje risb z besedilom mi je bil blizu že v srednji šoli. Že takrat sem risala majhne 'stripke'. Bolje lahko povem to, kar mislim, če poleg risbe še nekaj napišem. Že dolgo sem si želela ustvariti kakšen večji risoroman. Že kot sem bila v Indoneziji, sem razmišljala, da bi iz tega morda lahko nastalo nekaj. Ti mali stripi so bili takrat res trenutek inspiracije in jih nisem delala z mislijo na nekaj večjega. Takrat se mi je vse skupaj zdelo še daleč stran in nedosegljivo. Morda sem si sama sebi zdela premalo izkušena in disciplinirana, da bi se kakšnega takega projekta sploh lotila. To je bila vedno želja za 'prihodnja leta'.

Pogovori v tej sezoni se končajo z istim vprašanjem − zakaj je vredno brati?
Obstaja veliko razlogov. Predvsem se mi zdi, da se v tem svetu uspemo s knjigo umiriti. Mogoče spet lahko nazaj dobimo občutek, da smo lahko sami oziroma neko stvarjo, ki nas ne stimulira tako močno kot recimo telefon ali televizija. Odvisno kakšno knjigo bereš, lahko je poučna, lahko je fantazijski roman, ampak vsakič ti da neki poseben občutek, ki ga pri konzumiranju drugih medijev ne dobiš. Predvsem pa lahko razviješ neko globino in poznavanje sveta. Morda bi še poudarila še mir, ki si ga ne znamo več vzeti, ne pustimo si biti več sami s seboj (in s knjigo).

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je bilo govora še o naslednjih temah:
− Odnos do snega.
− V kakšnem odnosu sta risoroman in strip.
− Zakaj pri oblikovalnih projektih urna postavka ni najbolj smiselna.
− Kje in v kakšnem kontekstu je srečala pesem 'Baby Shark'.
− Snemanje posnetkov za TikTok.
− Gostoljubje domačinov.
− Komu je knjiga prvenstveno namenjena.
− Koliko jam je videla v Indoneziji.
− Živela je tudi na Cipru in Belgiji. Ali bo sledil še kakšen risoroman iz teh dežel?
− Razlika med slikami, ki so ustvarjene na računalniku ali z rokami.
− O prijatelju jamarju, ki ima posebne prigode.
− Občutek, ko je svojo knjigo prvič prijela v roke.
− #PohvalaNaDan