Mihail Afanasjevič Bulgakov (1891–1940) se je rodil 15. maja 1891 v Kijevu. Bil je eden izmed sedmih otrok profesorja na kijevskem semenišču in nekdanje učiteljice. Svojo umetniško nadarjenost je začel izkazovati že v mladosti, v gimnaziji je začel pisati gledališka besedila. Kljub ljubezni do književnosti in literatov, kot so Gogolj, Puškin, Dostojevski in Dickens, se je vpisal na medicino in pozneje nekaj let delal kot zdravnik.

Tudi v vojsko se je priglasil kot zdravnik in pristal na Kavkazu, kjer je sčasoma začel delati kot novinar. Tam je zbolel za tifusom in komaj preživel. Po bolezni se je začel posvečati pisanju. V avtobiografiji je zapisal, da se je vse začelo leta 1919 med nočno vožnjo z vlakom, ko je napisal kratko zgodbo. Ko je izstopil iz vlaka, je zgodbo ponudil v tisk nekemu uredniku in bila je sprejeta. Istega leta je izdal literarni almanah z angleškim naslovom Future Perspectives, nato pa se je posvetil prvim dramam.

Bulgakov: Mojster in Margareta

Za časa življenja je bil Bulgakov tudi sicer poznan predvsem po svojih dramah, ki jih je pisal za moskovsko Umetniško gledališče Konstantina Stanislavskega, zaslovel pa je posthumno z romanom Mojster in Margareta, ki ga je pisal od leta 1928 do svoje smrti. Umrl je 8. marca 1940, prva cenzurirana verzija romana Mojster in Margareta, ki velja za mojstrovino 20. stoletja, pa je v Sovjetski zvezi izšla šele leta 1966. V celoti je roman izšel šele leta 1973.

Bulgakov je pri pisanju slovite klasike veliko črpal iz literarne zgodovine. Osrednji motiv predstavljata Jezus in Poncij Pilat, večkrat je citiran Puškin, očitna pa je tudi referenca na Goethejevega Fausta. Roman je doživel številne dramatizacije in filmske priredbe.

V številnih delih je ruski pisatelj kritiziral in ironiziral sovjetski politični sistem. Problem oblasti, ki zavira individuum, spodbuja kolektivizem in pri tem krši človekove pravice, ter splošna vprašanja o svobodi in moralnem ravnanju se v različnih oblikah pojavljajo skoraj v vseh njegovih delih, začenši z zbirkami novel in kratke proze: Zapiski mladega zdravnika, Zapiski na manšetah, so ob izdaji prevoda Morfij in druge zgodbe leta 2016 zapisali pri založbi Goga. Obveljal je za avtorja, ki je razumel svoj čas zunaj propagandnih okvirjev politike in je bil ves čas kritičen do sovjetske oblasti.

Širina svetovljanskega duha Maxa Frischa

Max Frisch (1911–1991) se je rodil 15. maja 1911 v Zürichu. Sprva je študiral germanistiko, delal kot novinar in se spogledoval s pisateljevanjem. Pozneje je študij germanistike opustil in se odločil za "bolj stvarno" arhitekturo. Po končanem študiju je odprl svoj arhitekturni biro, a ga to ni izpolnjevalo in želja po literarnem ustvarjanju se je vrnila.

Sprva je pisal drame, eseje in dnevnike, svetovno slavo pa so mu prinesli romani Stiller (1954), Homo Faber (1957), Montauk (1957), Naj mi bo ime Gantenbein (1964) in Sinjebradec (1982), ki so dostopni tudi v slovenščini. V slovenščino je preveden tudi njegov roman Človek v holocenu (1979). Med njegovimi znanimi dramskimi deli so Don Juan ali Ljubezen do geometrije, Biedermann in požigalci ter Andora.

Ob 100-letnici rojstva so se Frischu leta 2011 s simpozijem o njegovem življenju in delu, ponatisom štirih knjig in izdajo dnevniških zapisov ter filmskim ciklom poklonili pri Študentski založbi. Povezovalka simpozija Vesna Kondrič Horvat, profesorica nemške književnosti, je tedaj spomnila, da je Frisch večkrat poudaril, da je posameznikova biografija naključna, veliko več šteje njegova domišljija.

Kdo sem v resnici?

Frisch si je vse življenje odgovarjal na ključno vprašanje, kdo v resnici je. Ob tem si je v romanih pogosto pomagal tudi s svojimi najbližjimi, ki so zaživeli kot literarne figure, s čimer si je nakopal vrsto zamer. Povod za nastanek dela Montauk, ki velja za najbolj "intimno" Frischevo knjigo, je bila njegova zveza z avstrijsko pisateljico Ingeborg Bachmann. V njej je strnil svoja razmišljanja o ljubezni, slovesu, ljubosumju in zakonu. Ingeborg Bachmann se mu je na svoj način maščevala v romanu Malina.

Razmerja med moškim in žensko ter iskanje identitete je tematiziral tudi v drugih delih. Tako Stiller pripoveduje o moškem, ki je zatajil svojo preteklost, Homo Faber je roman o usodi, ki ji ni mogoče uiti, Naj mi bo ime Gantenbein pa vivisekcija nekega ljubezenskega razmerja. Njegova dela kažejo ne le na pronicljivega in kritičnega opazovalca stvarnosti, temveč na širino svetovljanskega duha.

Umrl je za rakom 4. aprila 1991 v Zürichu. Za svoje delo je prejel številne univerzitetne nagrade ter med drugim pomembne nemške literarne nagrade, kot sta nagrada Georga Büchnerja ter nagrada Heinricha Heineja. Mesto Zürich od leta 1998 na vsake štiri leta podeljuje nagrado, poimenovano po Frischu.